24. 09. 17

Gruzija in Armenija - 7. 9. 2017

Polet iz Moskve v Tbilisi traja malo manj kot tri ure in zadnji del poleta je bil bolj po makadamu: treslo nas je in pripravljalo na prevoz po gorskih cestah Gruzije. Pristanemo ob dveh zjutraj, ker so nam eno uro spet "ukradli". Letališče je kljub zgodnji uri živahno, hitro smo skozi kontrolo potnih listov, vsa naša prtljaga je tu, le sopotnice, ki je šla na stranišče, ni od nikoder. Srečamo se z Alino, našo vodičko, pravo manekenko, ki je visoka preko meter osemdeset. Takoj gre objavit sporočilo na ozvočenje in sopotnica se kmalu pojavi. Mi medtem na številnih okencih lahko menjamo denar: za 50 evrov dobimo 146 larov (GEL), torej bomo njihove cene delili s tri in bodo v evrih. Avtobus nas čaka in voznik Zaza nam ustrežljivo pomaga pri prtljagi. Čaka nas dolga pot proti severozahodu. Najprej skozi razsvetljeni Tbilisi: prepoznam mogočno predsedniško palačo, moderno stavbo gledališča, samostan s cerkvijo na hribu. Malo zamerim vodički, da nam nič ne pove o mestu, ampak za to bo še dovolj časa. Najprej se vozimo po avtocesti, potem pa navadni. Obcestna postajališča so moderne zgradbe in na enem se ustavimo za nujne opravke: tudi nakup vode (pol litra stane pol lara) in peciva - največ je slanega s sirom. Vozimo skozi manjša naselja in avtobus umiva pohleven dežek. Ob cesti je veliko barak in stojnic, ob pol sedmih se dani. Zunaj naselja lahko vidimo redek gozd, potem vozimo med višjimi hribi in skozi predor Rikoti, ki je dolg 1722 metrov in so ga zgradili leta 1982. Sicer pa cesta vodi tudi preko prelaza Rikoti (996m). Ob cesti je kar precej parkiranih tovornjakov, ker vozniki počivajo. Poleg ceste je v dolini prostor še za reko Rikotula. Ceste so oštevilčene in dobro označene, ob njih pa je tudi precej parkiranih policijskih vozil s prižganimi lučmi. Tudi sicer so navadno policijske postaje najmodernejše zgradbe v naseljih in s tem in prisotnostjo veliko policistov na javnih mestih naj bi država dokazovala, kako urejena in varna je. Na tem področju so hiše večinoma štirikapnice, veliko poslopij je zanemarjenih in zapuščenih, bloki v večjih naseljih z zelo ubogimi fasadami (tako imenovane "hruščevke", zgrajene po drugi svetovni vojni v obdobju Sovjetske zveze). Dvotirna železnica je elektrificirana, prehodi so zavarovani z zapornicami, s katerimi upravljajo železničarji v čuvajnicah, ki imajo tloris kvadrata. Naš šofer zelo previdno prečka železnico, pa nas vseeno pošteno stresa in premetava. Mnoge tovarne ob poti izgledajo propadle. Nekaj časa se vozimo po avtocesti po širši dolini s pašniki in vinogradi. Turiste vabi tudi vinska cesta. Močno dežuje, mi pa vozimo skozi Kutaisi, ki je bilo včasih drugo največje mesto v Gruziji, zdaj pa je menda tretje. Dolga glavna ulica, še vedno dežuje.

Ko vandrovci se na pot podamo: to je to, to je to, to je to, to, to.
Ko vandrovci se na pot podamo, sonce greje nas toplo.
                    Če tudi noč je, al dež al toča: nič zato, nič zato, nič zato, to, to.
                    Če tudi noč je, al dež al toča, mi sonce v sebi nosimo.                                         
Po cestah ravnih in po ovinkih: zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot.
Po cestah ravnih in po ovinkih, uživamo mi vsepovsod. (Melodija: Bella Ciao)

Spet smo na navadni cesti, ob kateri nas spremlja drevje. V bližini je letališče, na katerega je mogoče prileteti z nizko cenovnim letalskim prevoznikom Wizzair iz Budimpešte. Sledijo zapuščene njive s koruzo, nekaj krav se pase po pašnikih, ponekod konji. Na bolj močvirnem področju so temelji hiš dvignjeni na kamne. Živina se prosto sprehaja ob cesti, po cesti, leži na sredi ceste in jo je treba prav pregnati s cestišča. Okrog hiš se pasejo svinje, na vrtovih ni rož, tudi na oknih ne, opazimo jih le okrog kakšne cerkve. Električna napeljava je po zraku in zelo razpredena. Proti severu se v megli skrivajo večje gore, doline pa so namočene, pred kratkim je močno deževalo in še vedno dežuje. Ob cesti so ponekod postavljeni veliki križi. Sopotniki in sopotnice vidijo le malo tega, saj spijo ali počivajo, meni pa se le redko zaprejo oči.
Okrog devetih smo v mestu Zugdidi: 320 kilometrov daleč od Tbilisija in 30 kilometrov je še do Črnega morja, ki ga bomo tokrat ignorirali. 


Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Tu se dokončno prebudimo, ko v zelo lepo narodnem stilu urejeni restavraciji "The Host" zajtrkujemo. Česa vse ni na bogato obloženi mizi: tu so kruhki, sir, maslo, marmelada, klobasice, paradižnik, kumare, predvsem pa kačapuri - še topel kruh, polnjen s sirom. Ponujajo še pravi čaj in kavo, katere okus pa marsikomu ni všeč.
Zugdidi z 43 tisoč prebivalci je glavno mesto regije Samegrelo-Zemo Svaneti. Ime pomeni »Velik hrib« - zaradi hriba z ostankom trdnjave. Pomembno vlogo je mesto igralo v zgodovini, danes je kulturno in izobraževalno središče s palačami – muzeji, katedralo, cerkvami in botaničnim vrtom. 


Mogočno Dadianijeva palača je bila last nekdanjih vojvod Samegrela. Prvo razstavo - arheološko je pripravil princ David Dadiani leta 1840, kasneje še numizmatično. Danes je v muzeju, ki obstaja od leta 1921 in obsega tri palače, razstavljenih več kot 50 000 redkih eksponatov. Med zbirko relikvij evropskih monarhov in cesarskih družin je tudi posmrtna maska Napoleona Bonaparteja, ki jo je prinesel v palačo soprog hčerke Davida Dadianija - vnuk Napoleonove sestre Karoline. Muzej hrani tudi relikvije krščanskih svetnikov, največje bogastvo pa je oblačilo Marije, Jezusove matere. 

 Foto: Darko Kolnik.
Foto: Vinko Šeško.
Mi si v dveh skupinah ogledamo zbirke, povezane z družino Dadiani: iz 19. stoletja so pohištvo, porcelan, umetniške slike. Člani družine so bili zelo izobraženi: o tem pričajo tudi bogate knjižnice s 30 tisoč knjigami. Stopimo tudi v cerkev, kjer nas naučijo njihovega načina križanja. 

Foto: Vinko Šeško.
Krmarimo med kapljicami dežja in si ogledujemo mogočna drevesa, tudi botanični vrt mora biti zelo zanimiv.
Toda mi moramo naprej. Smo na področju treh jezikov: gruzijskega, svanetskega in megrelskega. Sicer pa so tu bili še v letih 1992/93 zelo burni časi zaradi državljanske vojne v Abhaziji ter posledično velika fluktuacija prebivalstva, veliko je beguncev iz Abhazije. Vozimo se mimo pokopališča, kjer so grobovi kot manjše odprte hiše in pod streho. Do kraja Mestia imamo 136 kilometrov, z nadmorske višine 100 metrov se bomo dvignili na 1500. Začnemo se dvigati, v dolini vidimo razlito reko, kmalu tudi stolp, ki sicer ni originalen, je pa simbol pokrajine Svaneti. Pokrajina Svaneti - to so vasi v dolinah pod 5000 metrov visokimi vrhovi Kavkaza, zelo odmaknjena, kar nekam skrivnostna. To je v bistvu trdnjava gruzijske tradicije. Sneg se tu obdrži tudi do pol leta in je debel tri do pet metrov. Prebivalci Svani so posebna etnična skupina s svojim nenapisanim jezikom in kulturo. Za svojo varnost so si zgradili posebne kamnite stolpe (koshi, koshkebi). 


Dolgo časa se vozimo ob slikoviti obali akumulacije reke Enguri. Jez so zgradili leta 1988, v akumulaciji pa se zbere več kot milijon kubičnih metrov vode. Elektrarna proizvede 4,5 milijonov kilovatov letno, to je okrog 40 procentov proizvodnje energije v državi. Zaradi napetega položaja z Abhazijo, ki ji delno pripada elektrarna, je proizvodnja manjša. 


Po deževju je vode veliko, občasno vidimo tudi slapove hudournikov s hribov, 

Foto: Vinko Šeško.
na cesti pa leži tudi kamenje. Ob cesti opazimo panje in prodajo medu. Zelo dolg predor popravljajo in promet poteka izmenično enosmerno. Kar nekaj zapuščenih stavb stoji ob reki in na drugem bregu so v hrib izvrtani predori. Pod nami se vrtinči rjavo obarvana voda, cesta pa se še kar vzpenja. 


Naenkrat - zastoj: tovornjak s priklopnikom ni izvozil ovinka in za njim se začne nabirati kolona. Kakšno uro traja, da stvar uredijo, zato se potikamo naokoli, iščemo naravna stranišča in opazimo električno napeljavo pritrjeno kar na drevo. Jaz pa sem prepričana, da je zastoj nastal samo zaradi tega, da bi lahko v miru posnela divje besnenje vode pod nami. 


Spet se premaknemo in počasi se dolina širi: med zelenimi travniki so posajene vasice, opazimo že tudi prve kamnite stolpe. Krave pa niso samo na pašnikih: prosto se sprehajajo po cesti in pogosto zaustavijo promet. Naš šofer ima mirne živce - ves čas po malem grizlja semenke. 
Končno se pripeljemo do mesta Mestia z malo manj kot tri tisoč prebivalci, ki je glavno mesto pokrajine Svaneti in leži na od 1.400 do 1.500 metrov nadmorske višine. Pozorni smo na moderno stavbo, ki je seveda policijska postaja in je edina stavba z dvigalom v tem mestu. 


Namestijo nas v Hotel Svaneti, zanimivo stavbo z vrtom in dvoriščem, kjer uspevajo rože, predvsem pa gosti plevel. S Pavlo dobiva pritlično sobo s francosko posteljo in dodatnim ležiščem. Kopalnica je čista in lepo opremljena, tople vode je dovolj ... V sobi bova uživali ponoči, kar takoj se odpraviva na potep po glavni ulici. Odkrijeva, da je vsaka druga hiša penzion ali mini market, včasih pa kar oboje. Kar takoj najdeva slovito svanetsko sol  s tudi do osmimi zelišči. Nekje više v hribih je sicer stara ženica prodajala še posebno dobro sol, ki ji je vede ali nevede dodajala konopljo. Dokler je niso odkrili ... Na več mestih prodajajo sadje: slive, jabolka, breskve, tu in tam banane, ki so najdražje. Sicer pa so cene živil za naše pojme nizke. Med hišami je veliko jablan, hruškovih dreves z obilno letino in drugih sadnih dreves. 


Nama pa so najbolj zanimivi kamniti stolpi: odkrijeva, da se je na enega mogoče tudi povzpeti. Ta podvig preloživa za naslednji dan. 


Ne moreva pa se načuditi tudi števcem za elektriko na drogovih ali na drevesih. Kupiva še vstekleničeno vodo, čeprav vodička trdi, da je v Gruziji voda s pipe pitna. Kruh lavaš, ki izgleda kot kvašeni mlinci, prodajajo kar na oknih pekarn: en lar stanejo (okoli 30 centov). Pečejo ga pa na stenah posebnih glinenih peči.


Večerja nas spet preseneti z raznovrstnostjo in količino: paradižnik, kumare, dva zelenjavna namaza, sir, kruh lavaš, piščanec, mesne kroglice ... Za poobedek pa rezine jabolk, breskev in debele drnulje ter čaj ali kava. Na mizi je tudi hladna voda z rezinami limone, nekateri naročajo vino ali pivi. Oboje je izvrstno. Dolg dan je bil to - gremo spat!

Noč je, temna noč, dež nam je v pomoč, da spimo skoraj vsi – v Zugdidi se mudi. 
Vandrovci mladi spimo prav radi. Rukzak na rame: hajd na potep! (Melodija: Dekle, zakaj tajiš)

Video:











Ni komentarjev: