24. 09. 17

Gruzija in Armenija - 13. 9. 2017



Običajno vstajanje ob šestih in obisk glavnega trga in ulic okoli njega. Tudi tržnica se že prebuja. V hotelu ponudijo tako bogat samopostrežni zajtrk, da se pošteno nahodimo od pultov do mize.
Ob odhodu iz mesta izvemo še, kako je leta 2015 ruski vojak pobil sedem članov armenske družine. Ta incident ni bil prvi s strani ruske vojske in je vzbudil ponovne proteste in vprašanje bivanja ruskih vojakov v Armeniji, čeprav utemeljujejo, da naj bi pomagali v primeru nevarnosti iz Turčije.




Ravna cesta, nekaj strnišč in zoranih njiv ob cesti, njivice krompirja, travniki s kamenjem in krave. Nebo je brez oblaka, v zraku pa meglice - mrč, ki dokazuje, kako onesnažen je zrak. Na levi vidimo visoke gore, ki so del Nižjega Kavkaza, najvišji vrh Armenije Aragats se najviše dvigne na 4.090 metrov in je masiv ugaslega vulkana v štirimi vrhovi. Polja so slikovita, spet vidimo jezerca vode za namakanje, tudi kakšen trop ovac. Začenjajo se sadovnjaki z breskvami in marelicami, nekaj je tudi orehov, Vse namakajo. 


Tu so že prvi vinogradi in vprašanje, kdo je prvi začel gojiti vinsko trto in pridelovati vino: Armenci, Gruzijci, Kitajci? Gotovo je začetek veliko, veliko prej. Armenci se hvalijo s 6200-letno tradicijo.




Naš prvi obisk današnjega dneva namenimo "tovarni vina" Armenia Wine v vasi Sasunik. Začetek tega modernega objekta vinarstva sega v leto 2008, vinograde so zasadili leta 2006, lastniki so Armenci, svetujejo pa jim francoski, nemški in italijanski strokovnjaki. Neverjetno lepo in z okusom urejeno podjetje, ki odkupuje armenske in gruzijske sorte grozdja od kmetov, širi pa tudi svoje vinograde. Letno napolnijo pet milijonov steklenic vina, en milijon steklenic šampanjca, imajo tudi vodko, konjak pa starajo sedem let in drugo leto bodo začeli z vstekleničenjem. Letos je bila huda zima, potem dolgo dvomesečno obdobje brez dežja, zato je trgatev pozna. Ob našem obisku tovornjaki dovažajo belo grozdje, ki je zelo sladko. Pokusim le jagodo ali dve, nekateri veliko več. Ko to kombinirajo z vodo sumljivega izvora, imajo resne prebavne težave. 


Strokovnjak nas popelje po vseh obratih, potem pa nas čaka vabljivo pripravljena miza s sirom, salamo, klobasicami, kruhom in sadjem: dve vrsti grozdja, dve vrsti hrušk, jabolka, jagode, slive, breskve ... 


Pokušina obsega suho belo, suho rdeče in vino iz granatnih jabolk - eno boljše od drugega. Sledita še zdravici z naše strani in strani gostiteljev, potem pa še obvezno pesem. 

Foto: Darko Kolnik.
V trgovini vsak tudi kaj kupi in, kar žal nam je, da imamo zaradi letalskega prevoza omejeno količino prtljage.


18 km zahodno od Erevana v provinci Armavir in zelo blizu zaprte turško-armenske meje je kraj Vagharšapat (Vagharshapat), ki se sedaj imenuje Emčiadzin ali Edžmiacin (Etchmiadzin), tudi Ešmeadzin, ki je bil nekdaj prestolnica Armenije, v preteklosti in tudi danes pa je religiozni in duhovni center armenskega krščanstva, nekakšen armenski Vatikan in sveto mesto. Hkrati je duhovno središče armenskega naroda. Tu je sedež Armenske pravoslavne cerkve, sedež vrhovnega patriarha in verskega voditelja vseh Armencev ter sedež katolikosa – cerkvenega poglavarja, ki mu pravijo »sveti oče«. Leta 1938 so Emčiadzin kot cerkveno središče ukinili, ubili verskega poglavarja in pregnali menihe, ponovno pa so ga uvedli po leta 1945. Mesto leži na 853 metrih nadmorske višine in šteje 37 tisoč prebivalcev.
Armenska cerkev uživa neizmerno spoštovanje, ima velik vpliv in ugled in to že od vsega začetka, kar je Armenija prevzela krščansko vero. Njihova vera je bila nenehno žrtev napadov sosednjih muslimanskih držav, cerkev je morala kot ustanova braniti vero, hkrati je branila sebe in armenski narod nasploh, zato je bila vedno spoštovana. Legenda pravi, da je imel Gregor Razsvetljeni privid, da so se odprla nebesa in je na zemljo posijal sončni žarek, po katerem so prišli angeli s Kristusom. Kristus je trikrat zamahnil z zlatim kladivom in na treh mestih so nastali ognjeni stebri z zlatimi temelji, z oblačnimi vrhovi in s svetlobnimi križi. Iz teh stebrov so nastale tri cerkve. Na mestu, kjer je Kristus udaril s kladivom, je Gregor Razsvetljeni ustanovil samostan Emčiadzin, ki pomeni spust edino rojenega. Cerkev, ki jo omenja legenda, je bila zgrajena v 5. stoletju, katedralo so dogradili v 7. stoletju. Spada med najstarejše cerkve na svetu. V Vagharšapatu je bila ustanovljena leta 480 prva knjižnica rokopisov v Armeniji. Glavni objekt tega verskega kompleksa je katedrala, ki ima med drugim relikviarij, kjer hranijo kopje, ki so ga prinesli iz samostana Geghard in s katerim naj bi bil preboden pri križanju Kristus. Hranijo tudi kos lesa z Noetove barke. V sklopu verskega kompleksa je še več drugih cerkva, verske šole, več muzejev, zakladnica, semenišče, hačkarji, pisarne… 
Pri 32 stopinjah se sprehodimo po kompleksu, obiščemo katedralo in občudujemo lepo urejene parkovne površine.



Zvartnoc je kraj v armenski provinci Armavir, okoli 10 km zahodno od Erevana, približno na polovici poti do Ečmiadzina. Ime kraja pomeni »nebeški angeli«. Katolikos Nerses III. (z vzdevkom graditelj) je med letoma 643 in 652 dal na kraju, kjer naj bi se srečala kralj Trdat IV. in Gregor Iluminator - Razsvetljeni (najbolj zaslužen za pokristjanjenje Armenije), zgraditi katedralo svetega Jurija. Trinadstropna, s freskami poslikana cerkev, je od daleč bila videti okrogla, v resnici je bila 32-kotne oblike. Notranjost je imela, kot je bilo za cerkve običajno, obliko grškega križa. Arhitekt je napravil napako pri številu stebrov in statiki, zato jo je leta 930 porušil potres in ostanki so bili skriti v zemlji vse do njihovega odkritja v začetku 20. stoletja. Hkrati so odkrili še ostanke Katolikosove palače in vinske kleti. Sprehodimo se med ostanki in obiščemo muzej. Zvartnoc je bil leta 2000 skupaj s cerkvami v Ečmiadzinu vpisan v UNESCO-v seznam svetovne dediščine. V bližini Zvartnoca je tudi erevansko mednarodno letališče.



Ob vznožju gore Ararat, med mestoma Artašat in Ararat, 40 km južno od Erevana, stoji samostan Khor Virap (globoka ječa). V jami na manjši vzpetini sredi ravnine reke Araks naj bi bil v tretjem stoletju zaprt sveti Gregor Razsvetljeni (Gregor Iluminator), ki so ga 13 (14) let mučili, da bi opustil krščansko vero. Ker mučenje ni zaleglo in ker ga je Gregor ozdravil sicer neozdravljive bolezni, se je Trdat III. leta 301 dal pokristjaniti in ukazal, naj Armenci kot prvi narod v zgodovini sprejmejo krščanstvo kot državno vero. Po drugih virih je Gregor Trdata III. rešil božje kazni - ta mu je zaradi krutosti spremenil glavo v merjaščevo. Svetega Gregorja Razsvetljenega danes štejejo za utemeljitelja in pokrovitelja svetovne armenske apostolske cerkve. Na tem mestu sedaj stoji majhen samostan Khor Virap, zgrajen v 17. stoletju, ki ga sestavljata cerkev Matere božje iz leta 1661 in kapela, od koder se je mogoče spustiti v domnevno Gregorjevo celico ter še v eno podobno podzemno celico. Sredi kapele je na tleh odprtina, v njej pa železna lestev. Lestev je strma, skoraj navpična in drsi, sega v globino 8 m, močno se je treba oprijemati ograje, da ne zdrsneš navzdol. Spodaj ni kaj veliko videti, majhna kapela s križem in veliko sliko na steni.
Samostan je že samo zaradi prej naštetega dovolj pomemben za Armence, dogodki na začetku 20. stoletja pa so mu prinesli še dodaten pomen. Dokončna meja med Turčijo in Sovjetsko zvezo (oziroma Armensko SSR) je bila potegnjena nedaleč od samostana, ki je tako postal ena od točk na armenskem ozemlju, ki je najbližja armenski sveti gori Ararat, ki je ostal v Turčiji. Kadar vremenske razmere to dopuščajo, se tako ravno s samostana ponuja eden najlepših pogledov na to goro. Ob vznožju griča, na katerem stoji Khor Virap, leži ogromno pokopališče z velikimi grobnicami. Grobovi so urejeni kot nekakšni vrtički, obdani s kovanimi ograjami, nekateri imajo celo nadstreške. Potke med grobovi so poraščene z visoko travo in podivjanim grmičevjem. Pogled nam uhaja na hribček s križem, zastavo in kipom vojaka, ki se je leta 1920 boril za neodvisnost Armenije. Proti Turčiji vidimo polja in zeleni mejni pas s stražnimi stolpi. Sam Ararat komaj zaznamo v megli.



Ararat, 5.165 m visok - je najvišji vrh Turčije. Od armenske meje je oddaljen le 32 km, od iranske meje pa 16 km. Ararat ima dva vrhova, ki sta ugasla ognjenika, pokrita z večnim snegom in ledom. Za Armence je to sveta gora, po njihovi mitologiji je dom bogov. Gora Ararat je v državnem grbu in na številnih kovancih, v času Sovjetske zveze je bil Ararat kar glavni motiv grba. 
Noetova barka je ladja, ki jo je po ukazu Boga zgradil očak Noe. Prva Mojzesova knjiga govori o veliki poplavi, ki jo je poslal na zemljo Bog, da bi uničil človeka zaradi njegove zlobnosti in nasilja. Noe je bil pravičen in pošten mož, zato mu je Bog naročil, naj reši svojo družino in po dve živali vsake vrste. Zatem je Bog poplavil zemljo. Poplava je prekrila vse gore, večina živih bitij je (razen morskih) umrla. Po 40 dneh in nočeh neprestanega dežja so vode pričele upadati, prikazalo se je kopno. Noe je s svojo družino in z živalmi zapustil ladjo.
Armenci so prepričani, da je Noetova barva po vesoljnem potopu pristala na pobočju gore Ararat in to na višini 4.600 metrov nad morjem. Biblija namreč pravi, da je Noetova barka obstala na gorovju Araratskem (1. Mojzesova knjiga), Ararat pa je del araratskega gorovja. Številni znanstveniki in odprave so skušale dokazati te trditve, sploh po letu 1950, ko so fotografije iz letal pokazale zemeljske oblike, podobne ladji. Po vsej verjetnosti pa gre le za plazove in za plasti vulkanske lave.
Glavno mesto Armenije Erevan nas sprejme že v mraku z modernimi stavbami, nakupovalnimi središči, fasadami iz tufa v toplih barvah ("roza mesto"), veliko zelenja. Večerjo imamo v restavraciji z glasbo, kjer nam postrežejo z zelenjavo, sirom, juho, rižem, polnjenimi bučkami, drobnim pecivom .... Seveda se nam prileže tudi vino. Pozdravit nas pridejo uslužbenke agencije, ki organizira naš obisk, in vsakemu podarijo vrečko z dišečo vsebino. Sprehodimo se po središču mesta, ki kar vrvi od obiskovalcev, glasbe, reklam. Vrhunec doživimo na Trgu republike, kjer prirejajo pravljični prikaz z lučmi, glasbo in vodometi. Z okrog milijon in pol evrov so vodomete obnovili leta 2007 in od zgodnje pomladi do pozne jeseni ob večerih zabavajo obiskovalce z glasbo različnih zvrsti, v ritmu katere brizga voda in se premikajo luči. Kar žal nam je, da ne moremo še ostati: v hotel moramo, treba se je odpočiti, jutri je nov dan.
Trgu republike - Hraparak je osrednji mestni trg. Sredi trga je prostrano krožišče, ki ga obdajajo veličastne stavbe, zgrajene od leta 1924 dalje. Podobo mestnega središča je v letih 1924 - 26 zasnoval arhitekt Aleksander Tamanjan in precejšnji del njegovih načrtov so tudi uresničili. Zamislil si je velik osrednji trg (nekdanji Leninov trg, danes Trg republike), obdan z veličastnimi zgradbami iz tufa, s trga bi vodile široke avenije, središče mesta pa bi bilo obdano z zelenimi površinami. Stavbe so iz rožnatega in oker kamenja, ki so ga polne okoliške gore. Stavbe so zgrajene v bahavem armenskem arhitekturnem slogu. Na trgu stoji vladna palača, pred njo pa fontane. Na drugi strani so zgodovinski muzej, narodna galerija, hoteli in nekaj vladnih ustanov. V času Sovjetske zveze se je trg imenoval Leninov trg, sredi njega je stal seveda velik Leninov kip. Kip so odstranili leta 1991, tik pred razpadom Sovjetske zveze. Na njegovo mesto so postavili velik križ, ki pa so ga prav tako odstranili. V mestu se krešejo mnenja, s čim nadomestiti praznino po odstranitvi Leninovega kipa. Trg je bil zgrajen v socialističnem duhu, do njega vodijo široke ulice – prospekti in avenije, kar je bilo primerno za množične državne proslave in parade, ki so se odvijale večkrat letno. Zadnja vojaška parada je bila leta 1988, takrat še pod Leninovim kipom. Od takrat dalje se na Trgu republike odvijajo državne proslave in parade, razne demonstracije, koncerti in druge prireditve, na primer obisk papeža Frančiška leta 2016, koncert Charlesa Aznavourja leta 2015, in podobne. Trgu pripisujejo, da je najpomembnejši državljanski prostor Armenije in mesta nasploh. Nekdo je celo zapisal, da je Trg republike v Erevanu najboljši mestni trg, kar jih je bilo zgrajenih kjerkoli na svetu v 20. stoletju. Pod trgom je veliki bunker za visoke uradnike, napravljen za primer nuklearnega napada.

Če z vinom ti grešiš, se v cerkvi spokoriš. Je v megli Ararat, preveč si spil ga hkrat.
Vandrovci mladi grešimo prav radi. Rukzak na rame: hajd na potep!


Video:








Ni komentarjev: