24. 09. 17

Gruzija in Armenija - 9. 9. 2017

Vstajanje ob šestih in sprehod pred zajtrkom, da je ta res zaslužen. 


Tokrat se s Pavlo napotiva po zanimivem mostu preko reke v smeri letališča. Nekaj novogradenj je ob cesti, reka se v tem delu široko razliva, 





odpira se lep razgled na gore nazaj in naprej, na cerkvico na pobočju hriba, pa tudi na mesto s kamnitimi stolpi. 



Letališče Kraljica Tamar je opustelo. Vstopiva v letališko stavbo v čudni obliki, ki spominja na gosenico, in zbudiva varnostnika. Drugega osebja ni videti, čeprav je ura že čez sedmo, tudi o poletih ne najdeva nič. Odkrijeva moderno opremljeno recepcijo, čakalnico pa krasijo pisane blazine. Varnostnik zna samo po domače in od njega ne moreva izvedeti kaj koristnega. Baje je letališče povezano z lokalnimi linijami do drugih krajev v Gruziji: Tbilisija, Kutaisija, Batumija. Mika naju, da bi prečkali reko in nekaj sto metrov naprej odkrijeva most. Do takrat pa nas nekateri šoferji avtomobilov in kombijev vabijo na vožnjo. 


Vračava se po desnem bregu reke in srečujeva krave, ki se odpravljajo na pašo. Opaziva tudi kamp zanimivih hišic za turiste, ki pa je še v gradnji.


Zajtrk je spet nekaj posebnega: poleg običajnih dobrot nam ponudijo še sladki riž s suhim sadjem, testenine s sirom in pecivo. Za manjše doplačilo lahko dobimo tudi pravo kavo, ki pa ni čisto po našem okusu.
Danes nas čaka izlet v Ushguli: to je skupek vasi na začetku soteske reke Enguri na nadmorski višini nad 2.000 metrov, delno celo 2.200 - težko bi našli kakšno više ležečo vas na Kavkazu ali celo v Evropi. V Švici sta še Juf in v Franciji Saint-Véran na podobni višini. Na najvišji višini pravijo, da živi 28 ljudi. Pokrajina se imenuje Zgornji Svaneti  in stolpi ter  druga ohranjena arhitektura je zaščitena kot svetovna dediščina Unesca. Na žalost se to na zgradbah, najstarejše so iz 8. in 9. stoletja, ne pozna preveč, ker žalostno propadajo. Ljudje so tu vedno živeli svobodno in jih niso mogli pokoriti niti fevdalni gospodje ne ruska vojska. V 19. stoletju je to poskušal grof Puta Dadeshkelianis, ki so se ga vaščani z zvijačo znebili: obljubili so mu, da se bodo pokorili in ga povabili na pojedino. Pred cerkvijo so pripravili mizo in kamniti stol, v ograji pa so naredili luknjo, skozi katero so ga ustrelili, ko je sedel za mizo. Ker so za vrvico, ki je bila povezana s sprožilcem puške, potegnili vsi moški iz vasi, ni bilo mogoče določiti krivca, grofovska družina pa je odnehala z idejo o podrejanju. V vasi še vedno stoji skala, ki spominja na tisti kamniti stol, luknja v ograji pa je menda še tudi vedno tam.
V potopisu Staše Lepej beremo:
"V skupnosti štirih vasi Ushguli  živi okrog 70 družin, skupaj 200 prebivalcev. Število krav presega število prebivalcev teh vasi. Poleg številnih tipičnih kamnitih stolpov, najstarejši je iz 9. stoletja, je glavna atrakcija Ushgulija ledenik Shkhara, ki je za pohodnike relativno lahko dosegljiv. Kraj ima osnovno šolo, znamenito kapelo Ushguli iz 12. stoletja, trgovine in kar 5 cerkva. Ti kraji so namreč zaradi snega kar 6 mesecev v letu odrezani od sveta, cesta je neprehodna, otrokom bi bilo težko obiskovati šole v nekih drugih krajih. Toliko cerkva pa je menda zaradi odrezanosti krajev od civilizacije. Mir in tišina teh krajev namreč kar kličeta k religioznosti in krepita vero. Ime kraja Ushguli izhaja iz gruzijske besede ushishariguli, ki pomeni neustrašno srce.
V Ushguliju je režiser Mikhail Kalatozov leta 1930 posnel nemi film Sol za Svaneti, ki je bil eden prvih sovjetskih etnografskih filmov, dokumentiral pa je življenje Svanov v osamljeni gorski vasici Ushguli. V tistem času je bila Gruzija pod Sovjetsko zvezo, zato je vrhunec filma propaganda o tem, kako država zgradi sovjetsko cesto in prej izolirano gorsko vas poveže s sovjetsko civilizacijo. Sol za Svaneti pa ni taista sol, ki je danes priljubljena začimba, pač pa film prikazuje pomanjkanje soli, zaradi katere hodijo domačini po sol v dolino, na poti domov jih večina izgubi življenja pod plazovi. Sovjetska cesta pomeni zato odrešitev… Ne glede na politično propagando pa film dokaj realno prikazuje življenje v pokrajini Svaneti.
Film Sol za Svaneti si je možno ogledati na tej povezavi: 
Do sem pa je treba najprej priti, se pripeljati, ker kažipot iz Mestie kaže 46 kilometrov. Za vožnjo z našim trpežnim kombijem in spretnim šoferjem smo rabili okrog tri ure. 


Najprej je  cesta asfaltirana in z nje uživamo pogled na oba vrhova gore Ushba. Potem je na vrsti beton, oziroma pol betona, ker cesto še betonirajo, v beton pa vlagajo tudi kovinske mreže. Cesto je treba tudi razširiti, zato je ob njej veliko mehanizacije: v akciji in počivajoče. Potem pa so tu še številni odseki ceste z blatom, peskom, kamenjem, globokimi kolesnicami, ki jih je treba nekako obvoziti, voda, ki teče preko cestišča na več mestih pa je dobrodošla za pranje koles. Dolina reke Enguri se tu in tam malo razširi za kakšno skupino hiš, travnik ali pašnik. V glavnem pa je to soteska, kjer je ob deroči vodi prostora le še za ozko cesto in na njej nas, med katerimi najbolj pogumni pogosto s strahom opazujejo nezavarovani rob in globino pod njim. Sicer pa je ta vožnja res nekaj posebnega: še želeli si bomo kaj takega, ko se bomo naveličali enoličnega asfalta in ravnih ter na vse mogoče načine zavarovanih cest. 


Ko se dolina bolj odpre, smo skoraj na cilju. Po res razdrapanem klancu se povzpnemo na mesto, od koder se naselje pokaže v vsej svoji lepoti, predvsem tudi zaradi kulise zadaj. 


Tam se namreč dviga najvišji vrh Gruzije Shkhara (Škara), za katerega višino pa sem našla pet različnih podatkov: najvišji je 5.203 metre, skoraj prepričana sem trenutno samo v to, da je višji od 5.000 metrov. 
Nas mika ledenik pod tem najvišjim vrhom in proti njemu se zapeljemo po cesti mimo tiste cerkve s pokopališčem in obrambnim stolpom, kjer so prebivalci ubili grofa, ki jih je poskušal pokoriti. 


Lepa zelena dolina s šumečo reko, na travnikih kosijo s koso, nekaj sena je pa že v kopicah. 


Ko ne gre več naprej, parkiramo med rumenimi krokusi pri improvizirani okrepčevalnici v šotoru. Pred šotorom vabijo rdeči plastični stoli, nas pa vleče naprej: ob vodi, skozi grmovje in suho divje korenje, po kamenju in produ. 



Z res velikih skal, ki jih je narasla voda v preteklosti prinesla v dolino, se odpira lep pogled na ledenik, katerega led je pokrit s sivim peskom. Ni lepšega prostora za malico! Sploh še, če se ljubi bratec pojavi s kozarcem rujnega. Uživam in pustim druge, da se bolj približajo ledeniku, meni je to dovolj. Na povratku v miru fotografiram in se na stolih pri šotoru odpočijem in naklepetam z enako mislečimi in uživajočimi. Kljub nadmorski višini in bližini ledenika je na soncu prijetno toplo. Tudi glavnina se hitro vrne in že smo na poti nazaj v Ushguli, oziroma njegovo središče. 

Foto: Vinko Šeško.
Najprej si privežemo dušo z napitki, kupimo kakšen spominček, 




potem pa sprehodimo med starimi hišami in stolpi. V veliko veselje nam je mali pobegli kužek, še bolj pa razigrano žrebe, ki nas prehiti. 


Tudi sicer smo videli, da je konj v teh krajih dragoceno prevozno oziroma jezdno sredstvo.
V Mestio se vračamo po isti cesti, ki nam je na določenih mestih še vedno grozljiva. Če ne gre drugače, pa zamižiš, le šofer bolje, da tega ne dela. 



Ustavimo se pri mostu, kjer imamo jasne dokaze, kako vsi izločki iz stranišča potujejo direktno v reko. No, saj pili te vode iz reke ne bomo, sta pivo in vino prepoceni. 



Pri večerji je nekaj novega: zelje s korenjem in orehi, drobno meso z rižem, gobova juha iz včeraj nabranih gob, pita z mesom in sirom (kubdari?) in za posladek velika torta.
Kalorije je treba vsaj malo porabiti ali kaj ko se po kratkem sprehodu ustavimo v lokalu Laila in jih še nekaj dodamo v obliki dobrega domačega belega vina. Samo 10 larov za liter - nekaj nad tri evre.

Je cesta to al ni, kaj se tebi zdi? Stolpi, ledenik, veliko lepih slik.
Vandrovci mladi odkrivamo radi. Rukzak na rame: hajd na potep! (Melodija: Dekle, zakaj tajiš)

Video:





Ni komentarjev: