13. 06. 17

Vandrovci in Poljska - 4. 6. 2017


Binkoštna nedelja je: vstanem ob pol šestih, zajtrk kasneje je nekaj posebnega - jajca z ocvirki. Malo po sedmi uri se odpravimo peš do parkirišča Palenica Białczańska



plačamo vsak dva in pol zlota za vstopnino ter 50 zlotov za prevoz in ob pol osmih smo že na vozu za dvanajst ljudi z dvema konjskima silama. Mogoče so se odločili za začetek prevozov pol ure prej, ker je gneča zaradi maratona. 


Po deset kilometrov dolgi asfaltni cesti se počasi dvigamo, prehitevamo pešce, maratonci pa prehitevajo nas. Bučno jih vzpodbujamo, o vožnji pa razmišljamo takole:

Konjički škrebljajo, ker vozjo težko.
So vandrovci težki, se mučjo hudo.
 

Vozimo se eno uro, hodili bi dve, potem pa je do koče na nadmorski višini 1410 metrov še kar nekaj hoda. 


Na bližnjih pobočjih je veliko posušenih smrek. Domačini krivijo podlubnike in neurja, verjetno pa je svoje doprinesel tudi kisli dež. 


Pri planinski koči, eni najstarejših na Poljskem, je cilj maratona in zelo živahno vzdušje. Med potjo so udeleženci lahko dobili vodo, tudi tu je tako, zraven pa še banana in kruhek s sirom. Za spomin odnesejo kamniti obesek, vneto pa vsak brska tudi za rezultati. Maraton poteka tri dni: prvi dan 16 kilometrov, drugi dan 32 kilometrov po zelo razgibanem terenu, danes pa je tretji dan z desetimi kilometri po asfaltu. Za vsak dan in posamezne kategorije ter skupne uvrstitve so pripravljena priznanja.


Nas pa najbolj zanimajo snežne razmere na poti proti najvišji gori Poljske Rysy na meji s Slovaško (2499m). V bistvu ima ta gora tri vrhove, dva sta na Slovaškem, tudi najvišji z 2503 metri. Že od daleč vidimo, da je še veliko snega, to nam nekateri pohodniki potrdijo in pravijo, da je vzpon nemogoč brez zimske opreme. Naši "gamsi" se zato odločijo za obisk jezera Czarny Staw pod Rysami (Črno jezero pod goro Rysy), 

 Foto: Vinko Šeško.
potem pa za priporočeni pohod preko gora v dolino petih jezer (Dolina Pięciu Stawów Polskich). 




Ostali počasi in uživaško hodimo po popločeni poti ob jezeru Morskie Oko na nadmorski višini 1395 metrov. Tako ime je verjetno dobilo zaradi barve, zgodba pa pravi, da je pod zemljo povezano z Baltiškim morjem (700 kilometrov!?). Včasih so ga imenovali Ribje jezero, ker so v njem postrvi. Sicer so ribe v takih gorskih jezerih redkost. Dolžina jezera: 862 metrov, širina 566 metrov, površina: 3493 kvadratnega metra, največja globina: 50,8 metra. Mimo tega "Morskega očesa" bi radi do jezera Czarny Staw pod Rysami (Črno jezero pod goro Rysy) in eno uro hoda nam obljubljajo. 




Seveda se je treba tudi vzpenjati: ob šumeči vodi slapa, po urejeno postavljenih kamnih, ob skupinah zvončnic, pa belih drobnih rožicah in komaj vzniklih praprotih. 


Če ti zmanjka sape, pa lahko mirne duše občuduješ razgled na spodnje jezero, slapove na drugi strani in tisoč metrov visoke gore naokrog. 


Srečamo se z našo hitrejšo skupino, ki se je odločila za daljši pohod, potem pa obstanemo pred jezerom na nadmorski višini 1583 metrov, s površino približno 20,64 hektarov in največjo globino 76,4 metrov. 


V vodi se na enem mestu namaka sneg, kar pa ne odvrne naše Nevenke od tega, da bi tudi ona v njo namočila noge. Na poti, ki vodi ob jezeru naprej proti gori Rysy, je res še veliko snega, sicer pa je to pot skoraj tisoč metrov kar v zrak. 

 Foto: Nevenka Vahtar.
Malicamo, fotografiramo, potem pa se previdno spustimo nazaj do jezera Morskie Oko.


Obale je za eno uro hoda, vendar smo jo skoraj pol že prehodili, zdaj je na vrsti druga polovica. Tudi na tej je pot urejena, vendar bolj naravna, tudi po kamnih v šumeči vodi slapov, ki se iztekajo v jezero. Kamenje od plazu je pa lepo zloženo. 





Paziti je treba na korak ob zalivčkih, spodjedenih koreninah, kamnih, okrašenih s pasovi cvetnega prahu. 


V koči pokusimo bigos, tradicionalno poljsko enolončnico iz zelja, krompirja, mesa in koščkov klobase za 15 zlotov. Zelo okusno, poplaknemo pa ga še z izvrstnim pivom. Tudi jabolčne šarlote po pet zlotov kot poobedek niso slabe. Že od jutra se nad gorami nabirajo oblaki, zato bi bilo pametno, da se odpravimo do avtobusa. 


Prvi del poti do postajališča konjskih vpreg peš, tam na stranišče za dva zlota, kar je treba plačati na avtomatu. Nekateri domačini pa so se izmuznili noter brez plačila skozi vrata ob našem izhodu. 


Za vožnjo navzdol prevozniki računajo 30 zlotov in na voz posadijo 15 ljudi. Na vozu veselo prepevamo in dobimo pohvale od ostalih potnikov in še posebno zahvalo za zabavne trenutke od starejšega danskega para. Na parkirišču še malo pobrskamo med spominki, počakamo na Metko, ki se je vračala peš, potem pa nadaljujemo pešačenje do avtobusa. Tam uživamo ob umivanju v reki, kuhanju obroka in tekočih zadevah. 
Emanuel je nejevoljen, ker mu čuvaj ni pustil oprati avtobusa, to v narodnem parku ni dovoljeno. Ja, to je naš enajsti narodni park na Poljskem: Tatrzański Park Narodowy. Že na koncu 19. stoletja so prvi poskusi zaščititi to področje, uradno pa Narodni park obstaja od leta 1937, od leta 1992 je povezan s slovaškim delom. Obsega 211,64 kvadratnega kilometra površine z lepimi dolinami med strmimi gorami, nad 30 jezeri, okrog 650 jamami, slikovitimi slapovi, raznoliko floro in favno, 270 kilometri pohodniških poti. Vse to ogroža onesnažen zrak bližnjih mest, še najbolj pa število turistov, saj je to najbolj obiskani narodni park na Poljskem. V Tatrah je tudi področje Podhale z značilno kulturo: posebnim dialektom, glasbo, nošo, arhitekturo, obrtniškim izdelki, načinom izdelovanja sira ...
S prvimi kapljami dežja se vrnejo tudi tisti z daljšega pohoda, s pesmijo po melodiji Jaz pa pojdem na Gorenjsko:

Mi pa gremo v Zakopane (3x), mi ta pravi vandrovci.
Nihče drug ne pojde z nami (3x) kakor pravi vandrovci.
Vinko nam bo pot pokazal (3x), Emanuel nas zapeljal.

Seveda jih pričakamo s kačjo slino, da se ne bi prehladili. Tudi mi zapojemo - Franciju za rojstni dan po melodiji Če študent na rajžo gre:

Ko Franci naš ta z nami gre, jumpajdi, jumpajde, salamo reže to se ve, jumpajdija de.
Ko rojstni dan praznuje se, jumpajdi, jumpajde, dobre želje se dele, jumpajdija de.


Najlepše pa zapoje Franci sam. Priložnostno darilo zanj in Pavlo je cula na dolgi veji, v culi steklenica vodke in odpirač za pivo, za povrh pa še velika marela v različnih barvah za njune mavrične dni.
Na hitro pojemo in pospravimo, 

 Foto: Vinko Šeško.
nazdravimo še s penino in se okrog sedmih zvečer odpeljemo proti Zakopanom. 


 Foto: Nevenka Vahtar.
V avtobusu priredimo pravi disko v polkinem ritmu: prostora za ples je bolj malo, zato pa imaš dober razlog, da se lahko stiskaš.
Veliko smo razpravljali o tem, kako dolg naj bo postanek v turističnem kraju Zakopane, potem pa ga sploh ni bilo, ker se je dež okrepil in se nikomur ni dalo iz prijetnega zavetja avtobusa. Poljska joče, ker odhajamo. Okrog desetih gremo spat, ob polnoči ustavimo na slovaškem postajališču.

S konji na Oko - to velik je špas: tekači, tekačice vse okrog nas.
Jezeri dve in še več za povrh, čisto na koncu deževni poprh. Gremo v daljine ...
Video:













Ni komentarjev: