24. 09. 17

Gruzija in Armenija - 16. 9. 2017


S Pavlo greva še pred zajtrkom raziskovat okolico hotela GMT Plaza


Registerske tablice na avtomobilih dokazujejo, da je v hotelu veliko turistov iz Irana: zvečer sem jih zmotila pri družinski večerji, ko sem s terase posnela nočni pogled na Tbilisi.


Prideva tudi do postaje metroja, ki ima zaenkrat dve liniji, vendar ni mogoče dobiti informacij razen v gruzijščini, pri vseh avtomatih pa se sami ne znajdeva, zato podzemne železnice ne preizkusiva. V bistvu je treba najprej kupiti kartico, s katero potem kupuješ  vožnje. Kljub zgodnji uri so odprte manjše trgovine, tudi nekaj kioskov. Tako se lahko oskrbiva s sadjem in prigrizki za čez dan. Market francoske trgovinske verige Carrefour pa še ni odprt.


Zajtrkujemo na pol odprti terasi s krasnim pogledom na mesto. Poleg že običajne samopostrežne in bogate ponudbe nas tokrat presenetijo z mlečnim rižem, rižem z rozinami, medom in posodami za odpadke na mizah. Zunaj so gugalniki, seveda takoj enega preizkusim, vendar sedem postrani in se zložim na tla. K sreči brez posledic.
Danes se bomo zapeljali po stari vojaški cesti skoraj do meje z Rusijo. Cesta je dolga okrog 212 km in poteka med Tbilisijem in Vladikavkazom v Rusiji, v Gruziji je približno 170 km ceste. Ta cesta sledi tradicionalni poti, ki so jo že od nekdaj uporabljali osvojevalci in trgovci po nekdanjih trgovskih poteh. Po teh krajih je potekal tudi del Svilne ceste. Pot obstaja že od antike. Leta 1769 pa je Pavel Potemkin poslal 800 ruskih vojakov, da bi izboljšali cesto, tako da je postala prevozna za konjsko vprego z osmimi konji. V sedanji obliki je vojaško cesto začela graditi ruska vojska leta 1799. Dela so bila dokončana leta 1817, ko so cesto označili kot ruski SimplonGruzijska vojaška cesta predstavlja prehod iz Evrope v Azijo. Leta 2006 je Rusija zaprla mejo, od leta 2013 pa je prehod spet odprt in že v tem letu so zabeležili tri milijone prehodov. Zaradi zamudnega postopka na meji nastajajo pred mejnim prehodom pogosto dolge vrste tovornjakov. Površina ceste je sicer asfaltirana, vendar je zaradi snega, plazov in slabega vremena asfalt na mnogoterih mestih le še slutiti. V bližini prelaza so naredili posebne predore za vožnjo v zimskih razmerah. Deloma je cesta ozka in s strmimi odseki, ponekod pa široka, da se lahko mirno srečujeta dve vozili. Brežine so zaščitene s starodavnimi kamni, marsikje pa ni nobene zaščite. Zaradi nenadnih sprememb vremena, slabe vidljivosti in plazov je cesta pogosto zaprta. So pa po njej vozili tudi nekateri naši kolesarji.
Vozimo se mimo zajezitve reke za elektrarno, ki zagotavlja tudi oskrbo Tbilisija z vodo, so pa z vodo potopili deset vasi. 


Foto: Vinko Šeško.
Nekateri v avtobusu globoko razmišljajo (razmišljamo) o tem, celo z zaprtimi očmi. Okrog nas so vse višji hribi, nekaj je dela na cesti, pogosta so počivališča za tovornjake.




Ustavimo se pri utrdbi Ananuri ob reki Aragvi, nad zbiralnikom Zhinvali za eno največjih elektrarn v Gruziji. To je ena od stotin gradov in trdnjav, ki jih je polna vsa Gruzija. Leži približno 70 km daleč od Tbilisija. Utrdbo je imela v lasti vojvodska družina Aragvi, najzgodnejši deli utrdbe so iz 13. stoletja. V bistvu sta imeli nadzor nad prehodom dve družini, ki sta se bojevali tudi med sabo. Trdnjava je sestavljena iz dveh utrdb, ena ima velik kvadraten stolp, imenovan Sheupovari, spodnja pa ima okrogel stolp. V toku časa je doživela veliko bitk. V sklopu grajskega kompleksa in znotraj obzidja sta dve cerkvi, zgrajeni v 17. stoletju. Starejša cerkev je zgrajena iz opeke, neokrašena, v notranjosti je kamniti grob ene od vojvodinj, umrle leta 1674. Večja cerkev Marijinega vnebovzetja pa je bila zgrajena leta 1689 in ima bogato okrašeno fasado iz klesanega kamna in veliko kupolo, v notranjosti so ostanki fresk, večino fresk je namreč uničil požar v 18. stoletju. Na južni steni je pomembna freska Poslednja sodba. Grajski kompleks Ananuri je kot svetovna kulturna dediščina od leta 2007 pod zaščito Unesca in tu ni vstopnine.





Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.
Nadaljujemo vožnjo in pred mostom preko reke Aragvi se moramo ustaviti, ker na njem leži čreda krav in se hladi. Pa še vozila, ki vozijo mimo, jim preganjajo mrčes. Počasi se v slalomu le prebijemo mimo in vpnemo do kraja Gudauri 120 km severno od Tbilisija, ki je najvišje ležeče naselje na vojaški gorski cesti. 



Leži na 2.196 metrih nadmorske višine in je priljubljen zimsko športni center, ki premore 57 km smučarskih prog in veliko žičnic, tudi eno gondolsko, sedežnic, ena je za sankače. Smučarska sezona traja od decembra do aprila, za heliosmučanje pa še dlje.  Popularna je tudi ježa. Na obeh straneh ceste so hoteli, nekateri so urejeni v švicarsko nemškem stilu. Ustavimo se, da pretegnemo noge in se okrepčamo.
Spet se dvigamo in občudujemo slikovite visoke hribe in doline med njimi. 



Naš naslednji postanek je namenjen ogromnemu spomeniku prijateljstva med Rusijo in Gruzijo, ki so ga zgradili leta 1983 ob praznovanju 22. obletnice gruzijske pogodbe in za utrditev trajnega prijateljstva med Gruzijo in takratno Sovjetsko zvezo. Pravo prijateljstvo pa to nikoli ni bilo. Spomenik je zgrajen v obliki poloble stene in z obeh strani okrašen s mozaičnimi ploščicami, na katerih so prizori - na eni strani iz gruzijske, na drugi iz ruske zgodovine. Spomenik stoji tik ob robu pečine, s pogledom na brezno ter na spodaj ležeče jezero. Nekateri mislijo, da spomenik kot betonska pošast kvari naravo. Dostop zaradi gradbenih del ni dovoljen, jaz se mu od strani le uspem malo bolj prbližati. 



V daljavi je gora - kot bi jo kdo porisal z različnimi barvami, na drugi strani pa nas razveseljuje velik trop ovac.
Malo više smo na najvišji točki ceste - prelaz Jvari (Krestovy Pereval), kjer se cesta povzpne na 2.370 metrov nadmorske višine. Veliko križev spominja na pobite v drugi svetovni vojni, tu je pa tudi tabla, ki opozarja na možnost višinske bolezni, če se na hitro povzpneš do te višine (Tbilisi, kjer se cesta začne, je na 380 m!), potem pa kreneš še više v gore. 
Nato se cesta spet spušča, spektakularnost ji daje venec kavkaških vrhov, visokih do 5.000 metrov, ki jo obdajajo z obeh strani. Na levi strani je blizu Južna Osetija in za dostop tja je potrebno posebno dovoljenje. 




Kasneje na levi strani ceste opazimo nenavadni prizor: s hriba navzdol se zliva voda preko skal, ki se bleščijo v oranžni barvi. Gruzija je znana po izvirih mineralne vode in to je eden od njih. Na skalah se odlagajo usedline tudi do centimeter debelo na leto. Ne vem, če jih turisti s hojo po skalah ne uničujemo preveč. Kar dolgo se zadržimo, skale poslikamo iz različnih zornih kotov, pobrskamo pa tudi po stojnicah z živili, volnenimi izdelki, medom, različnimi spominki.



Po cesti se še kar spuščamo in opazujemo manjša naselja v zelenju, slikovite kopice sena na tratah, pa zanimive oblike v kamnu. Za trenutek se nam celo pokaže gora Kazbegi. 



Prihajamo v mestece Stepantsminda z okrog dva tisoč prebivalci, ki se je prej imenovalo Kazbegi in leži na 1.740 metrih nadmorske višine pod istoimensko goro Kazbegi, visoko 5.047 metrov. Ob mestu teče reka Terek. Mesto je skoraj 160 kilometrov oddaljeno od Tbilisija, do meje z Rusijo pa je še kakšnih 15 kilometrov. Mestece je dobilo ime po gruzijskem pravoslavnem menihu Stephanu, ki je dal v poznem 18. stoletju zgraditi objekt, kjer so pobirali cestnino za popotnike na tem območju, to je bil prvi zametek gradnje gruzijske vojaške ceste. Pot je bila pod nadzorom lokalnega fevdalnega magnata iz klana Chopikashvili. V začetku 19. stoletja so se lokalni prebivalci uprli ruski prevladi, vendar je Chopikashvili pomagal zatreti upor in ostal zvest Rusiji. V zameno za zvestobo Rusiji je bil povišan za častnika v ruski vojski in je sprejel priimek Kazbegi. Enako se je poimenovala nato tudi vas, ki je bila pod njegovim nadzorom. Leta 2006 je mesto ponovno prevzelo prvotno ime Stepantsminda, imeni gore Kazbegi in pokrajine pa sta ostali nespremenjeni. Zahodni del mesta se imenuje Gergeti, vendar so Stepantsminda, Kazbegi in Gergeti dejansko tri različna imena za isti kraj. Iz te dinastije izhaja slavni gruzijski pisatelj Alexander Kazbegi (1848 – 1893), ki je bil rojen v tem mestu in je znan po romanu Očetomorilec iz leta 1883. Roman pripoveduje zgodbo o kavkaškem banditu z imenom Koba, ki podobno kot Robin Hood brani revne, prezira avtorite, vendar je nagnjen k maščevanju in nasilju. Literarno ime Koba si je kasneje izposodil Stalin, ki je bil prav tako rojen v Gruziji v bližnjem kraju Gori in je ime Koba uporabljal kot psevdonim. Življenjska zgodba Alexandra Kazbegija je precej nenavadna. Kljub temu, da je študiral v Tbilisiju, v Moskvi in v St. Petersburgu, se je po končanem šolanju vrnil domov na Kavkaz in se odločil, da bo živel kot pastir. Kasneje se je ukvarjal z novinarstvom, romanopisjem in dramatiko. Na starost se mu je omračil um. Umrl je v Tbilisiju, njegovo krsto so prenesli čez prelaz Jvari v rodni kraj Kazbegi, kjer je pokopan v grobu s pogledom na goro Kazbegi. 


Njegova rojstna hiša je spremenjena v muzej, sredi trga pa stoji mogočen kip tega pisatelja. 
Že pred mestecem se kolona vozil ustavi: zastoji so zaradi maratona Redbull. Nekaj časa čakamo, potem pa se peš odpravimo do poslopja, kjer bomo prenočevali. 



Delno je stavba še gradbišče. 




Ker se gora Kazbegi zavija v megle, pa tudi sicer so oblaki vse bolj grozeči, spremenimi načrt 





in se sprehodimo do cerkvice Ioane Natlismcemeli na nasprotnem bregu. Od časa do časa se Kazbegi celo prikaže, v lepem vremenu pa vse skupaj izgleda takole:


Na travnikih pri cerkvici je veliko konjev, precej turistov se sem pripelje s terenskimi vozili in uživa v razgledih na gore in tesen med njimi. 



Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Tako navežemo kar nekaj stikov tudi z domačimi turisti, otroci so, kot navadno, vedno najboljši posredovalci. Na skalo Ivo razloži klobase, pojavi se vino, teranov liker, sliši se pesem - pravi piknik. Ampak oblaki grozijo in treba je nazaj v dolino. Tiste, ki dlje uživamo na poti, ohladi dež in delno toča, vendar ni prevelike sile.



Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.
Večerjamo v improvizirani jedilnici pri gradbišču: veseli smo juhe, teknejo nam mesne polpete, zelenjava in vse, kar gre zraven, tudi pivo. Nekatere pa še vedno pestijo prebavne težave. Večer zaključimo s kartanjem v veseli družbi.

Vojaška cesta ta, trdnjava stara vsa. Ob cesti spomenik in z vodo šumno stik.
Ljuba ti tajiš, da bika si želiš. Na bedru se pozna, da s bla nabodena.
Vandrovci mladi se hecamo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!



Več posnetkov
Video:
















Ni komentarjev: