28. 05. 13

Hom - 27. 5. 2013

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica mora danes pohiteti, ker moramo kombi vrniti že ob dveh. Hitimo torej skozi Zidani Most in Celje, vse do Žalca in naselja Griže. Pričakujemo, da bo težko zjutraj dobiti kje kavico, pa se nam to posreči že v prvi gostilni. Na kažipotu piše, da je do Homa, kamor smo namenjeni, uro in pol hoda, gostilničarka pa nam svetuje, naj se še malo zapeljemo. 
Spustimo se torej po cesti v dolino, mimo vseh hiš in v zavetju gozda pri kozolcu najdemo parkirno mesto. Asfaltirana cesta se rahlo vzpenja, tu in tam je tudi kakšna markacija, na križišču cest pa, kot zakleto, nobene.  
Ker vrh Homa s cerkvijo in planinskim domom vidimo desno, sledimo kažipotu za izletniško kmetijo Kotar, kjer na pozdravijo ovce. Dolina se vse bolj oži, k sreči pa je tu še nekaj hiš zaselka Pongrac z lepo urejeno okolico in dva živa upokojenca, ki nam zatrdita, da smo na pravi poti. Ta sicer ni markirana, je pa najkrajša. Prijetno poklepetamo, eden od sogovornikov se pohvali, da je hodil v mizarsko šolo v Sevnici in ima nanjo lepe spomine. Majhen je svet, še manjša Slovenija. Drugi možakar ima velikanskega psa, ki je pa čisto miroljuben, le dobro vsakega povoha. Dobimo tudi ponudbo, da bi srknili kaj "ta kratkega", za kar nam je malo prezgodaj. Stereotip o skopih Savinjčanih smo pa le razbili. Vzpenjamo se po strmem kolovozu, ki ga je voda dobro razrila, mimo zapuščene zidanice na zaraslem terenu, ob ograji pašnika s hišo in vikendico malo više, potem pa dosežemo spet spodobno cesto. 
Na levi se nam začne odpirati razgled na vzhod, kasneje še na jug: od Maliča, preko Kamnika do Goljave. Nekaj novih hiš občudujemo in cvetje okrog njih. Do vrha hodimo po cesti, vmes po strmi bližnjici, pa spet po cesti ... 
Cerkev Svete Magdalene s posebej stoječim zvonikom iz leta 1725 (cerkev zgrajena 1825 na temeljih manjše iz 14. ali 15. stoletja) 
in Dragov dom (nekdanja mežnarija) na Homu (607m) sta obdana z negovanim travnikom, obilico cvetja in zelenja, prijazne klopi in mizi pa kar vabijo k počitku. 
Ampak najprej je treba uživati v razgledu: tisti proti vzhodu se je razširil še na sever: od Donačke gore, Celja, Gore (Šentjungert), Gore Oljke do Raduhe. Pod njimi pa pisana preproga večjih in manjših naselij med zelenimi polji. Malicamo v zavetju pred vetrom, potem pa obiščemo še restavratorja v cerkvi, ki se trudita  osvežiti nekdanjo lepoto oltarjev in kipov. Nista pridna samo onadva: v bližini brnijo stroji pri gradnji postaje širokopasovnega omrežja, mi se pa tudi počasi vračamo. 
Pri tem odkrijemo še nekaj prijetnih bližnjic, blatnemu kolovozu pa se izognemo s strmim spustom ob vinogradih, travnikih in malo daljši poti po cesti. Torej se vsaj ob povratku držimo označene poti, vendar nam ni žal variante pri vzponu: nevede smo si pripravili delno krožno pot. Na travnikih ob cesti je veliko cvetja, na nekaterih parcelah zadiši po travi, ki se suši - veliko motivov za fotografiranje. Ampak nam se mudi, vendar ne tako, da ne bi pri Hochkrautu z refoškom nazdravili lepemu pohodu.
Video:

Ni komentarjev: