24. 09. 17

Gruzija in Armenija - 12. 9. 2017

Po običajnem obilnem zajtrku, pri katerem ni manjkal niti jogurt, se odpravimo na pot. Damjan nam razlaga o zgodovini vina in o gruzijskem obredu pitja z napitnicami. Seveda je treba omeniti tudi znanega Gruzijca Stalina. Pogovarjamo se tudi o pobratenju Ljubljane in Tbilisija, o gostilni Zlato runo, ki je v Ljubljani, pa o Tonetu Pavčku, ki je preko ruščine prevedel veliko gruzijske literature. Anton Aškerc je napisal pesem Gruzinki, ki jo je verjetno srečal na svojih potovanjih na Kavkaz.

Med gredami sem bil te srečal.
Ah, koliko tam rož diši!
Ti roža bila si najlepša,
vrtov gruzinskih mlada hči!
Med gredami sem bil te srečal,
a kaj je tebi tujec mar!
Kaj veš, kako ga je omamil
lepote vztočne tvoje čar!
Še vidim te, čeprav med nama
leži zdaj morje, daljnji svet.
Gruzinka bleda, črnooka,
ti dražestni, opojni cvet! 




Sicer pa se vozimo ob rečici, okrog so skoraj goli hribi z nekaj lisami gozda. 




Cesto večkrat prečkajo za Gruzijo tako značilne krave. 



Na visokem skalnem hribu v ozkem kanjonu pri sotočju rek Mtkvari in Paravani zagledamo trdnjavo Khertvisi. Na tem starateškem mestu je nadzirala poti v Armenijo in Bizanc. Dobro je ohranjena celotna konstrukcija, poslopja so iz 10. do 19. stoletja. Trdnjavo sestavljata dva glavna dela: citadela in obzidje. Citadela obsega ozko polico, ki jo brani visoka navpična skalna stena. Stolpi trdnjave so dobro zavarovani, izstopa glavni stolp – poslopje iz mojstrsko obdelanih in zloženih kamnov. Tu je še peterostranični stolp, ki varuje vzhodno stran. Pitno vodo dobiva trdnjava skozi predor iz severozahodne strani.
Trdnjava Khertvisi je ena najstarejših utrdb v Gruziji in je delovala skozi celotno gruzijsko fevdalno obdobje. Od leta 2007 je na UNESCO-vem seznamu svetovne dediščine. Prvotna zgradba je bila že v četrtem, tretjem stoletju pred našim štetjem, cerkev so zgradili leta 985 in sedanje zidove leta 1354. Legenda pravi, da je Khertvisi uničil Aleksander Veliki. V 10. in 11. stoletju je bilo tu središče pokrajine Meskheti, v 12. stoletju je nastalo mesto. V 13. stoletju jo uničijo Mongoli, v 16. pridejo Turki, ki ostanejo tu 300 let. Že od 15. stoletja zgublja na moči. Na koncu 19. stoletja gruzijske in ruske čete ponovno zavzamejo ta izgubljena področja in jih imajo za svojo vojaško bazo.



Trdnjavo si najprej ogledamo od daleč. V ta namen prečkamo reko po majavi brvi. Vodička nas opozori na rastlino pod brvjo - konoplja (marihuana) je. Povzpnemo se do trdnjave, uživamo v razgledu in pokukamo v cerkvico.

Na nadaljevanju poti vidimo več manjših utrdb na vrhovih hribov, na tem področju je več v skale vklesanih samostanov in bivališč. 





Vardzia je samostan v 500 metrov visoki steni, pravzaprav jamska palača, izkopana po obronkih planine Erušeti (Erusheti) na levem bregu reke Kure, približno 60 km od kraja Akhaltsikhe na višini 1.300 metrov. Gradili so ga v 2. polovici 12. stoletja, ko so te kraje napadale mongolske horde. Kraljica Tamar je gradnjo podzemnega mesta - svetišča dokončala po smrti svojega očeta. Podzemni kompleksi so ob zaključku gradnje obsegali 6.000 stanovanj ter veliko cerkev. Domnevajo, da je bil edini dostop do teh pečin možen le preko skrivnega predora. Po zunanji strani gore so bile terase, na katerih so gojili zelenjavo in sadje in pri tem uporabljali zapleten namakalni sistem. Večji del podzemnega mesta je uničil potres v 13. stoletju, ki je porušil 2/3 mesta in zrušil gorsko pobočje. Samostanska skupnost je vztrajala do srede 16. stoletja, do napada perzijskih sil, ki so pregnale menihe za več kot 300 let. Podzemno mesto je bilo zgrajeno v več nivojih, skupaj jih je bilo 19. Med seboj so nivoje povezovale poti in stopnice. Na vzhodnem delu kompleksa je bilo 97 ločenih jamskih stanovanj s skupaj 242 sobami, 6 kapelami, sejno sobo, lekarno in 25 vinskimi kletmi. V zahodnem delu je bila glavna cerkev, ki slovi po stenskih slikah, še 40 hiš s skupno 165 sobami, pekarno, kovačnico in drugimi gospodarskimi objekti ter pokopališče. Stavbe so imele urejeno kanalizacijo in vodne objekte ter zagotovljeno obrambo. Danes kraj ohranja majhna skupina petih menihov. Še vedno si je mogoče ogledati okrog 300 stanovanj oziroma podzemnih jam, iz nekaterih pip še vedno teče pitna voda. Vodo je kompleks imel iz treh virov: deževnico iz zbiralnika na vrhu, iz izvira v votlini Tamar in posebnega predora.







 Foto: Darko Kolnik.
 Foto: Darko Kolnik.
Foto: Vinko Šeško.
Obisku namenimo kar precej časa: ustavimo se v cerkvi, kjer obnavljajo slike, ker jih je poškodoval požar zaradi prižganih sveč, se pretikamo po ozkih stopniščih, ugibamo o namebnosti prostorov, pogledujemo proti delu z rožicami in vinsko trto, kjer menihi živijo danes. Po ogledu imamo še nekaj časa za kosilo in privoščim si nasitno porcijo mesnih cmokov "kinkali", ki jih pridno zalivam s pivom.
Vračamo se mimo trdnjave Khertvisi, uro in pol vožnje imamo še do meje z Armenijo. Vozimo se ob rečici Paravani z vrbami, nad njo so goli hribi s kamenjem, v strmini tudi ruševine hiš. S hriba včasih teče voda v rahlem curku. In čez rečico most - zarjavel železniški vagon. Neverjetno! Zdaj so na obeh bregovih reke topoli, ki nagnjeni nad njo oblikujejo obok. Na vsaki strani ceste pogosto vidimo betonska korita z vodo za namakanje. Občasno opazimo njivo krompirja, polja so požeta, pogoste so črede krav. Prostrano planoto lepšajo borovi gozdički. Ob opuščeni železnici delajo novo enotirno. Kraj Ninotsminda leži 21 kilometrov od meje in večina prebivalcev je Armencev. Javni napisi so v gruzijščini, armenščini in ruščini. 



Za namakanje širnih polj imajo luže, ki so včasih že prava jezera in potem sistem namakanja s kanali. Ob ne preveč urejenih hišah so hlevi z rušo na strehi, zraven pa ogromni kupi slame, stisnjene v obliko kvadra. Opazimo gnezda štorkelj. Nekaj polj je že zoranih - kot temni madeži na svetlejši podlagi zgledajo, traktorji so pa beloruski. Tu so bili včasih kolhozi in po madžarskem vzoru so kmetje soodločali - tako je bil donos večji.

Poslopja na mejnem prehodu obnavljajo: na gruzijski strani je Ninotsminda, na armenski Bavra. Tega so slovesno odprli kmalu za našim obiskom - prvega oktobra. Poleg teh "vrat" med Gruzijo in Armenijo sta še dve. Izstopiti moramo in se z dokumenti sprehoditi mimo budnih obmejni organov. Predvsem ne pustijo nobenega fotografiranja. Jaz ulovim posnetek z okna stranišča, pa ga raje ne kažem v javnosti, je samo za osebni spomin. Prtljage nam ne pregledujejo, samo prenesemo jo z avtobusa na avtobus, se poslovimo od Aline in pozdravimo s simpatičnim vodičem, ki mu je ime Tigran. Takoj se nam prikupi, ker nam razdeli zemljevide Armenije, vstekleničeno vodo, in sploh ves čas skrbno pazi na naše dobro počutje. No, roko na srce: tudi Alina je bila dobra vodička, predvsem pa lepa in zadnje dni nas je tudi ona zalagala s stekleničkami vode, ker smo bili na področjih, kjer vodi na pipi ni ravno zaupati.
Armenija ima izrazito celinsko podnebje: vroča poletja (do 40 stopinj) in mrzle zime (do minus 40 stopinj). To je kmetijska dežela: pridelujejo breskve, zelenjavo, redijo govedo in ovce. Imajo nekaj rudnikov, strojne industrije, malo svile in znani so po konjaku. Uvažajo plin, nafto, tobak, hrano - zelo veliko iz Rusije. Veliko sredstev namenijo za vojsko. Rodnost je višja kot pri nas, vendar se jih na tisoč prebivalcev šest izseli.


Vzpenjamo se med hribe, ob cesti se vrstijo vasi, potem se spustimo v dolino. Tu vidimo industrijske objekte, ozračje je megleno od onesnaženja.
Prvo mesto, ki ga obiščemo, je Gyumri blizu meje s Turčijo - drugo največje mesto v Armeniji in je bilo do konca 19. stoletja znano pod imenom Aleksandropol, v sovjetskem obdobju se je preimenovalo v Leninakan, nato v Kumayri. Naselbina je obstajala že leta 400 pred našim štetjem, to je bilo važno križišče trgovskih poti. Od leta 1804 so mesto Rusi uporabljali kot izhodišče za bojne pohode proti Turčiji. Še danes je tu vojaška posadka z nekaj tisoč vojaki. Leta 1988 je mesto prizadel hud potres, ki je poškodoval večino stavb, ki še danes niso obnovljene. Zlasti so bile hude zime brez električnega toka. Mrtvih je bilo 28 do 30 tisoč ljudi, veliko se jih je tudi izselilo. Od takrat so v mestu številni brezdomci. Po potresu se je število prebivalcev znižalo z 200 tisoč na približno 70 tisoč. Skozi mesto tečejo kar štirje pritoki reke Akhuryan, veliko je dreves, semaforji pa so na odštevanje. Gyumri je bil vedno znan po svojih gledališčih, šolah in umetnosti, označevali so ga kot mesto obrti in umetnosti. Za njegove prebivalce pravijo, da so zelo posebnega značaja, da imajo specifičen humor, da so konzervativni in da spoštujejo tradicijo in lokalne običaje. Beseda pri njih zaleže več kot zakon, zato se, da bi podkrepili resničnost svojih navedb, pogosto sklicujejo na dostojanstvo Gyumrija. 



Ustavimo se na trgu Vartanants in pri 34 stopinjah smo priča divji vožnji in trobljenju svatov, ki napravijo nekaj krogov. Trg ima pravokotno obliko in meri kar 280 x 140 m. Sredi trga stoji spomenik, posvečen bitki pri Avarayriiu, ki ga sestavlja skupina zgodovinskih armenskih osebnosti s konjenikom junakom Vartanom Mamikonianom na čelu. Na tem trgu je junija 2016 maševal papež Frančišek. Trg obkroža več pomembnih zgradb. Zelo impozantna je mestna hiša, zgrajena leta 1933, nasproti nje so kinodvorana Oktober iz leta 1926, hotel iz leta 1927 in katedrala Svete Matere Božje iz 19. stoletja. Katedrala je znana tudi pod imenom Katedrala Gospe od sedmih ran. Zgrajena je iz črnega kamna in je sedež škofijske škofovske armenske apostolske cerkve. Naprej obiščemo cerkev Svetega Odrešenika, ki je polna zidarskih odrov, ker jo še prenavljajo, potem pa še katedralo. Vmes zamenjamo denar: za en evro dobimo 567 dramov. Z zanimanjem na potrdilu gledamo, kako so naša imena in priimke zapisali v armenski pisavi.



Foto: Vinko Šeško.
Naš hotel je blizu glavnega trga, imenuje se Aleksandrapol - podobno se je včasih imenovalo mesto. Je pa res nekaj posebnega: pravljična, v bistvu kičasta oprema, ki se ji lahko samo čudiš. Vsaka soba je v svoji barvi, najlepše so še kopalnice, ki imajo vrata z vitraži. Hodniki so polni slik težko določljive vrednosti, nekatere so pri umetni luči prav imenitne. S Pavlo se odpraviva na tržnico, ki tudi ni daleč, ponuja pa obilico sadja, zelenjave, rib, različnih drugih vrst mesa. Prodajalci so zelo komunikativni in bi se kar naprej pogovarjali in šalili. Trgovinice so polne slaščic in pisano zavitih bonbonov, najdeva in kupiva pa tudi znani konjak Ararat, seveda samo tri leta starega, starejši so predragi.



Večerjamo za bogato obloženo mizo: zelenjava, tri vrste kruha, sir, maslo, sarmice v trtnih listuh, ribe, pečen krompir, lubenice, melone. Vodič ustrežljivo pomaga  pri izbiri vina ali kakšne druge pijače.






Po večerji uživamo na slovesno osvetljenem glavnem trgu, kjer se ob glasbi in svetlobi igrajo vodometi. Še vedno je 21 stopinj. Nič hudega, saj imajo sobe hlajenje.


Na mostu guncaš se, na utrdbo se povzpne. Jamskih bivanj čar in vodometov dar.
Vandrovci mladi plezamo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!


Več posnetkov

Video:










Ni komentarjev: