13. 6. 17

Vandrovci in Poljska - 26. 5. 2017

Emanuel je vozil še dolgo v noč, bolje rečeno v zgodnje jutro. Ustavili smo se ob pol dveh zjutraj in zdelo se mi je, da smo nekje v mestu. 


Ponovno se zbudim ob pol šestih in toplo sonce poljublja slikovito cerkev poleg avtobusa, na drugi strani je spomenik ob 700-letnici kraja Słońsk (praznovali leta 1995), naš avtobus stoji na lepo urejenem trgu. Kam pa na stranišče? Blizu je potok, ob njem nekaj dreves in grmovja - za silo bo šlo. 


K sreči so na drugi strani potoka velike ruševine gradu vitezov Słońsk, ki so ga začeli graditi v 14. stoletju, ga kasneje dograjevali, po drugi svetovni vojni je začel propadati, leta 1975 je še pogorel in ostale so samo stene. V kraju so bili strogi zapori od 1832 do konca druge svetovne vojne. Nacisti so tu zgradili koncentracijsko taborišče in ob njegovi likvidaciji konec januarja 1945 pobili 819 političnih ujetnikov iz cele Evrope. Podatki so s spletne strani mesta.
Preberem si še informativne table in vidim, da imamo dobro izhodišče za raziskovanje enega dela parka ustja reke Warte (Park Narodowy „Ujście Warty”). Reka se v svojem spodnjem toku pred izlivom v Odro na meji z Nemčijo, ki je nekaj manj kot 20 kilometrov od našega kraja postanka, razlije in oblikuje področje mokrišč, pašnikov, travnikov, kanalov in poplavnih področij s specifično floro in favno. Severni del je osušen, južni pa ohranjen in v njem je lahko nivo vode celo za štiri metre različen. Tu v vodi in ob njej rastejo šaši, rogoza, mogočne vrbe in bresti. V parku, ki so ga ustanovili leta 2001 in obsega 8074 hektarov površine, so našteli okrog 270 vrst ptic, 170 vrst jih tu tudi gnezdi.
Sprehodim se okoli Marijine cerkve, ki je najstarejša, najbolj ohranjena in najlepša zgradba v mestu. Graditi so jo začeli v letih 1474 - 1522, kasneje pa dograjevali in obnavljali. 


Ob njej stoji lepa zgradba župnišča z bogatim vrtom, 


naprej pa še neke vrste zavetišče za romarje s kipom škofa in Marijino kapelico. Ivo za prvimi vrati v stavbi zavetišča najde tri stranišča, umivalnik in tuš s toplo vodo. Pravo razkošje in samo prostovoljni prispevki! 
Vinko se vrne z jutranjih ogledov in predlaga sprehod do tri in pol kilometra oddaljene učne Ptičje poti (Ptasim szlakiem), na voljo pa sta še vsaj dve označeni poti. Odločimo se, da zajtrk in malico vzamemo s sabo in kar takoj krenemo na pot v sončni dan. 




Po Słońsku z okoli tri tisoč prebivalci in vasi Przyborów hodimo mimo lepo urejenih starih in novih hiš, 


med njimi je tudi nekaj hlevov za govedo in konje, veliko je cvetja, grmičevja, zelenja. 


Betonsko cesto za učno pot so napravili leta 2013 in marsikje na njej se pozna, da je bila še pred kratkim poplavljena. 




Na začetku nas obdaja drevored visokih dreves, potem pa se pred nami odprejo vodne površine z zelenimi otočki in belimi labodi. Spremlja nas pravi žabji orkester, oglašajo pa se tudi ptice, med njimi kukavica. Dolžina poti je okrog dva kilometra v eno smer in zanjo predvidevajo dve do tri ure zadrževanja. 


Zajtrkovati smo nameravali v leseni uti, ki pa so jo ptice vzele za svoje stranišče, zato jemo kar na pomolu. Nadaljujemo pot do razgledne ploščadi, ob kateri najdemo tudi okostje bobra in odgriznjen drog kot dokaz dela bobrov. 


Pot se konča na razglednem pomolu, kjer je tudi lesena hišica za opazovanje ptic, 

Foto: Nevenka Vahtar.
mi pa jo uporabimo za jedilnico. Na poti nazaj nas kregajo uslužbenci parka, ker smo šli mimo zapore zaradi gnezdenja labodov, ne pobirajo pa vstopnine za park, ki je na Poljskem običajna. Po naši presoji se nismo preveč približevali labodom, ti so se držali proč od nas in nismo ogrožali njihovega gnezdenja. 


Ob poti je dovolj informativnih tabel in zanimivih opozoril v obliki karikatur živali, ki opozarjajo na onesnaževanje okolja. 


V vasi se nasmejimo duhovitim napisom, ki svarijo pred psi: Pozor,  hud pes, a gospodar je še hujši. Če eden ne ugrizne, drugi strelja. Pozor, dober pes grize. Do vrat pritečem v treh sekundah. Kaj pa ti? Vsaj tako smo si napise mi razlagali, ampak poljščina je težka. 

Foto: Vinko Šeško.
Tisti, ki so se vrnili k avtobusu prej, so pripravili kapučino in pri prijetnih 19 stopinjah še malicamo in se igramo s psičkom, ki nas je prišel obiskat. V obeh naseljih smo srečali zelo malo ljudi: otroci so v šoli, starejši delajo. 

Foto: Vinko Šeško.
Cerkev je odprta in lahko si ogledamo križni strop in sloviti glavni oltar iz lesa in alabastra. Franci nas razveseli s petjem Angelčka. Domačin nam razloži, da moramo tisti prečrtani l izgovoriti kot dvoustični u, torej je kraj "suonsk". Sicer pa se mu mudi, ker mora na delo v Nemčijo. Tam dela velika večina ljudi s tega področja. Ob tem se spomnimo, da so do konca druge svetovne vojne v današnjih zahodnih delih Poljske (Gdansk, del Vzhodne Prusije, Pomeranija, Nemška Šlezija) živeli pretežno prebivalci nemške narodnosti, ki so se morali po drugi svetovni vojni izseliti, sem pa so se naselili Poljaki  (12 milijonov!) iz vzhodnega dela, ki ga je zasedla Sovjetska zveza, danes pa pripadajo Litvi, Belorusiji in Ukrajini.



Ob pol enih odhajamo na dolgo pot proti severu.

Siva pot vodi me kar po Poljski naprej: rumene lise med zelenjem, drevoredi - ceste mej ...

Nebo se oblači, mi pa napredujemo skozi manjša mesta s kakšno staro cerkvijo ali delom obzidja, skozi urejena naselja, velika žitna polja z rumenimi packami oljne ogrščice, vetrnimi elektrarnami. 


Neskončno dolga cesta skozi listnate gozdove, kombinirane z borom, ob njej občasno počivališča z mizami, klopmi in streho. 


Ob cesti skozi polja so običajno drevoredi mogočnih lip, hrastov, javorja, kostanjev ... Prečkamo celo reko Drawo ... Večji kraj Wałcz nas razveseli z lepim izgledom, več cerkvami, parkom ob jezeru - se mu kar vidi, da je bil včasih nemški. Manj smo veseli konice v prometu in zastoja, ampak Emanuel to izkoristi za stike s simpatičnimi prodajalkami sladoleda. 

Foto: Sonja Kostevc.
24 stopinj je temperatura in na postajališču ob cesti si privoščimo počitek ob kavi, sladoledu in kartah. Malo pred osmo je samo še 16 stopinj in v kraju Łeba ob Baltiku iščemo kamp. Najdemo Camping Morski 21 v krasnem okolju gozda in grmičevja ter le nekaj sto metrov od obale. Varnostnik ne zna tujih jezikov, pokaže pa nam navodila v treh jezikih: Pelji naprej! Sam si izberi mesto! Zjutraj se javi na recepciji! Skupaj z njim najdemo primerno mesto, v bistvu zasedamo dve mesti. Kamp je kar poln avtodomov, nemških in domačih, ima lepa svetla stranišča z velikimi koluti toaletnega papirja in tuše z dovolj tople vode, ob vhodu pa prijetno prasketa taborni ogenj. Na voljo so tudi električni priključki, ognjišča za piknike in nekaj apartmajev. 

Foto: Vinko Šeško.
Zagnani fotografi hitijo na obalo slikat sončni zahod, pod svetilko na poti igramo karte, potem pa nas začne zebsti, ker kar dobro piha, pa tudi komarji so nadležni. Sicer pa je ob pol dvanajstih res skrajni čas za spanje. Po tem, koliko je dneva, se pozna, da smo že visoko na severu.

Pol dveh je že ura in čas je za spat, Słońsk ti predragi, imej nas mal' rad.
Stranišča ob cerkvi, jutranji sprehod, labodi in žabe - je voda povsod. Gremo v daljine ...

Video:





Ni komentarjev: