24. 09. 17

Gruzija in Armenija - 10. 9. 2017




Vstajanje ob običajni uri in sprehod mimo policijske postaje, ki ima edina v kraju dvigalo, potem pa naprej v smeri Zugdidija. 


Termometer na bencinski postaji kaže sedem stopinj, res je prav hladno. Cene bencina pa so različne: največja, ki sem je videla, je bila 2,40 lara, drugod pa lahko nižje, torej največ 80 centov za liter. 


Odkrijeva tudi zanimivo registrsko tablico. 


Kako zgleda običajno pokopališče, sva videli že v bližini hotela, vendar zavijeva tudi na večjega zunaj naselja. Tudi tu so nekateri nagrobniki velikanski, večina je iz marmorja in z velikimi slikami, vmes pa raste visoka trava, koprive, grmičevje. Ko zapuščava pokopališče, se zaveva, da sva pustili vrata odprta in so krave vdrle noter. Za njimi pa jezna lastnica z gorjačo. Še dobro, da jih nisva še midve dobili z njo.
Po običajnem obilnem zajtrku se spet porazdelimo po kombijih in odpeljemo v hribe. Našega drobnega šoferja, ki smo ga imeli dva dni, je nadomestil drugi - večji in težji. Mogoče zato, da bi bil kombi bolj v ravnotežju glede na mojo težo na drugi strani. Tokrat se vozimo v smeri, ki je nasprotna od tiste proti Zugdidiju. Po ravnem le nekaj časa, potem pa se začnemo vzpenjati. 



Zadnji dve sliki je posnel Vinko Šeško.
Cesta je ozka, polna jam in usekov, z ostrimi ovinki, pod neutrjenimi bankinami velika strmina. 


Vozimo se mimo cerkvice, ki sva jo gledali včeraj zjutraj, 


pod nami je tudi letališče Kraljica Tamar. 


Dvigamo se med pašniki, tu in tam je kakšna manjša stavba, vidimo tudi nekaj zapuščenih planin. 


Razgledi pa so vse lepši. 


Naš šofer išče ugodnejše variante za vožnjo in se skuša povzpeti po travniku s suho travo. Zanese nas s poti in obstanemo na mestu. Na pomoč pride starejši in izkušeni voznik, ki mu svetuje, kako spet speljati. Uspe mu, eden od kombijev pa zakuha in morajo potniki del poti opraviti peš. Imeli smo srečo, da so nas kombiji v približno eni uri pripeljali vse do jezer Koruldi na nadmorski višini 2.740 metrov. Peš bi težko zmogli to pot, tudi samo v eni smeri ne. 





Smo na platoju z majhnimi jezerci, ki so bolj blatne luže kot kaj drugega. 



Zato pa je okolica toliko lepša: drobne bele cvetke, pa neke vrste sviščevca, zrele borovnice, okrog in okrog pa venci gora. V bistvu smo pod goro Ushba in pot vodi navzgor do višine 3.300 metrov, naprej pa sledi samo še zahtevno in nevarno plezanje. 

Foto: Darko Kolnik.
Kot razigrani otroci se potikamo okrog jezer, 


lovimo posnetke odsevov gora v njih, 

Foto: Vinko Šeško.
napravimo skupinsko sliko, potem pa je čas za spust. Ta je še bolj grozljiv kot vzpon: na trenutke se zdi, da bomo zdrseli pod rob ceste, sploh, ko se umikamo vozilom, ki prihajajo nasproti.
Posloviti se moramo od Mestie, ki smo se je v treh dneh kar navadili. Zdaj pa nas čaka skoraj 300 kilometrov do mesta Kutaisi. 
Ker se vozimo po že znani cesti 


ob reki Enguri in se le enkrat ustavimo za "tehnične" zadeve, imamo dovolj časa, da razmišljamo o Gruziji in njeni zgodovini. Vozimo se blizu nekdanje avtonomne pokrajine Abhazije, ki je leta 1990 razglasila neodvisnost in Gruzija je tako izgubila skoraj dve tretjini črnomorske obale. Po vojni v letih 1992/93 je Abhazija izgubila pol prebivalcev, zdaj jih ima samo še okrog 250 tisoč. Rusija na tem področju veliko investira, predvsem v turizem. Ravno mejni predel ob reki Enguri pa za nekatere velja za področje brez zakona. Južna Osetija je leta 1989 zahtevala združitev s Severno Osetijo v Rusiji. Spopadi so v Abhaziji zahtevali okrog 14 tisoč mrtvih in okoli 300 tisoč pregnancev, v Osetiji pa okrog 100 tisoč razseljenih. Potem je tu še nekdanja avtonomna pokrajina Adjara, ki spada sicer h Gruziji, je pa pod močnim vplivom Turčije, večina prebivalcev je muslimanov. Tako je Gruzija svojo osamosvojitev leta 1991 drago plačala in od države, ki je včasih segala od Črnega do Kaspijskega morja ostaja le še 69.000 kvadratnih kilometrov.  Ljudje so na tem ozemlju živeli že bronasti dobi, v 12. stoletju pred našim štetjem je tu obstajala vojaška zveza plemen, slavni sta bili kraljevini Daiaeni in Kolhide. Iz tega časa so legende o zlatem runu in Argonavtih. Sem so prihajali Grki, divja nomadska plemena, Iranci, vojske rimskega imperija. Do konca 10. stoletja je uspela združitev skoraj vseh gruzijskih ozemelj v skupno državo. Sledijo vpadi Turkov, v 12. stoletju jih prežene David IV Graditelj in nastopi zlato obdobje Gruzije. V ta čas spada tudi vladanje kraljice Tamar. Gruzija je imela takrat več prebivalcev kot danes - pet milijonov, danes jih ima okrog štiri milijone. V Gruzijo začnejo vdirati še Mongoli, pa spet Turki. Gruzija razpade na več kraljestev, v 18. stoletju se začne ruski vpliv. Po prvi gruzijski republiki sledi še Sovjetska socialistična republika Gruzija do leta 1991. Podrobnosti o burnem dogajanju in boleči izgubi ozemlja je mogoče najti na spletu, veliko je tudi knjižnih virov, recimo Bogomil Ferfila: Armenija in Gruzija. Kljub vsemu pa so Gruzijci uspeli ohraniti svojo kulturo, jezik in svojsko pisavo, ki jo je nekdo označil kot "ritkice in joškice".
Čas je tudi za naše vandrovske pesmi in himno:
Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
            Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Me smo me, vandrovke, dobro smo ogrete, za pohode in za špas vedno smo unete.  Pa …
       Mi smo mi, vandrovci, v družbi vedno radi. Veseli smo ob kapljici, to je ponavadi. Pa … 
Vinko ta, se spozna na vodenje in slike, potrpi, če treba je, njegove so odlike. Pa … 
     Pa tako, sladko naj bo, veselje bo popolno. Vsak bo prišel na svoj cilj, srce bo sreče polno. (Melodija: Mi smo mi, fantje vsi)
Spomnimo se tudi izmišljenega Radia Erevan, ki je bil posebna zvrst satire in humorja v Sovjetski zvezi in zunaj nje. V  bistvu so bila to vprašanje in odgovori:
a)Ali je kakšna razlika med kapitalizmom in komunizmom?
Načelomo da. V kapitalizmu človek izkorišča človeka, v komunizmu je obratno.
b)Ali si lahko človek v Sovjetski zvezi s povprečno plačo privošči Volgo?
Načeloma da, ampak, kaj naj počne s toliko vode. (Volga je lahko avto ali reka)
c)Ko je Nixon obiskal Moskvo, sta s Hruščovom tekmovala v teku okrog Kremlja. Nixon je zmagal. Bi lahko imeli mediji težave, če bi poročali po resnici?
Načeloma ne, če bodo poročali tako: v Mednarodnem tekmovalnem teku je naš generalni sekretar komunistične partije zasedel častno drugo mesto, predsednik Nixon pa je pritekel v cilj predzadnji.
Takoj se odločimo, da bomo organizirali Radio Erevan tudi mi na avtobusu in prvi prispevki so že tu:
a)Ali je res, da potniki in potnice na Damjanovih potovanjih shujšajo?
Načeloma da, razen, če potujejo po Gruziji in Armeniji in se zelo posvečajo domači hrani.
b)Ali je res, da je v Armeniji in Gruziji zelo dobra prava kava?
Načeloma da - če jo prineseš s sabo iz Slovenije.
c)Bi bilo mogoče, da bi šofer Zaza popravil klimo v avtobusu?
Načeloma da, vendar bo to mogoče šele v naslednjem stoletju.
d)Ali je mogoče v Gruziji uravnavati hitrost vozil na cesti z ležečimi policaji?
Načeloma da, vendar je to veliko laže in ceneje z ležečimi kravami.
V Zugzidiju napravimo postanek za 40 minut. 



Sprehodim se po parku, v katerem predvajajo po zvočnikih glasbo, najdem blok, po katerem pleza vinska trta, sicer pa je na tem področju veliko palm. Smo samo 30 kilometrov od morja. Stranišče je najhitreje mogoče najti v lokalih McDonaldsa, ki so pogosto čisto novi. Med vožnjo potem opazimo veliko praznih in zapuščenih hiš. Od dreves je veliko jelš in topolov. Med polji si sledijo nasadi lešnikov, baje je z njimi mogoče dobro zaslužiti. Ljudje prodajajo sadje na stojnicah ob cesti. Med hišami opazimo napeljane rumene cevi za plin, ki ga Gruzijci dobivajo iz Azerbajdžana, prej so ga iz Rusije.
Kutaisi je bilo včasih drugi največje mesto v Gruziji, zdaj je tretje - za Tbilisijem in Batumijem. Po ozkih ulicah na hribu iščemo hotel Argo Palace, ki je stisnjen med ostale stavbe in ima zelo majhno parkirišče. 


Terasa ponuja prelep razgled na mesto v lučkah v dolini. 


Za večerjo je poleg različne zelenjave, juhe in namazov tudi piščančje meso, sledijo pa še čufti. Kozarec belega vina stane 3 lare - en evro. Po večerji nekateri obiščejo zabaviščni park, s Pavlo se samo sprehodiva, potem pa nas nekaj na terasi igra karte.

Cesta res to ni, kar k jezerom drži. Šoferji vztrajni so, do konca peljejo.
Vandrovci mladi vztrajamo radi. Rukzak na rame: hajd na potep! (Melodija: Dekle, zakaj tajiš)

Video:



Ni komentarjev: