Škotska - 23. 5. 2018

Zbudim se ob petih, vstanem ob pol šestih. Tokrat v kopalnici ni problemov s tušem in si lahko umijem glavo. 

Po zajtrku se z Jožico sprehodiva ob obali. 

Veliko hiš obnavljajo, posebno pa sva pozorni na dimnike, ki so praviloma na vsaki strani strehe, včasih tudi po šest skupaj. Gotovo so na tistem mestu kamini. Pot obrobljajo mogočni javori, grmi rododendrona in fuksij, med njimi pa se košatijo modre, roza in bele divje hijacinte 

ter oranžne lepotice: grifitov mleček (Euphorbia griffithii - 'Fireglow'). Hvala za informacijo, Sonja Glavač!

Za kaj več raziskovanja kraja ni časa.

Broadford je miljo in pol dolgo naselje, ki se razteza ob obali zaliva (druga največja naselbina na otoku Skye). V prvi polovici 19. stoletja so se v delu vasi naselili veterani iz vojne z Napoleonom, zato se imenuje Waterloo. Znana je zelo stara žgana pijača Drumbuie, za katero naj bil dal recept Bonnie Prince Charlie. Včasih so bili tu kamnolomi marmorja.

Četrt pred deveto gremo iskat tri, ki so prespali v drugem hostelu, potem pa odrinemo na pot. Damjan razlaga, kako je na otoku Skye leta 1840 živelo 23 tisoč ljudi, ob koncu stoletja samo še sedem tisoč, danes okrog deset tisoč. Otok ima obliko jastoga in zelo razčlenjeno obalo. Veliko je močvirij, naseljenost je majhna. Ljudje se preživljajo s turizmom, živinorejo, ribištvom, destiliranjem viskija. S pridom črpajo tudi sredstva Evropske Unije za vzorčne projekte.

Ob zalivu ustavimo, da fotografiramo odseve Cuillinov v zalivu. Vreme dokazuje, da je maj najbolj sončni mesec na tem otoku. Pri ovcah se ustavimo ob prijetnih 16 stopinjah, 

Breda pa ima svojo teorijo o tem, kako določiti njihovo starost: bolj je bela, bolj je mlada. Namenjeni smo na Koralno plažo (Coral Beach) na severozahodnem delu otoka - leži blizu vasi z gradom Dunvegan. Kot vse znamenitosti je lepo označena z informativnimi tablami.

Najlepša je na pol med plimo in oseko in ob sončnem vremenu, ko ima prav tropski izgled. Zdrobljene bele korale izgledajo kot morske alge – v bistvu so to beljeni skeleti rdečih koralnih morskih alg. Pot na to plažo iz koral je kolovoz, ki je lahko blaten, z lužami, majhnimi potočki, ki jih prečkaš po kamnih. Sicer pa je lahka in dolga 3,6 kilometrov.

Pot nam krasijo cvetoče rože in grmički, pogledi pa uhajajo preko vode do otokov in otočkov. 

In potem je pred nami: neverjetno bel kos plaže, do katerega segajo travniki s kravami. 

Foto: Boris Ladišić.

Pobrodimo po koščkih zdrobljene beline, 

Foto: Nevenka Vahtar.

potem pa se povzpnemo na griček za še lepše razglede. Po travniku je treba kar paziti, ker so polni zajčjih lukenj.

Na poti proti severu se ustavimo v pristanišču Uig, iz katerega bomo jutri pluli proti Zunanjim Hebridom - otoku Lewis in Harris. Prijetno naselje ob zalivu v zavetju hribov in rumeno zaplato hrgavca v bližini. Današnji postanek je zaradi hrane in pijače (in stranišč, seveda): ob ogledovanju iztovarjanja trajekta dolgo čakamo na pijačo. To je treba naročiti in plačati pri šanku in pri tem povedati številko mize, pri kateri sediš na terasi. In potem čakaš in čakaš, naročeno pa smo dobili šele po intervenciji. Mogoče jim je bilo naročilo pijače premalo, bi morali še hrano.

Vožnjo nadaljujemo po ozki cesti in mimo razvalin gradu Duntulm na strmi bazaltni pečini nad morjem, katerega začetki segajo v 14. stoletje. V 17. stoletju je bil sedež poglavarjev klana MacDonald, leta 1732 so ga zapustili in razvaline so v žalostnem stanju. Po legendi naj bi ga zapustili po tragičnem dogodku, ko je dojenček, sin poglavarja, ki je tam takrat bival, padel skozi okno in se raztreščil spodaj na skalah. Za kazen so nepazljivo pestunjo v majhnem čolnu izpostavili Severnemu Atlantiku.

Na severovzhodni obali polotoka Trotternish (okrog 15 kilometrov severno od kraja Portree, and 2 kilometra južno od Staffina) obiščemo skalo v obliki kilta (Kilt Rock), v bližini katere pada voda iz bližnjega jezera v obliki slapa Mealt v morje. Na trati nam za dobrodošlico igra domačin v kiltu na dude.

Veličastna skala Kilt Rock, visoka 90 metrov, je čudovito podobna nagubanemu kiltu. Sestavljena je iz bazaltnih stebrov, ki ležijo na osnovi peščenjaka, lahko rečemo, da se barve kamnin pojavljajo skoraj kot tartan.

Druga zanimiva točka je slap Mealt, ki se napaja iz bližnjega Mealt Locha, z vrha klifa pada voda na skalnato obalo. Visok je 60 metrov in ob močnem vetru voda sploh ne doseže tal. Pri ogledu je treba paziti, ker je tu že marsikdo izgubil svoje življenje. Poleg vizuelnega učinka je tu še tudi slušni element. Ko piha močan veter, se zdi, da je iz okolice prihaja čudovit, a grozeč zvok. Prikriti inštrument je pravzaprav ograja, ki obdaja razgledno točko. Luknje, ki gledajo na morje, omogočajo vetrovom vhod  v cevi in varnostno funkcijo spremenijo v orgle, ki spremljajo čudovit pogled na severovzhodno obalo otoka Skye. Ob jasnih dneh je mogoče videti s Trotterniškega polotoka otok Lewis in celo celinsko Škotsko.

Zdaj pa po vzhodni obali otoka proti jugu! Pa ne prehitro. Starca s Storra (Old Man of Storr) ne kaže zamuditi. Parkiramo in se napotimo v hrib. Kar lep sprehod je do tega 49 metrov visokega skalnega stolpa, ki spominja na obraz starca. 

Vzpon do platoja pod njim nam je dovolj, čeprav poti vodijo še naprej. 

Ob povratku uživamo v lepih razgledih. Tako so opisali to področje drugi. Sicer pa legenda pravi, da je starec ponoči pripovedoval bajke in zgodbe, ljudje pa so želeli, da bi to delal tudi podnevi. Ob sončni svetlobi je okamenel.

Storr je skalnat hrib na polotoku Trotternish. Strmo skalnato vzhodno pobočje se dviga nad zalivom Sound of Raasay, na zahodu pa so blažje travnate strmine. To je primer zemeljskega plazu, najdaljšega v Veliki Britaniji. Značilen mineral je silikatni girolit. Področje pred skalami je znano kot zavetišče (svetišče) z mnogimi čudnimi oblikami skalnih vrhov, kar je ostanek starih zemeljskih plazov.

Ob cesti vidimo predele, kjer režejo šoto: tisoč kosov mora napraviti delavec v enem dnevu, običajno pa gospodinjstvo porabi 20 tisoč kosov šote na kurilno sezono.

Vračamo se skozi Portree, ki je največje naselje na otoku Skye z okoli štiri tisoč prebivalci. Četrtina od njih še vedno zna govoriti gelsko, napis za mesto je celo samo v tem jeziku.  Nekdanja ribiška vasica leži v zelenju med hribčki ob slikovitem zalivu.

V veliki trgovini Co-op spet kupujemo hrano za večerjo ob osmih. 

Foto: Nevenka Vahtar.

Marjana, Marjeta in Mira so glavne pri pripravi zelenjavne enolončnice s piščančjim mesom, midva z Vojkom pa po svoji močeh pomagava. Za posladek je sadna pita, ki pa je nismo mi pekli. Vino se ob tem tudi prileže.

Po igranju kart je ob pol enajstih čas za spanje.

Pozirajo hribi in ovce zares, možakar nam kaže v sredino nebes.   

Je plaža božanska in skala ter slap; dva kilta naenkrat – kdo to nima rad. Ti hojladrija ...

Več posnetkov

Video: