24. 05. 13

Kras in Vipavska dolina - 20. 5. 2013

Ob šestih na Rondoju nas nekaj čaka na avtobus za izlet Društva upokojencev Sevnica. Ločani so že na svojih sedežih, pridružijo se nam še potniki iz Boštanja, Loga, Zavratca in Rovišča, potem pa proti Ljubljani in Lomu. Na postajališču dobimo štručke in vodo, dodamo še kakšno kavico, zamenjamo šoferja, na Ravbarkomandi pa dobimo simpatično vodičko, ki nas mimo Sežane popelje v deželo terana: Tomaj, Dutovlje. "Moja duša je židane volje, kot bi pila kraški teran." beremo na eni izmed fasad misel pesnika Otona Župančiča. Vodička pa nam razlaga značilnosti Krasa (pokrajine) in krasa z značilnimi pojavi, žalostno zgodovino, značilnosti ljudi, pove recept za joto ... . 
Mimogrede smo v Štanjelu, slikovitem naselju na griču, ki je znano že iz mlajše kamene dobe zaradi svojega strateškega položaja. V petnajstem stoletju so ga obdali z obzidjem, da bi se branili pred Turki. Začetki gradu segajo v srednji vek, dokončno podobo pa je dobil v sedemnajstem stoletju za časa grofov Cobenzlov. Skozi mogočna kamnita vrata se povzpnemo do cerkve Svetega Danijela iz leta 1609 z značilno kupolo v obliki limone. Vedno znova me preseneti preprosta lepota kamnite kraške hiše, ki ima celo žlebove za deževnico izklesane iz kamna, zraven pa je še značilni kraški vodnjak. Hodimo po ozkih ulicah in občudujemo arhitekturo in vmes na majhnih vrtičkih raznobarvne perunike. Skozi Kobdiljski stolp se spustimo v Ferrarijev park, ki ga je lastniku med obema vojnama uredil znani arhitekt in urbanist Maks Fabiani. Iz tega krajinskega parka in spomenika državnega pomena se odpira krasen pogled v doline in proti hribom vse do Nanosa. Sprehodimo se nazaj do gradu z galerijo in restavracijo, kjer si malo oddahnemo in okrepčamo. Ugotavljamo, da bo potrebno še veliko truda in denarja, da bi ta kamnita lepotica dobila svoj stari sijaj.
In že se vozimo proti vipavskim vinorodnim gričem, 
kjer nas v spomeniško zaščiteni vasi Goče že pričakujejo na Cejkotovi domačiji. Gospodar Davorin nas najprej popelje po "gasah" - ozkih ulicah nekdaj mogočne vasi kmečkega plemstva. Vas je omenjena že v štirinajstem stoletju, največji razcvet pa je doživela od sedemnajstega stoletja do prve svetovne vojne. Mogočne kamnite hiše okrog dvorišč z vodnjaki (okrog trideset jih je) so grajene tesno ena ob drugi, v zemlji pa imajo velike kleti. Na dvorišča vodijo kamniti portali, posebno imenitni so štirje, skozi katere je mogoče priti do cerkve Svetega Andreja iz sedemnajstega stoletja na mestu stare srednjeveške, ki je pogorela. 
Ob poti od cerkve do pokopališča so ohranjeni štirje kamniti oltarji ali pili z reliefnimi prizori križevega pota. V bližini cerkve pa nas objame "dih topline davnih dni" na Cejkotovi domačiji. Med člani družine Mesesnel se počutimo kot dragi gosti: na dvorišču ob vrtnicah in hortenzijah, v nadstropju z gostinskimi sobami, na zračni terasi z lepimi razgledi. Na mizah pa panceta, svinjski vrat, sir, mladi sir z zelišči ... ob štirih vrstah vina iz domače kleti, za zaključek še sladki liker in slastni štruklji. Ni čudno, da pod to streho gostijo ljudi iz celega sveta. Ob takih družinah bo vas gotovo pridobila nekdanjo veljavo. Ob odhodu se oziramo po vinogradih, veliko je med njimi na novo nasajenih, in proti hribu Obelunac s cerkvijo Marije Snežne. Gotovo so med vinogradi lepi sprehodi, skrbni vaščani pa so pred naseljem obnovili tudi značilni kal.
Spuščamo se proti Vipavi, potem pa mimo Ajdovščine v smeri proti Novi Gorici hitimo do našega naslednjega cilja: v naselju Vitovlje nas najprej čaka ogled vrtnarije Golob-Klančič. Do nje se je treba potruditi po ozki cesti in šofer našega velikega avtobusa se je zaklel, da tu vozi zadnjič. 
Ampak varno nas pripelje na planoto pod dvema cerkvicama, pa nazaj tudi. 
Na vrtnariji vzgajajo trajnice in prijazno nam odgovorijo na vsa naša zvedava vprašanja, mi pa s sadikami dodobra napolnimo avtobusni prtljažnik. Vsak dobi zastonj tudi drobnjak v lončku: za okras in kot začimbo. 
Še vedno v istem naselju nas na turistični kmetiji Malovščevo pogostijo s poznim kosilom. 
Družina Remec-Garbari se hvali, da vso hrano pridelajo doma, mi pa se prepričamo, da jo znajo tudi okusno pripraviti. Po aperitivu izbiramo med zelenjavno in govejo juho z mesom, pri glavni jedi pa ob dveh vrstah mesa prijetno presenetita še dve prilogi: ješprenj z bučkami in ajdova polenta. Za zaključek še sadni zavitek in nakup vina v kleti.
Lep in bogat dan se izteka ob pesmi in šalah na poti domov. Prisrčna zahvala organizatorjem, obema šoferjema in vodički!
Video:

Ni komentarjev: