24. 09. 17

Gruzija in Armenija - 6. 9. 2017

Ob devetih zjutraj se med železniško in avtobusno postajo v Sevnici nabira velika gruča ljudi s še večjo količino kovčkov, torb, nahrbtnikov. 


Vandrovci Planinskega društva Lisca Sevnica se spet odpravljamo na pot, udeleženci in udeleženke pa smo iz celotne savske doline od Jesenic do Dobove, pa še kakšni savski pritoki so vmes, predvsem Savinja od Celja do Laškega.

V Gruzijo gremo in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!                                               
Na nebu bo sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh. 
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine: 
v Armenijo in drugam, Damjan bo povedal kam.  (Melodija: Veselo v Kamnik)

Prisrčno se pozdravljamo, saj smo skoraj sami stari znanci, spoznavamo pa tudi nekaj novih. Avtobus Tonija Praha je že tu in Damjan od agencije EKO POTOVANJA nas prvič šteje. Nekaj ljudi se vkrca še v Krškem  in na Čatežu, skupaj nas je z vodičem 32.



Zagrebško letališče Franja Tuđmana je zame presenečenje: nova moderna stavba, tudi veliko večje se mi zdi kot prej. V avli ponujajo zavijanje prtljage s folijo za deset evrov, nekateri se odločijo za to dodatno zaščito, jaz pa svojemu kovčku kar zaupam. Od lanskega poleta na Madeiro z nizko cenovnim prevoznikom smo obsedeni s tehtanjem prtljage. Tokratna navodila so bila: en kos največ 20 kilogramov in en kos ročne prtljage največ 8 kg. No, izkazalo se je, da so prave številke 23 in 10 in jaz sem bila še rahlo pod temi mejami. Pri oddani prtljagi bi se bilo mogoče tudi izgovarjati na skupino, ker so nekateri imeli le okrog 15 kg, drugi še manj. Ni mi jasno, kako jim to uspe pri gojzerjih, oblačilih za v hribe in mesto ... Niti v Zagrebu, niti v Tbilisiju niso preverjali teže in velikosti ročne - kabinske prtljage, čeprav je to natančno določeno. 



Pri prijavi za let je imela skupina v sosednji vrsti dolge kose prtljage in kmalu smo izvedeli, da trener - Slovenec pelje ameriške skakalke na smučeh na trening v Rusijo. Svet postaja res majhen.
Preverjanje potnega lista se je skrčilo na njegovo skeniranje, pa še bežen pogled, če si kaj podoben sliki v dokumentu. Pri pregledu ročne prtljage so pa natančni: vse na tekoči trak, fotoaparat in pas od hlač v plastično posodo, ti pa skozi rentgenska vrata - s hlačami v rokah. In je nekaj zapiskalo. Sploh niso brskali po žepih za kovinskimi predmeti, ki jih tako ni bilo, uslužbenka me je z nečim pomazala po zapestju, prislonila nek aparat k pasu - vse je bilo v redu, spustili so me naprej. Ob zbiranju moje pregledane lastnine sem pozabila vprašati, kaj jih je zmotilo. No, nekateri so se morali sezuti, drugi odpirati nahrbtnike - vse za varnost nas vseh.
Hitro najdemo prava vrata za vkrcavanje in tudi prostor na sedežih v čakalnici



Laščanke se zavedno odpravljajo na pot z laškim pivom, drugi se zabavamo s klepetom, kukamo skozi steklo in kontroliramo, kako nam pripravljajo letalo za polet v Moskvo. 


Airbus A320 je to z okoli 160 sedeži in po tremi sedeži na vsaki strani prehoda v ekonomskem razredu. Malo pred eno nas pokličejo h vkrcavanju in dvajset minut čez eno odletimo. 


Prijetno osebje nam postreže s sendvičem, sadnim želejem, vitaminsko tablico in napitki. Kasneje ne ponujajo nič več, razen nakupa v duty-free trgovini, pa ni videti kakšnega posebnega zanimanja. Imam srečo, da na eni strani ni soseda in imam veliko prostora.


Moskovsko letališče Šeremetjevo nas pričaka v dežju in z 11 stopinjami celzija. Leteli smo okrog tri ure, vendar je tu ura že skoraj pol šestih - eno uro moramo premakniti glede na našo. Z avtobusom se zapeljemo od letala do terminalov, ki jih je pet (eden od njih v izgradnji). Spet kontrola dokumentov in ročne prtljage, potem pa imamo skoraj pet ur za odkrivanje tega ogromnega letališča. Na oglasnih deskah za polete, ki se prižigajo v latinici, cirilici in še vsaj dveh različnih "pismenkah", piše tudi, koliko minut je peš do vrat za vkrcavanje na posamezni let. Mimogrede je to pol ure. Razgledujemo se po trgovinah in lokalih, iščemo proste sedeže in možnosti za preživetje časa, ki nam je na voljo. Za igranje kart ni veliko možnosti, ker so v čakalnicah samo sedeži, ni miz. 

Foto: Vinko Šeško.
Končno odkrijemo samopostrežno restavracijo, ki ima preko prehoda veliko praznih omizij, gremo si iskat okrepčilo (dve pivi in rogljiček - 600 rubljev - okrog devet evrov) in uživamo ob igri taroka in posebne vrste remija.
Začetek potovanja nam malo zagreni informacija, da je na letalu iz Zagreba en sopotnik pozabil fotoaparat, sopotnica pa denarnico z dokumenti. Vodič se takoj pozanima na informacijah, kjer izve, da potniki v tranzitu ne morejo do urada Lost and Found (Izgubljeno in najdeno), ker za tja rabijo vizo. Čudni predpisi!
Ob pol desetih sledi vkrcavanje na letalo Airbus A321 z okrog 200 sedeži. Tokrat sedim v "sendviču" s sopotnikoma na vsaki strani. Oba buljita v svoja mobitela, desni pa še kiha in kašlja in samo upam, da se ne bom česa nalezla. Prigrizek je enak kot na prejšnjem letalu, le žele je drugačnega okusa.

Do Zagreba je bus, aeroplan pol skuz. V Moskvi čakaš ga, v Tbilisi te pelja.
Vandrovci mladi letimo prav radi. Rukzak na rame: hajd na potep! (Melodija: Dekle, zakaj tajiš)

Video:

2 komentarja:

Paulina Pristovšek pravi ...

Zelo zanimivo Romana , hvala ti tako si odstrla še nekaj novih krajev. Lep pozdrav in prijeten večer želim

branka pravi ...

Hvala Romana, spremljam vas in sem v mislih z vami.
Lep pozdrav!
Branka