3. 05. 13

Zahodna Srbija in malo Bosne - 19. do 21. 4. 2013 (drugi dan)

Kljub utrujenosti preteklega dne večina vstane kar zgodaj in se že pred zajtrkom sprehodi okoli hotela. 
Prijetno sveže je in obeta se lep dan. Pri zajtrku lahko izbiramo med kajmakom v lepinji, omleto s šunko (zelo okusna!), jajci na oko s slanino in sladkim zajtrkom (maslo, marmelada). Kava je pijača z zelo nenavadnim okusom, zato si zaželimo še prave kave, ampak nikakor ne pridemo na vrsto: tisti, ki naročajo kasneje, dobijo prej, me pa vztrajamo in jo končno le dobimo.
Danes je dan za pohode. Oba avtobusa kreneta ob zajezeni Drini v Nacionalni park Tara, skozi veliko predorov, potem pa v hribe po kanjonu  poskočne rečice Dervente, mimo nekaj samotnih hiš, više in više - vse do Predovega Krsta na nadmorski višini 1075 metrov. 

Tu stoji planinski dom, pa lovski in nekaj privatnih hiš, v bližini so trije rezervati narave in tudi sicer je ta severozahodni del planine Tare najbolj odmaknjen od sveta in zato zatočišče divjim živalim in rastišče redkih rastlinskih vrst. Ob zvokih Pepitove harmonike, ki nas spremlja tudi na poti, krenemo proti šest kilometrov oddaljeni Bilješki steni. 
Pot ni naporna, v bistvu je to kar široka gozdna cesta, ki se tu in tam malo povzpne, v glavnem pa korakamo po ravnem. Vodnica se ustavlja ob informativnih tablah in razlaga o rastlinstvu in živalstvu, med sto pohodniki in pohodnicami se sklepajo nova poznanstva, prijetno toplo nam je, v jarku ob cesti pa se tu in tam skriva nekaj snega. 

Bilješka stena je razgledišče na višini 1275 metrov, od koder se lepo vidi Drina z zajezitvijo. Tu se začne tudi rezervat narave prve kategorije Zvezda. Za leseno kočo, ki so jo zgradili za snemanje filma in služi kot zavetišče, kimajo zvončki, malo pod nami ponosno rase v višine endemit in živi fosil Pančićeva omorika
Skoraj pozabim na malico, kmalu pa je treba tudi na avtobus za nas, ki poti ne želimo nadaljevati peš. Kar veliko nas je in polna so tudi stojišča na avtobusu, vendar smo vsi dobre volje ob žlahtni kapljici, harmoniki in razposajeni pesmi. Na Predovem Krstu se stoječi preselijo v drugi avtobus, naš pa kot prvi nadaljuje pot v dolino. 
Ker smo si dodobra potešili žejo, še bolj jasno kot zjutraj vidimo divjino kanjona, lepote jezera Perućac in na njem slikovite in včasih nenavadne vikend hišice na vodi. 

Ne vrnemo se v hotel, ampak se takoj napotimo na ladjico in dveurno vožnjo po jezeru. Na velikem lesenem pomolu pri jezu elektrarne se sonči mlado in staro, mi pa v gojzerjih "paradiramo" mimo. Rudi tako nesrečno skoči na pomol, da si zlomi gleženj in ga odpeljejo v bolnico, mi pa uživamo v vožnji po s soncem obsijani vodni gladini. 



Občasno se sonce skrije za oblake in malo bolj zapiha veter, ampak nekaj nas vztraja na odprtem krovu, pod nami pa je, po glasovih sodeč, prava "fešta". Akumulacija je dolga 54 kilometrov, široka od sto do tisoč sto metrov, največja globina vode pa je preko 80 metrov. Tako se nam približujejo in oddaljujejo visoki hribi z drevesnimi osamelci, le na enem mestu se dolina malo bolj odpre. Še bolj bi uživali na vožnji, če ne bi na vodi plavalo ogromno smeti v obliki plastenk in druge embalaže. Po mnenju domačinov so za to krivi Črnogorci, ki te smeti pošiljajo po reki. Res je, da reka Drina nastane v Črni gori, kjer se pri naselju Šćepan Polje združita reki Piva in Tara, da pa so vse smeti že od tam? Voda pa skriva v sebi še kaj: ko so leta 2010 zaradi del spustili vodostaj, so našli ostanke 373 ljudi, ki naj bi bili žrtve masakra muslimanskih prebivalcev leta 1992. Predvidevajo, da jih je Drina pogoltnila še veliko več. 
Kljub vsemu se dobre volje vračamo proti jezu elektrarne, ki je visok 90 in dolg 460 metrov. Elektrarna je začela obratovati leta 1966 in povprečno proizvede milijardo in pol kilovatnih ur električne energije letno. Da bi izrabili viške vode, vodo prečrpajo po osem kilometrov dolgi cevi s premerom šest metrov 610 metrov visoko v akumulacijo Zaovine in jo uporabijo po potrebi. To jezero dobiva vodo tudi z zajezitvijo reke Beli Rzav, jez je visok 125 metrov, in s prečrpavanjem iz petih manjših jezer. Vrtanje so opravili z istim strojem kot za predor pod Mt. Blancom. Ta reverzibilna elektrarna daje letno 800 milijonov do milijarde kilovatnih ur elektrike. In tako se je leta 1982 izpolnila še ena prerokba Tarabićev, da bo Tara tekla v hrib.
Malo se gremo osvežit v hotel, ogledamo pa si tudi njegovo okolico ter bungalove, kamor naju s prijateljico povabi gostoljubna Barbara. Bungalovi so lepo zamišljeni, le bolje bi jih bilo treba vzdrževati in za začetek temeljito obnoviti. Tudi pri hotelu je podobno in vidi se, da so z deli že začeli. 
Ob štirih se spet zberemo pri avtobusu in zapeljemo nekaj kilometrov vzdolž Drine do reke Vrelo, ki jo imenujejo tudi 365 ali Leto, ker je dolga le 365 metrov in najkrajša reka v Evropi. Izpod gore privre na dan na deset stopinj ohlajenih 330 litrov vode na sekundo, med svojim kratkim tokom zavrti turbino v manjši elektrarni, poskrbi za vodo v ribogojnici s postrvmi, potem pa se v slikovitem, deset metrov visokem slapu izliva v Drino. 
Nad slapom poskrbi še za prijetno okolje restavracije in čaru njene terase se res ne moremo upreti. Ob pijači tako uživamo, da  čisto pozabimo od blizu pogledati vilo, ki so jo leta 1966 postavili za Tita, ko je ta slovesno odpiral elektrarno. 
Do fotografov prijazni šofer nam ustavi še na primernem mestu, da posnamemo mogočni jez na Drini, potem pa se vrnemo v hotel.
Dovolj časa imamo za počitek, z Barbaro pa ga uporabiva tudi za nekaj partij kart. Še pred večerjo izvemo od naših "gamsov", da je bilo njihovo nadaljevanje poti dolgo in naporno. Predvsem je bil težak spust po strmem pobočju in brezpotjih, kjer se je ena od pohodnic laže poškodovala. Nič nam ni žal, da nismo bili z njimi, naše popoldne je bilo res uživaško. Tudi večer: za večerjo bi bila dovolj že predjed, z malo truda pa pospravimo tudi vse ostalo, kar nam servirajo. 
Ob kolu in polki je jedilnica naenkrat polna plesalcev, ušesom pa prav prija mini koncert naše pevske skupine. 
Še uradno slovo od naših gostiteljev in že smo na poti k počitku. V spanec nas na našem hodniku zaziba pesem pevcev, ki pridejo razvedrit poškodovanega Rudija. Kako lepa pozornost!
Video:


Ni komentarjev: