Odhod ob pol enih zjutraj! Še sreča, da se je mogoče na avtobus vkrcati kar preko ceste, ker potujemo s Pevsko skupino Encijan pri Planinskem društvu Lisca Sevnica, pa nas gotovo čaka tudi zanimiv program. Po obmejnih formalnostih zadremamo in zbudimo se ob pol štirih na lepem postajališču z lepo urejenimi stranišči (zastonj!) v bližini Nove Gradiške.
Nadaljujemo pot in preko Drine gledamo Bosno, oziroma Republiko Srpsko.
Na reki so ponekod otočki, ob njej pa lepo obdelano polja, negovani nasadi malin, sadno drevje cveti, čebele izletajo iz mnogih panjev, veliko je tudi vikend hišic.
Nenavadni se nam zdijo nagrobniki kar na travnikih blizu hiš. Nekateri razlagajo, da se lastniki s tem zavarujejo pred vsiljivci, ki bi zasedli ozemlje. Večje mesto na drugi strani reke je Zvornik z ostanki trdnjave iz turških časov, elektrarno in mnogimi propadlimi tovarnami. Pri kraju Ljubovija se spomnimo, da je 15 kilometrov od tod kraj nesrečnega imena Srebrenica. Tik pred Bajino Bašto opazimo na Drini skalo in na njej hišico. Voda jo je neštetokrat odnesla, pa jo vedno znova obnovijo. Po resnici povedano - na ta prizor sem čisto pozabila, pa me je sopotnica in prijateljica spomnila nanjo ter ljubeznivo poslala povezavo. Hvala, Branka!
V Bajini Bašti nas sprejmejo z glasbo, kruhom in soljo, prigrizki na stojnicah, klekovačo in drugimi vrstami "kačje sline", prospekti, snemalcem, novinarji ...
Vzdušje je enkratno, mimogrede se začnemo učiti plesati kolo. Pokažejo nam mesto, ki ima okrog devet tisoč prebivalcev in je središče občine s trideset tisoč prebivalci.
Središče lepo izgleda: veliko je trgovin (nekatere so zapuščene), parkov, imajo osnovne, srednje šole in privatno univerzo. Tovarne so v glavnem v razsulu, zaposlenih je zelo malo ljudi. Še vedno nam je v spominu njihovo pobratenje s Krškim.
Iz mesta se popeljemo proti planini Tara. Nacionalni park obsega 220 kvadratnih kilometrov in je sestavljen iz gozdov, čistin, travnikov na višini 1000 do 1200 metrov (najvišji vrhovi so visoki nad 1500m: Kozji Rid v Srbiji - 1591m, Veliki Stolac v Bosni - 1675m), reke pa so vmes urezale kanjone, veliko je tudi podzemnih jam. Vozimo se skozi turistično naselje Kaludžerska Bare na višini 1090 metrov, kjer je imel Tito včasih vikendico. Vodič razlaga, da so cesto na starih temeljih gradili zaporniki z Golega otoka, ki so bili tu na dopustu. V naselju Kremna se vozimo mimo hiše, od koder izhajajo znani preroki - družina Tarabić (18., 19. stoletje). Do sedaj naj bi se vse njihove napovedi uresničile, tudi tista o prevladi rumene rase počasi postaja resničnost. Spuščamo se ob hribu Šargan, skozi istoimenski predor in prihajamo v Mokro Goro.
Najprej se napotimo v Drvengrad, ki ga je zgradil srbski režiser Emir Kusturica za snemanje svojega filma Življenje je čudež. Skupina 22 lesenih zgradb na hribu daje vtis originalnih starih hiš, cerkvice, tu je celo zapor ... Ulice nosijo imena slavnih osebnosti, kraj pa je tudi prizorišče vsakoletnih festivalov filma in glasbe. Sonce nas kar dobro greje in pozna se nam že utrujenost zaradi predremane noči, zato nam pride prav umivanje z zdravilno vodo Bijele vode pri slikoviti cerkvici Janeza Krstnika, ki so jo začeli graditi leta 2000 na temeljih starejše.
Voda naj bi pomagala očem, zato ni čudno, da smo na Šarganski osmici uživali z vsemi čuti, posebno pa še z vidom.
To je edinstvena ozkotirna proga (76 cm), ki so jo gradili med letoma 1916 in 1925 za povezavo med Beogradom in Sarajevom. Višinska razlika med Mokro Goro in Kremno je bila poseben izziv graditeljem in ti so ga rešili z 22 predori v skupni dolžini 5,4 km in petimi mostovi na dolžini 13,5 kilometra.
Proga se dviga v velikih krogih oblike osmice. Leta 1974 je bila proga ukinjena, 2003 delno obnovljena za turiste, 2011 obnovijo še del do Višegrada, zdaj je na vrsti trasa do Užic. Vkrcamo se na železniški postaji Mokra Gora, ki se ponaša z zbirko starih lokomotiv, in takoj smo navdušeni nad starimi vagoni, ki imajo celo peč za ogrevanje. Nas grejeta Tonetova pijača in vesela pesem, pogledi pa sledijo predorom, pokrajini z redkim drevjem, razgledom v dolino. Sama največ časa preživim na prostem in poskušam uloviti čim več zanimivih motivov. Na postaji Šargan Vitasi imamo daljši postanek, potem pa se vračamo s postanki na dveh postajah in več razglediščih.
Najlepše urejena je postaja Jatare, kjer se je mogoče povzpeti ob slapu v gozd in na razgledni stolp. Na postaji Golubići pa je glavna atrakcija derezina, ki jo nekateri tudi preizkusijo. Po več kot dveh urah smo spet na začetni postaji, bogatejši za lepa doživetja na tej nenavadni progi.
Vožnja do naselja Perućac se kar vleče in do hotela Jezero, ki je tik nad zajezitvijo Drine, se pripeljemo že v mraku. Hitro se namestimo v sobe in bungalove, potem pa po večerji skok v postelje. Bil je to dolg in bogat dan!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar