13. 06. 17

Vandrovci in Poljska - 2. 6. 2017

Ob štirih zjutraj zabrni motor, ob pol petih odhod s parkirišča: Emanuel ima spet zgodnjo vožnjo. Do prvega cilja je več kot dvesto kilometrov. Ob šestih smo od Krakova oddaljeni 200 kilometrov, sonce sije, zunaj je enajst stopinj. 


Okrog osmih se ustavimo za zajtrk na velikem parkirišču, ki ima pokrite hišice za piknik in sanitarije vse v nerjavečem jeklu. Spet se vozimo po ravnini, ob cesti se vrstijo nasadi jagod, vmes maki, nekaj je tudi boba. Vas Zalipie je za marsikoga najbolj slikovita vas na Poljskem. Leži približno 70 kilometrov vzhodno od Krakova in ima okrog 700 prebivalcev ter vsaj dvajset poslikanih hiš, nekaj pa jih je tudi v sosednjih vaseh. 






Ustavimo se pred stavbo, ki se imenuje Dom Malarek (Dom slikark), kjer si lahko obiskovalci ogledajo to ustanovo in umetnice pri delu. 

 Foto: Nevenka Vahtar.
Najprej se sprehodimo po lepo urejeni okolici, potem pa nas vodička, ki zna angleško, za 15 zlotov (malo manj kot štiri evre) popelje po prostorih. 

 Foto: Nevenka Vahtar.
V delavnici slikarke rišejo značilne, v glavnem cvetlične motive, na spominke, ki jih tudi prodajajo. Privlačne so manjše in večje slike in kar nekaj jih kupimo, ker cene niso previsoke. Sredstva za ustanovo zagotavlja lokalna skupnost, delno pa so tudi od prodaje. 


Prebivalci imajo tu knjižnico, privlačno dvorano z odrom in še nekaj manjših prostorov za druženje ter prodajalno. Tradicija poslikave hiš je že skoraj sto let stara: ženske so s tem začele, da so prikrile madeže od saj, po drugi svetovni vojni pa je bilo treba prekriti še kakšno večjo poškodbo. Včasih so uporabljale mešanico mleka, saj, gline, sadja, jajc, danes so to akrilne barve. Za čopiče so se ženske znašle z dlakami iz kravjega, konjskega repa ali stolčenimi brezovimi metlicami. Zunanjo poslikavo je treba vsako pomlad obnoviti, notranja je trajnejša. Letos bo že 54. tekmovanje Malowana Chata (Poslikana hiša) v tej umetnosti amaterk, ki se prenaša iz roda v rod. Komisija za ocenjevanje je navadno mednarodna, pogosto je kakšen član iz Madžarske. Ocenjujejo pa prvi vikend po prazniku Svetega Rešnjega Telesa. 






Z avtobusom se popeljemo po vasi, ker je cela pot dolga okrog deset kilometrov. Ustavljamo se in ugotavljamo, da je pri nekaterih hišah poslikano še vse naokrog: od pasje hišice, svinjaka do vodnjaka. Vmes je nekaj hiš brez poslikave. Želimo si obiskati tudi muzej, ki je na posestvu Felicje Curyłowe (1904 - 1974), zelo znane slikarke, vendar nas uslužbenka odslovi, češ, da pričakuje skupino. Niti kratkega ogleda si ne uspemo izprositi. Eden redkih primerov, ko poljski javni delavci ne vedo, kako je treba biti do turista prijazen. 




Obiskati velja tudi cerkev Svetega Jožefa. ki je seveda poslikana, pa gasilski dom v bližini tudi.


Pri prijetnih 22 stopinjah se ob pol enajstih odpravimo naprej skozi manjše vasi do reke Wisle, kjer pa ni mostu, samo trajekt za kakšna tri osebna vozila (skupaj pet ton). Poiskati moramo daljšo pot do mosta. Vozimo se med sadovnjaki češenj, hrušk in jablan, 


ob cesti pa kupimo slastne jagode. Ceste so ravne, neskončno dolge, mi pa si privoščimo krajši postanek na bencinski postaji. Vasice se skrivajo med gozdički, veliko je jelš, v bližini Częstochowe je mnogo gozdnatih gričev. Samo mesto je veliko, saj ima okrog 250 tisoč prebivalcev. Vas s tem imenom je bila znana že v 13. stoletju, leta 1382 je Władysław Opolczyk (Ladislav Opolski) – poljski princ Gornje Šlezije – ustanovil pavlinski samostan Jasna Góra. Ta je postal najvažnejše svetišče Matere Božje na Poljskem in Częstochowa največji romarski kraj s štiri do pet milijoni obiskovalci iz 80 držav letno in za marsikoga duhovno glavno mesto. Samostan, ki v resnici izgleda kot trdnjava,  je preživel veliko obleganj, tudi 40-dnevnega od Švedov v 17. stoletju, po drugi svetovni vojni pa je bil močna opozicija komunizmu. Največje bogastvo v samostanu je podoba Črne Marije (122 x 82 cm), ki ji pripisujejo čudežne lastnosti. Verjetno je bila naslikana leta 1434 na starejšo bizantinsko ikono, katere cipresin les so poškodovali roparji leta 1430. Poškodbe so še zdaj vidne. V 18. stoletju je bila kronana kot kraljica Poljske.
Pred drugo svetovno vojno je v  Częstochowi živelo veliko Židov, 50 tisoč so jih Nemci strpali v geto, ki so ga likvidirali jeseni 1942. 40 tisoč so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Treblinka, kjer so jih po 2000 na dan usmrtili s plinom in kremirali. Skupaj je bilo v tem koncentracijskem taborišču, drugim po velikosti, takoj za Auschwitzem, okrog 800 tisoč žrtev.
Iščemo parkirni prostor in ga najdemo za deset zlotov nekaj sto metrov pod samostanskim obzidjem. Celo dve plastični stranišči sta na vogalu. 


 Drugo sliko je posnela Nevenka Vahtar.
Peš se napotimo do samostana in sprehodimo ob razobešenih zastavah, med katerimi najdemo tudi slovensko. 



Nekaj nas pohiti na 106 metrov visok zvonik, ki je najstarejši zgodovinski zvonik na Poljskem in ga trenutno renovirajo, da ujamemo pogled na mesto z višine. Nikjer ne pobirajo vstopnine, le skrinjice za prostovoljne prispevke so postavljene. 


Baročna bazilika Svetega Križa in Marije (1692 - 1728) je res mogočna, največja dragocenost pa je v kapelici zraven. Marijino sliko običajno odkrijejo ob fanfarah, zakrita pa je navadno od dvanajstih do pol dveh. Od slike je mogoče videti samo obraza in roke, ker drugo prekrijejo z različnimi oblačili.



V kapelici je obešenih veliko zahval, bergel in drugih pripomočkov. 


Obiščem viteško halo, zakladnico in muzej, kjer naj bi bila med drugim križ, napravljen iz jekla World Trade Centra in rožni venec iz drobtin, ki ga je napravil taboriščnik. Jaz tega ne najdem, videla pa sem dokument o ustanovitvi samostana in Nobelovo nagrado Lecha Wałęse. Drugače pa se v teh prostorih vse blešči od podarjenih dragocenosti: mašnih plaščev, kelihov, slik ... 


Na prostoru zunaj obzidja, ki je obkrožen z velikimi kipi - predstavljajo prizore iz Marijinega življenja, je postavljenih ogromno belih plastičnih stolov. Na delu obzidja stoji tribuna z bolj udobnimi stoli in oltar z dvema velikima ikebanama v beli in rdeči barvi poljske zastave. Vse je pripravljeno za binkoštno slavje. Sicer pa je največja slovesnost tu 15. avgusta. 


Pod tem predelom se začenja Aleja Najświętszej Maryi Panny: 44 metrov široka ter kilometer in pol dolga ulica, ki so jo zasnovali v 19. stoletju. Drevored v dveh vrstah jo deli na tri dele. Mi pa smo si z ogledi gotovo zaslužili pivo in malico pri avtobusu. 


Potem pa naprej: skozi krasen park s starimi drevesi na glavno ulico. Živahen tok sprehajalcev in mimoidočih, med katerimi je precej slavnostno oblečenih prvoobhajancev in prvoobhajank, ki se vračajo s šmarnic in uživajo v sladoledu. Na širšem prostoru je pripravljen oder za nastopanje na prostem, stoli pa so že vsi zasedeni. Pevke v kabaretni opravi pojejo melodije iz znanih musicalov, nekaj je tudi jazzovskih točk. 

 Foto: Nevenka Vahtar.
Sprehodimo se naprej, posedimo na klopcah in opazujemo vrvenje okrog nas. Po povratku se spet odpravim v kapelo, ker mislim, da bo manj gneče in več možnosti za posnetke. Ni govora: ljudje še kar prihajajo, nekateri s sabo nosijo stolčke, vodo ... Vzpnem se na obzidje in hodim mimo topov in postaj križevega pota, ki so ga napravili od 1990 do 1913: velikih kipov na umetnih skalah v parku. 



Vse je tako veliko, da sega čez rob obzidja. Skupina poljskih romark hodi od postaje do postaje, pri vsaki ena izmed njih nekaj prebere, potem pa kleče molijo. Na vogalu stoji velik kip njihovega papeža Janeza Pavla II


Vse bolj ugotavljam, da samostan s cerkvijo zame nima kakšne posebne arhitektonske lepote. Pri velikem parkirišču se vrstijo lokali, zraven je tudi veliko stranišč in tušev s toplo vodo. Pohitim k avtobusu po stvari in se pol ure pred zapiranjem stuširam in posušim lase. Prav vesela me vzdrževalka ni bila, saj je prostore že počistila in vhod do tušev zagradila z omelom, ampak negodovanja pa tudi ni pokazala. Ob desetih je čas za spanje.

Poslikan vse je, kar barvo zdrži, umetnice prave hvalimo vsi.
Črna Marija nam blagoslov da: srečno na poti, kar se le da! Gremo v daljine ...

Video:






Ni komentarjev: