24. 09. 17

Gruzija in Armenija - 14. 9. 2017

 



Po vstajanju ob šestih se s Pavlo sprehodiva po širokih avenijah in pokukava na tržnico, kjer že pripravljajo stojnice. Zajtrk je kot običajno bogat in raznovrsten, zdaj pa nas čaka dnevni ogled Erevana.
Erevan ali Jerevan, v preteklosti pa tudi Erivan in Erebuni, imenujejo sončno mesto in je eno najstarejših mest na svetu, ki ima celo pisno potrdilo o svojem nastanku. Njegov rojstni list je napis, vklesan v kamen na trdnjavi Erebuni iz leta 782 pred našim štetjem. Mesto je torej staro skoraj 2.800 let in je 29 let starejše od Rima. Mesto leži ob vznožju gore Ararat in je glavno mesto Armenije od leta 1918. Njegova zgodovina je zelo turbulentna, polna bitk, vojn, osvajanj ter potresov. Leži namreč na prelomu arabske in evroazijske tektonske plošče, na področju močnih seizmoloških aktivnosti in so ga večkrat porušili močni potresi. V zadnjem potresu leta 1988 je umrlo kar 30.000 ljudi. Je kulturno, umetniško, upravno, politično in industrijsko središče države ter šteje preko 1,2 milijonov prebivalcev, kar je tretjina vsega prebivalstva Armenije. Mesto stoji na sedmih gričih (tako kot Rim!), zato ležijo spodnji deli mesta na 865 metrov nad morjem, zgornji pa na kar 1.390 metrov. Skozi mesto teče reka Hrazdan. Središče mesta leži v kotlini in na levem bregu reke Hrazdan. 
O izvoru imena mesta obstaja več teorij. Po eni naj bi dobilo mesto ime po armenskem kralju Yervandu IV., lahko pa, da ima ime po popačenem imenu vojaške trdnjave Erebuni (= rožnato mesto). Leta 782 pred našim štetjem je namreč urartski kralj Argišti I. v Erebuniju na jugovzhodnem delu današnjega mesta dal postaviti utrdbo za 6.600 vojakov, katere ostanke je moč videti še danes. Najstarejše zgradbe so bile zgrajene iz kamna vulkanskega izvora in rožnate barve. Skromno, slabo rodovitno zemljo so predniki imenovali Karastan – kamnita dežela in v prispodobi dodali: »Vedno smo stiskali vodo iz kamnov!«. Neka legenda povezuje ime z Noetom, ki je s svojo ladjo pristal na gori Ararat. Ko so se poplavne vode spustile, je Noe v armenščini vzkliknil »Erevuni eravat!«, kar pomeni »Nekaj vidim!«


Foto: Vinko Šeško.
Ko se peljemo proti spomeniku genocida, vidimo staro in novo poslopje Ararat, kjer zvarijo dva milijona konjaka letno. Večino Armenci popijejo sami, nekaj ga v trgovini kasneje kupimo tudi mi. Najdražji je 30 let star - 320 tisoč dramov (okrog 500 evrov), najdražja pijača pa čez 600 tisoč dramov. 



Kaskade, stopnišča, fontane, vrtovi in razni kipi vodijo do spomenika Matere Armenije. Z vrha je panoramski pogled na celo mesto in na goro Ararat. Znameniti kip Matere Armenije je nadomestil nekdanji kip Stalina, ki so ga po njegovi smrti odstranili. Pri tem je bil en vojak ubit in nekaj ranjenih. Komentar: "Stalin ubija še iz groba." Armencem je bil Stalin še posebej trn v peti, saj jim je hotel vzeti njihovo pisavo in jezik, preganjal je njihovo vero. Leta 1967 so namesto Stalina postavili kip Matere Gruzije. Kip, ki je simbolično malo višji od bivšega Stalinovega, stoji na velikanskem podstavku, znotraj katerega je manjši vojni muzej, skupaj z njim je kip visok 51 m, sama Matera Gruzija pa 22 metrov. Kip simbolizira mir in je hkrati spomin na pomembne ženske v armenski zgodovini, ki so z orožjem pomagale svojim možem v raznih vojnih spopadih. Opozarja na pomemben status ženske v armenski družini. Ker stoji kip Matere Armenije na hribu nad mestom, je videti kot varuh armenske prestolnice. Blizu je zabaviščni park.





Nedaleč stran je spomenik armenskemu genociduArmenski genocid je skupno ime za dve obdobji pred prvo svetovno vojno in med njo, v katerih je vojska Otomanskega cesarstva na ozemlju današnje vzhodne Turčije pobila milijon in pol ljudi, in izselila veliko število Armencev, s čimer je na tem ozemlju izumrla zahodna armenščina. Leta 1965, ob obeležitvi 50. obletnice genocida, se je pojavila zamisel o postavitvi spomenika, ki je bil po načrtih arhitektov Kalašjana in Mkrtčjana že dve leti kasneje, se pravi leta 1967, postavljen na griču Cicernakaberd nad sotesko reke Hrazdan. Hrib se imenuje "Trdnjava malih lastovk", zato je stavba kulturnega in športnega centra v obliki lastovke. 44 metrov visok obelisk, ki je razklan (zahodna in vzhodna Armenija) simbolizira ponoven preporod Armencev. Poleg stoji v krog postavljenih 12 blokov, ki predstavljajo 12 izgubljenih provinc na ozemlju današnje Turčije. Znotraj tega kroga gori večni ogenj in ob njem z minuto molka počastimo spomin žrtev. Do spomenika vodi park s 100 metrov dolgim zidom. Na njem so izpisana imena krajev, za katere je znano, da so se v njih dogajali pokoli. Na koncu tega parka so leta 1995 odprli manjši muzej, kjer je predstavljenih nekaj osnovnih informacij o dogodkih, razstavljenih je nekaj fotografij nemških fotografov (otomanski zavezniki med 1. svetovno vojno) ter publikacij o genocidu v različnih jezikih. 




Poleg muzeja je tudi park, kamor tuji državniki zasajajo spominska drevesa, našli smo tudi posajeno srebrno smreko slovenskega predsednika doktorja Danila Türka. Hrvaški Stjepan Mesić se je baje ob obisku izgovoril, da nima časa za posaditev, v resnici se je verjetno bal reakcije turških politikov.





Foto: Darko Kolnik.
Muzej Matenadaran iz leta 1957 je res vreden obiska, saj v njem hranijo hranijo najdragocenejše rokopise, dokumente in zemljevide - več kot 23 tisoč jih je, le en procent jih razstavljajo. To je depo starodavnih rokopisov, raziskovalni inštitut in muzej. Vsebuje eno najbogatejših zbirk srednjeveških rokopisov in knjig na svetu, ki obsega širok razpon tem od zgodovine, filozofije, medicine, literature, umetnostne zgodovine do kozmografije v armenščini in mnogih drugih jezikih. Vodička nam predstavi najbolj značilne primere, pokaže take s platnicami iz slonove kosti, srebra, zlata; razloži, kakšen je izvor barv. V času genocida je bilo veliko armenskih dragocenosti uničenih. Videli smo težko knjigo iz 13. stoletja, ki sta ga dve ženski raztrgali na pol, da sta ga leta 1915 lahko rešili. V muzej vodijo tudi zelo mlade otroke, videli smo jih v črno-belih uniformah: deklice s pentljicami, fanti z metuljčki.



Zunaj mesta obiščemo kmetijo, kjer pečejo značilni armenski kruh. Lavaš ali lavash je tanek gruzijski kruh, podoben palačinki in pečen v tonirju. Podobnega poznajo tudi v sosednjih državah osrednje Azije. Lavaš izdelujejo iz moke, vode in soli, včasih ga potresejo s semeni, pečejo pa na vročih stenah glinaste peči. Lavaš, pripravo, pomen in videz tega tradicionalnega kruha so leta 2014 uvrstili na seznam Unescove kulturne dediščine človeštva. Tonir je za Armence simbol sonca v tleh. Sonce je njihovo glavno božanstvo. V armenskem visokogorju so pekli kruh že 2 – 3 tisočletja pred našim štetjem, kar potrjujejo tonirji in relikvije kruha, ki so jih našli med izkopavanji v tistih krajih. Tradicionalni tonir je stal sredi hiše, bil je središče hiše in je simboliziral stalno zagotavljanje toplote v hiši. Tonir ima v armenskih družinah prispodobo za dom. Ko je več generacij družin še živelo pod isto streho, je bil tonir temelj armenske družine, v katerem niso le pekli kruh in pripravljali hrano, temveč so se zbirali okrog njega ob obrokih, med zabavami in drugih družinskih dogodkih. Dim tonirja simbolizira mir, združenje in krepitev armenske družine in njihovega doma. Glinen je vkopan v tla, meso pečejo na posebnih ogrodjih, kruh pa na vročih stenah. Poleg kruha nam ponudijo še sir in baziliko. Kavo prodajajo po 500, pivo po 800 dramov (1 evro = 567 dramov). V straniščih ni dovoljeno metati toaletnega papirja v školjko, kanalizacijske cevi verjetno tega ne prenesejo.



Na poti obudimo spomin na Radio Erevan, ki je bil sinonim za posebno vrsto satire in humorja v nekdanji Sovjetski zvezi in v komunističnih državah, med drugim tudi v Sloveniji. Bil je izmišljena, oziroma neobstoječa radijska postaja, kamor so klicali poslušalci in zastavljali razna vprašanja, Radio Erevan pa je na ta vprašanja ostro in duhovito odgovarjal. Začetek odgovora je bil vedno »načeloma da / ne, vendar pa…..« Vprašanja so se nanašala predvsem na politiko, pa tudi na spolnost, na nacionalne stereotipe in posebnosti. Šale Radia Erevan so spravljale v smeh cel svet.

Eno od tipičnih vprašanje poslušalca Radiu Erevan je bilo na primer: 
»Ali drži, da v Sovjetski zvezi velja enaka stopnja svobode govora kot v ZDA?« 
Radio Erevan odgovarja: »Načeloma da. V ZDA se lahko postaviš pred Washingtonov spomenik v Washingtonu in vpiješ »dol z Bushem«, pa boš ostal nekaznovan. V Sovjetski zvezi lahko na moskovskem Rdečem trgu vpiješ »dol z Bushem«, pa boš ravno tako ostal nekaznovan.«

Ali pa: Vprašanje Radiu Erevan: »Ali drži, da je Ivan Ivanovič Ivanov iz Moskve na tomboli zadel avtomobil?« 
Radio Erevan odgovarja: »Načeloma da, vendar 1. to ni bil Ivan Ivanovič Ivanov, temveč Aleksander Aleksandrovič Aleksandrov, 2. ni bil iz Moskve, temveč iz Odese, 3. tisto ni bil avto, ampak kolo, 4. ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.«
Mi dodamo svoja vprašanja:
1.Ali je armenska voda dobra?
Načeloma da, vendar je ne pijte s sladkim grozdjem, ali pa jo vsaj obilno dezinficirajte s konjakom.
2. Turki sprašujejo Radio Erevan: Se vam zdi prav, da imate v grbu obris Ararata, ki je vendar last Turčije?
Načeloma ni nič narobe: saj imate tudi vi na zastavi znak polmeseca, ki pripada celemu svetu.
3. Ali imajo vsi hoteli v Armeniji toplo tekočo vodo?
V principu da, vendar morajo Rusi odpreti pipico za plin.

Vozimo se vzhodno od Erevana: naselja so v zelenju, ostalo je neporaslo. 




Tempelj Garni  v bližini istoimenskega naselja je iz 1. stoletja (helenističnega obdobja) in je podoben atenskemu Partenonu. Posvečen je bogu Mitri. Zgradil ga je leta 77 kralj Trdat I. z denarjem, ki ga je dobil od rimskega imperatorja kot nadomestilo za uničeno armensko mesto. Delno je denar porabil za tempelj, delno za obnovo mesta. Stebri v jonskem, dorskem in korintskem slogu simbolizirajo 24 ur v dnevu. 


Foto: Vinko Šeško.
Do templja vodi devet visokih stopnic, da se ob prihodu spoštljivo pripogneš.  Mi pa jih nespoštljivo uporabimo za skupinsko fotografijo. V templju so darovali ovce ali peteline. Za malenkostno plačilo nam domačin zaigra tri pesmi na posebno piščal iz mareličnega lesa. Leta 1679 je tempelj uničil potres, kasneje so ga obnovili. Na tem težko dostopnem mestu na vrhu strmin sta stala pozneje tudi cerkev in grad. Obiščemo tudi kopališče s slačilnico in mozaikom - poleg lika ženske in moškega je še zabavljiv napis umetnika, ker mu kralj dela ni v celoti plačal. 



V soteski, ki jo je izdolbla reka Goght, vidimo bazaltne stene in stebre, ki jih zaradi fantastičnih oblik imenujejo kar simfonija kamnov. Okolico templja pa ravno urejajo: cvetlične grede so na novo nasadili, klopi so še v zaščitnem polivinilu.




V okolici gradijo rastlinjake s sončnimi celicami, mi pa hitimo proti jezeru Sevan, delno imamo celo avtocesto. To je največje jezero v Armeniji in v Zakavkazju nasploh in drugo največje alpsko jezero s sladko vodo na svetu. V jezero priteka 28 pritokov, na katerih so tudi elektrarne, odteka pa le po reki Hrazdan (ali Razdan) – le deset procentov, drugo izhlapi. Gladina jezera je bila prvotno na 1.950 metrov nadmorske višine, vendar se je znižala v času Stalinovih posegov v jezero. Povprečna globina jezera je 95 m, prostornina jezerske kotanje obsega 58 kubičnih kilometrov, površina gladine je pred izsuševanjem obsegala 1.360 kvadratnih kilometrov, kar je 5 % celotne površine Armenije. Trenutno je gladina jezera 20 m nižja kot je bila prvotno, njena površina pa je 940 kvadratnih kilometrov. V kolikor ne bi Hruščov posegel v Stalinovo gospodarsko politiko izsuševanja jezera Sevan, bi le-to doživelo podobno usodo kot Aralsko jezero. So se pa pri nižjem vodostaju pokazali nekateri ostanki iz zgodovine in otok s samostanom Sevanavank iz 9. stoletja je postal polotok. Jezero popolnoma zamrzne le, če se temperature spustijo na – 20 stopinj. Sneg leži v tukajšnjih krajih od novembra do aprila. Jezero ima v poletnih mesecih 18 – 22 stopinj. Barve jezera so spremenljive in so odvisne od vremena in ure. Jezero z vseh strani obkrožajo visoke gore. Ob sončnem vremenu je jezero sinje modro, v njegovi gladini odsevajo nebo in zelena gorska pobočja, katerih vrhovi so tudi v poletnih mesecih pokriti s snežno kapico. Ob oblačnem vremenu je jezerska gladina temna in mračna. Pisatelj Maksim Gorki je o jezeru Sevan nekoč zapisal, da je vodna gladina kot del neba, ki se je med gorami spustilo na zemljo. Avtohtona vrsta postrvi je ogrožena, ker so naseljevali druge vrste rib.

Legenda o jezeru Sevan in o samostanu Sevanavank govori o bitki, ki se vnela med Armenci in Arabci v času kralja Ašota I. Arabska vojska je bila mnogo številčnejša od kraljeve, čeprav so se bitki pridružili še ribiči in menihi. Eden od lokalnih ribičev, ki je dobro poznal jezero, je kralju svetoval, naj kraljeva vojska napade arabsko zgodaj zjutraj, ko se sonce šele pričenja vzpenjati. Kralj je nasvet upošteval in v zgodnjem jutru napadel Arabce. Sonce je bilo za hrbtom armenske vojske, zaslepilo je Arabce, zaradi česar so Armenci zmagali v bitki. Jezero je bilo polno trupel padlih vojakov in je izgledalo črno, zato je dobilo ime Sevan (sev = črn). Po neki drugi legendi pa jezero dobilo ime zaradi menihov, ki so bili v ta samostan napoteni zaradi storjenih grehov. Njihova duša je bila črna. Spet tretja legenda pa pravi, da je izvor imena povezan s samostanom, ki je bil zgrajen iz črnega lehnjaka. 


Nas najprej zanima kraj Noratus 90 kilometrov severno od Erevana s pokopališčem na sedmih hektarih ob zahodni obali jezera, na katerem je več kot 900 kamnitih križev iz časa 9. do 17. stoletja. Hačkarji: armensko khachkar (= kamniti križ) so spomeniki, vklesani v kamen, ki so značilni predvsem za Armenijo. Visoki so do meter in pol, motivi na kamnih so največkrat križi, razpelo ali biblični prizori, v ozadju pa je rozeta ali sončni disk. Glavni motiv dopolnjujejo še okraski iz rastlin in sadja (trta, grozdje, rože) in abstraktni vzorci. Prvi so bili leseni, potem kamniti. Pojavili so se tudi napisi in kakšne slike iz življenja pokojnikov. Navadno je mojster začel delo, učenci pa so nadaljevali. Hačkarji so se pojavili v 9. stoletju  istočasno z gradnjo prvih samostanov v Armeniji. Najstarejši hačkar nosi letnico 879. Največ hačkarjev je bilo izdelanih med 12. in 14. stoletjem, vmes jih niso izdelovali, ponovno pa so jih med 16. in 17. stoletjem. Obrt izdelovanja hačkarjev je živa še danes, največ kamnosekov je na območju Erevana. Ljudje so izdelovali hačkarje tudi, da bi se zahvalili bogovom za uslišane prošnje, da bi odvrnili naravne nesreče, postavili so jih ob dokončanju gradnje cerkva, mostov in drugih pomembnih objektov. Do danes je ohranjenih okrog 50.000 hačkarjev, največ jih je v kraju v kraju Noratusu. Armenci pravijo: »Hačkar je molitev, hačkar je žrtev, hačkar so naši predniki, hačkar je naša identiteta«. Hačkar povezuje preteklost s sedanjostjo in predstavlja edinstveno armensko umetnost. Enega so darovali Britanskemu muzeju. Na pokopališču Noratus pokopavajo lahko samo tisti, ki tu že imajo parcele. Ob naše obisku zažigajo staro suho travo, zato je zrak poln dima, nadležne pa so tudi prodajalke pletenih in kvačkanih nogavic ter kap, ki kar naprej hodijo za nami.
Ljudska pripovedka v zvezi s pokopališčem govori o napadu armade turško – mongolskega osvajalca, ki se je imenoval Tamerlane v 14. stoletju. Vaščani so nadeli čelade na vrh hačkarjev in prislonili meče ob nje. Od daleč je to izgledalo kot oborožena vojska v obrambnem položaju in vojska osvajalca Tamerlane se je umaknila.
V drugi zgodbi je v 19. stoletju menih po imenu Ter Karapet Hovhanesi-Hovakimyan iz samostana blizu vasi opravljal pogrebe na pokopališču Noraduz. Da bi se izognil dveurni poti, si je na pokopališču zgradil majhno celico. Ko je bil star 90 let, je prosil brate menihe, naj ga živega pokopljejo. Njegove zadnje besede so bile: “Ne bojim se smrti. Rad bi, da bi se je tudi vi ne bali. Nikoli se ne bojte ničesar, razen boga. Naj vsak, ki se česa boji, pride k meni. Polijte vodo na nagrobnik, pijte vodo, umijte svoj obraz, prsi, roke in noge. Potem razbijte posodo, v kateri je bila voda. Strah vas bo tako minil.” Še danes ljudje prihajajo k menihovem grobu, da bi izvedli ta ritual in pustijo razbito steklo vse naokrog.



Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.
Spet se vozimo ob jezeru, katerega obala pa ni preveč urejena. Mnogi že zgrajeni turistični objekti žalostno propadajo, le tu in tam je kakšno manjše plovilo. Obiščemo cerkvico blizu jezera in nazdravimo z armenskim vinom.
Danes spimo v armenski Švici v kraju Dilijan. To je področje narodnega parka, bogato z gozdovi, medvedi, volkovi, lisicami ...., ki je bilo zelo priljubljeno v času Sovjetske zveze. Gozdov zdaj ne smejo več sekati, uporabljajo plin, s katerim pa je nekaj težav. Prvič se nam zgodi, da zaradi pomanjkanja plina v hotelu ni tople vode. Sicer pa je kompleks zelo razgiban: osrednja stavba, depandanse, hišice. S Pavlo dobiva dnevno sobo z dvema kavčema in dvema posteljema, spalnico s francosko posteljo in kopalnico z masažno - žal samo hladno prho. Tu so spet copatki, zobna ščetka s tubico zobne paste in ročni brivnik. 


Foto: Vinko Šeško.
Večerja je spet obilna: zelenjava, sir, popečeni kosi svinjine, krompir v obliki polovice gomoljev, sadje. To je naša zadnja večerja v Armeniji. Kaj več o deželi čisto spodaj.

Spominski park – lepo je Türkovo drevo in Mat Armenija svoj blagoslov nam da.
Bogata knjižnica in super peka ta; tempelj, muzika – to dober vtis ti da.
Številni hačkarji – spomin na stare dni. Pogled na jezero, bi sem se vrnil kdo?
Vandrovci mladi vandramo radi. Rukzak na rame: hajd na potep!


Video:


















Armenija je celinska država, brez izhoda na morje. Na severu meji na Gruzijo, na vzhodu na Azerbajžan (oziroma Gorski Karabah, ki je priznan le v Erevanu), na jugu na Iran, na jugozahodu na azerbajžansko esklavo Nahičevan in na zahodu na Turčijo. Država obsega površino 29.743 km (23 tisoč brez Karabaha) in šteje 3,2 milijonov  prebivalcev. Po razpadu Sovjetske zveze se je iz Armenije izselila skoraj ¼ prebivalstva (800.000), največ v Rusijo, pobegnilo je tudi 200.000 Azerbajžancev, iz Azerbajžana pa je prebegnilo v Armenijo 260.000 tamkaj živečih Armencev. Armenija nima najboljših odnosov s svojimi sosedi. S Turčijo je v sporu zaradi genocida nad milijon in pol Armenci leta 1915, z Gorskim Karabahom pa je v sporu zaradi ozemlja. Vstop v Armenijo je tako možen samo preko Irana in Gruzije.
Armenija ima izrazito veliko diasporo (ljudi, ki živijo kot manjšina v drugi državi, kamor so se preselili iz verskih, ideoloških ali etničnih razlogov ali so bili izgnani). Izven Armenije živi okrog 8 milijonov Armencev, torej trikrat več, kot jih živi v lastni državi. Armenci, živeči v tujini, so ohranili svoj jezik, vero, kulturo in identiteto in so dobro medsebojno organizirani. Mnogi od teh se želijo vračati, vendar država kontrolira vračanje, da lahko zagotovi normalne življenjske razmere.
Lokalna valuta: Armenski dram (»denar«), 1 Dram = 100 lum, 1 € je ≈ 567 armenskih dramov.
Ureditev: republika, 11 provinc.
Pirsove informacije
Večina Armencev sicer pripada armenski apostolski cerkvi, ki je samostojna vera krščanstva, nekaj je pripadnikov ruske pravoslavne cerkve in rimskokatoliške cerkve. Armenija je prva država na svetu, ki je prevzela krščanstvo kot svojo državno vero, kar se je zgodilo leta 301, kar pa je drago plačala. Bila je otok sredi muslimanskega sveta. Nenehne stoletne vojne med Armenci in muslimanskimi sosedi so ji trgale ozemlja in mogočni narod z 42 milijoni prebivalci skoraj iztrebile. Največji udarec je doživela Armenija leta 1915, ko so Turki v pokolu zverinsko pobili milijon in pol ljudi. Ta genocid je bil v novejši zgodovini prvi primer čistega genocida, ki ga je »kot turško izkušnjo pri reševanju armenskega vprašanja« občudoval celo Adolf Hitler.
Vera: armenska apostolska 94,7%, ostale krščanske ločine 4%, yezidi (z elementi animizma) 1,3%.
Komunikacije: Klicna številka iz Armenije v Slovenijo je 00 386 + območna št. (brez 0) + klicana številka. Klicna številka iz Slovenije v Armenijo je 00 374 + območna št. (brez 0) + klicana številka. Internet je na voljo v mestih in hotelih.
Uradni jezik države je armenski jezik, v široki uporabi pa je še vedno ruski jezik. Armenija je nastala na področju nekdanje Armenske SSR. Svojo pisavo (črtice, črtice, črtice) imajo Armenci v sedanji obliki že 16 stoletij, imeli so jo davno prej pred Slovani. Armenci so eden najstarejših narodov na svetu.
stranišče – Zugaran  (Զուգարան), ena - meky, dve – yerku, tri – yerek’y, kava – Surch, vino – gini, pivo – garejur, sok - hyut’y, voda - jur
Armenija je izrazito gorata država, saj je povprečna nadmorska višina 1.370 metrov, samo 10 procentov površine države pa je nižje od 1.000 metrov nad morjem. Najvišji vrh je 4.090 m visok Aragac, ugasli ognjenik, ki ima sicer štiri vrhove. Kljub temu, da je Aragac uradno najvišja armenska gora, je za Armence bistveno bolj pomemben 1.000 m višji Ararat, ki sicer spada pod Turčijo. Večji del države je visoka ravnica, na severu in severovzhodu pa so visoke gore, ki spadajo pod Mali Kavkaz. Jezero Sevan je največje gorsko jezero v Zakavkazju. Na zahodu države je rodovitna dolina reke Aras.
Armenija se po armensko imenuje Hajastan, kar pomeni Hajkova zemlja. Armenci sebe imenujejo Hajki. Hajk je bil Noetov prapravnuk. Haik je odšel v 130 letu v Babilon gradit babilonski stolp. Ime Armenija, po katerem je ta država bolj poznana, izhaja po voditelju Aramu, ki je bil pravnuk Haikovega pravnuka, torej šesti člen Hajkove družine. Armenci imajo bogato, 3000 let staro zgodovino. Na ozemlje današnje države naj bi se preselili okoli tisoč let pred našim štetjem. Njihovo kraljestvo je bilo pogosto pod udarom močnih sosedov. Sveti Gregorij Razsvetljevalec leta 301 uvede krščansko vero, v petem stoletju pa dobijo abecedo in prevod biblije v armenski jezik. Svojsko pisavo v obliki zavitih črtic so ohranili do danes, jezik pa se je razvijal v vzhodno in zahodno armenščino. Srednji vek od sedmega do 16. stoletja zaznamujejo vpadi Arabcev, Mongolov in Turkov. Sledi perzijsko obdobje in ruska nadvlada od 19. stoletja do leta 1917. Turki so leta 1915 izvedli množične poboje Armencev in jih izgnali z Anatolije. Prva armenska republika je trajala od leta 1918 do 1921, nato je Armenija v okviru Sovjetske zveze do leta 1991, ko se osamosvoji. Še vedno je nerešen položaj zgornjega Karabaha. Več o zgodovini lahko preberemo na spletu ali knjižnih virih, recimo Bogomil Ferfila: Armenija in Gruzija.
Med največje armenske znamenitosti sodijo njihovi samostani. Armenija je ena najstarejših držav na svetu in prva država, ki je sprejela krščanstvo kot svojo državno vero. Armenijo imenujejo dežela cerkva, saj ima okrog 4.000 cerkva in samostanov. Njeni tisoč let stari samostani se običajno nahajajo na nedostopnih krajih visoko v gorah. Samostani so bili središča armenske kulture, teologije in znanosti.
Armensko gospodarstvo temelji na živinoreji, na živilski industriji, rudnih bogastvih (baker, cink, zlato, svinec), kemični industriji ter na proizvodnji hidroenergije in nuklearne energije.
Armenska zastava je trobojnica rdeče – modro – oranžne barve. Rdeča barva predstavlja stalno borbo armenskega naroda za samostojnost, krščansko vero in svobodo, modra barva prestavlja voljo armenskega naroda, da živi v miru in modro nebo, oranžna pa simbolizira kreativnost in delavnost armenskega naroda.
Armenska kulinarika je zelo zanimiva in odraža zgodovino in geografski položaj dežele, prav tako vplive sosednjih dežel. Armenska kuhinja se začne s predjedmi, katere se imenujejo meze v obliki solat in podobnih lahkih jedi. Nadaljuje se z mesom na vse mogoče načine, katerega pospremijo juhe, omake, tradicionalni kruh lavaš. Slastna je tudi pizzi podobna jed lahmajun. Na voljo je dovolj zelenjavnih jedi raznolikih okusov, saj Armenci radi dobro začinijo svoje jedi. Dovolj je priložnosti za pokušanje mnogih specialitet, saj le – teh v Armeniji ne manjka. Na voljo je tudi mnogo vrst različnih tradicionalnih slaščic in sezonsko sadje. Med brezalkoholnimi pijačami se popije veliko armenske kave, pijač na osnovi jogurta ali mleka, izvirske mineralne vode in množice drugih pijač. Od alkoholnih pijač sta najbolj znana armensko pivo in brandy, obstajajo tudi vina in še vrsta ostalih pijač. Kosilo obsega zelenjavo, čorbo, več vrst sira, jogurt in solato iz svežih paradižnikov, kumaric in paprike. V solati je vijolična bazilika z zelo aromatičnim in močnim okusom, ki je mi ne poznamo. Listi so podobni naših okrasnim koprivam. To zelišče dajejo v skoraj vsako hrano.  Armensko vino je res odlično, njihov konjak pa sploh.

Ni komentarjev: