Spet se zbudimo v lepo jutro in sprehod pred zajtrkom nam še posebno polepša cvetoča jablana v bližini hotela. Zdaj se že bolj znajdemo pri naročanju jutranje kavice in vse dobimo v normalnem času. Prtljago znosimo v avtobus in krenemo novim doživetjem naproti. Nedelja je in spodobi se, da gremo v cerkev. Samostan Rača je naš cilj, ker pa je rečica Rača spodjedla cesto, moramo del poti prepešačiti in je v bistvu to tudi romanje.
To naj bi bil najstarejši samostan v Srbiji z začetkom v 13. stoletju, v 15. stoletju restavriran, kasneje večkrat poškodovan in obnovljen. Včasih je bilo tu okoli 300 menihov, nekateri tudi v planinskih jamah, poleg tega pa še različni obrtniki. Znan je bil predvsem po prepisovanju knjig.
Spet se vozimo preko Kaludžerskih Bar, skozi Kremno in Mokro Goro, namenjeni smo v Višegrad.
Ozka dolina, komaj je dovolj prostora za progo in cesto, obe se večkrat umakneta v predore. Na srbskem mejnem prelazu se zagledamo v dve terenski vozili, ki sta zarjaveli in zdelani, mogoče je kdo celo streljal nanju. Bosanski mejni organi so nekaj sto metrov naprej, oba mejna postopka skupaj trajata okoli štirideset minut in že se vozimo po Republiki Srbski. Dolina se malo razširi, pa spet zoži, našo pozornost pa predvsem vzbudi velik živopisan samostan Dobrun.
Po soteski reke Rzav se približamo mestu Višegrad, ki mora s hišami "plezati" v hribe, nas pa predvsem očara s starim mostom. Tega je dal zgraditi vezir Mehmed-paša Sokolović, turški janičar - po rodu iz teh krajev, med 1571 in 1577. Kamnita konstrukcija z enajstimi oboki je dolga skoraj 180 metrov in v sredini razširjena. V zgodovini je bil most večkrat poškodovan, leta 1896 je v veliki poplavi voda celo tekla preko njega, zdaj pa ga ogroža povišan vodostaj zaradi elektrarne. Po drugi svetovni vojni so ga obnovili in je na UNESCO seznamu svetovne kulturne dediščine. Sprehodimo se preko njega in se ob tem spominjamo tudi Iva Andrića, ki je v Višegradu hodil v osnovno šolo in mesto predstavil v delu Most na Drini. Leta 1961 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Na žalost ni dovolj časa, da bi si ogledali Andrićgrad (Kamengrad), ki ga gradi režiser Emir Kusturica.
Vozimo se ob Drini, po cesti z veliko predori, pri Ustipraći zapustimo Drino in nadaljujemo pot proti Sarajevu skozi Rogatico, se dvignemo na pusto planoto pašnikov z veliko kamenja, brinja in nizkega drevja, spustimo v naselje Podromanija in po soteski reke Miljacke prispemo v Sarajevo.
Sarajevo me vedno znova preseneti s svojo lepoto in raznolikostjo. Tokrat je čas samo za sprehod po Baščaršiji in uživanje ob slastnih čevapčičih s kajmakom v lepinji.
Stare obrtne delavnice so še vedno tu, čeprav se mi zdi, da jih je vsako leto manj, lokalov pa vedno več. Še pogled na Miljacko, okoliške hribe, kjer se blešči nešteto nagrobnikov,
in že hitimo mimo slovenske ambasade nazaj na avtobus.
Avtocesta še ni zgrajena niti do Zenice, zato gre naprej počasneje: Maglaj, Tešanj, Doboj, končno Bosanski in Slavonski Brod z mejo, kjer nas zadržijo okrog 40 minut. Po že dobro znani poti se vozimo mimo Zagreba, preko hrvaško-slovenske meje do Sevnice, kamor prispemo okrog pol dveh zjutraj. Utrujeni, ampak polni vtisov in spominov - na gostoljubne gostitelje in prijetne sopotnike. In hvaležni: predvsem našim trem Tonetom - natakarju, prevozniku in glavnemu organizatorju. Na svidenje še kdaj!
Zapis: Raj v Zahodni Srbiji
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar