17. 05. 13

Steza sedmih slapov na Dragi in Mirni pri Buzetu - 15. 5. 2013

Sredina skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se je danes okrepila in povabila še ostale skupine ter posameznike na izlet v Istro. Pot je dolga, zato je odhod že ob petih zjutraj. V avtobusu dremamo, na  postajališču Lom pa se ob okrepčilu dokončno prebudimo in začnemo uživati v lepem sončnem dnevu. Pozdravljajo nas številne cvetoče robinije (akacije), obilje zelenja, vmes pa nežne glavice rdečega maka. Mejo prestopimo na Sočergi (Požane na hrvaški strani) brez težav in zamud, pred sabo pa že vidimo staro mesto Buzet na 150 metrov visokem gričku. Mesto ima svojo osnovo že v rimskih časih, modernejši del pa se razvija v dolini okrog vzpetine s starim delom v obzidju. Na bencinski črpalki nas že čakata dva prijetna vodnika, zapeljemo se do upravne zgradbe vodovoda in bližino pivovarne Favorit, tu pa vzamemo pot pod noge. Hodimo pa peščeni cesti na desnem bregu regulirane Mirne, ob kateri so tudi lepo vzdrževane postaje trim poti. 

 Šumenju vode preko številnih jezov se pridruži še vonj akacijevega cvetja in v jutranjem hladu je hoja res prijetna. 
Ob višjem jezu se naša pot odcepi na levo preko rečice Draga, ki jo prečimo in spremljamo po njenem levem bregu. Pot je urejena, vendar ozka in treba je paziti kam stopiš. Okrog nas so redka drevesa, više pa na obeh straneh kipijo v zrak visoke skalnate stene. Občasno vidimo jame, v katerih so včasih kopali premog, vendar bolj za družinsko rabo: vodnik pravi, da so ga domov nosili v nahrbtnikih. Pod nami ves čas šumi voda, ki si utira pot navzdol preko skal ter ustvarja manjše in večje slapiče. Dva izstopata po svoji višini, potem pa pridemo do najvišjega (Velika peč), ki v visokem curku pada preko stene. Imamo srečo, da vode ni preveč, takrat je pot neprehodna, pa tudi ne premalo, ker takrat struga ni tako zanimiva. Na poti je ponekod nekaj blata, nekateri kamni pa so kar oviti v mah. Zdaj nas čaka strmi vzpon, 
kratek sprehod pod skalnim previsom, potem pa spet navzgor. Pri hoji nam pomagajo vrvi, sicer bi morali verjetno po vseh štirih. Na vrhu nas čaka prelep pogled proti Buzetu, sproščujoča hoja po ravnem in za nagrado počitek z malico pri četrtem slapu (Mala peč) z ljubkim jezercem. 
Manjšina se poda po gozdni poti nazaj, večina pa nadaljuje pot skozi vas, kjer nas pozdravljajo psi z besnim laježem. Baje so strenirani za iskanje tartufov. Kakšen vonj pa jim oddajamo mi? V nadaljevanju je pot res sprehajalna: v glavnem po senci, lepo utrjena, odišavljena z vonjem cvetja, ob poti najdemo tudi beluše, poskušamo mladice zelenja, ki je bilo včasih običajno za pletenje vencev. To je tudi kolesarska pot zato poleg rdeče-modrih krogov najdemo tudi njihove oznake v obliki kovinskih tablic. Kako pomembna pot je to že zdavnaj bila, priča kamniti most iz Napoleonovih časov, ki se med drevjem uspešno skriva našim objektivom. Končno pridemo spet do Mirne, ki pod mostom ustvarja kotle z vodo, zato se kraj imenuje Kotli ali Kotle, potem pa se v slapu spusti navzdol. 
Ob slapu je mlin, s katerim je povezana zgodba o ženi, ki je nesla možu mlinarju hrano in z roba visoke stene omahnila navzdol na streho mlina. Na drugi strani  reke so razvaline še enega mlina in lepo urejen objekt vaškega turizma, ki pa je zaprt in na prodaj. Predaleč so ti kraji od glavnih turističnih tokov. Ob malici in počitku še malo poklepetamo z veliko pohodniško skupino iz Nemčije, 
potem pa se začnemo spuščati po lepi gozdni poti desno nad strugo reke. Reki se čisto približamo nad manjšim slapom, kjer Heleni spodrsne na mokri površini in ima priliko izkusiti nadstandard tega pohoda - vodno kopel od vratu do pet. K sreči je toplo, planinci pa s sabo nosimo tudi rezervna oblačila, zato ni kakšnih posebnih težav. Kažipot nas povabi še na petminutni sprehod do zadnjega slapa na naši poti. 
To je Grjok, ki nas preseneti s prelepim jezercem. S slapovi smo tako opravili, ne pa še z reko Mirno, ki jo na treh mestih prečkamo po kamnih, v pomoč pa sta nam kasneje tudi dva betonska mostova. 
Po levem bregu Mirne spet korakamo proti Buzetu, škilimo proti našemu začetku poti na drugi strani, pošteno smo že utrujeni.  Ugotavljamo, da smo sedem ur na poti, res je bilo vmes za kakšno uro ali še malo več počitka, ampak kljub temu si po snidenju s preostalo skupino najprej zaželimo osvežilne pijače. Vodiča nas potem popeljata po starem mestu, pokažeta župnijsko cerkev iz 18. stoletja, ki ima poleg bogate zakladnice in starih orgel tudi zazidano okno, da ne bi čarovnice prihajale v cerkev. Zraven stoji zvonik iz 19. stoletja, 
malo naprej bogato okrašen vodnjak s cisterno iz 18. stoletja, za njim stara pekarna, povzpnemo pa se tudi na obzidje, od koder se razgledujemo po okolici. 
Spet je ura pet, tokrat popoldne, in po dvanajstih urah se odpravimo proti domu. Ustavimo se še samo na Ravbarkomandi, dovolj časa pa imamo tudi, da ugotavljamo, kako lep dan smo preživeli. In spet so v glavnem za to zaslužni trije Toneti: ToniTurizem nas je vozil, Tone - natakar skrbno oskrboval s tekočino, Tone - vodnik in vodič pa odkril to turo, se dogovoril za vodenje in sploh držal vse niti v rokah. In, kar je najvažnejše: obljubil je, da nas bo še povabil, če mu bo kaj lepega padlo na misel. Pa se imamo česa veseliti!
Video:

Ni komentarjev: