15. 06. 15

Španija 2015 - 1. 6. 2015

Zbudimo se pri 15 stopinjah, ki se čez dan dvignejo na 20. 


Zajtrkujemo in nič se nam ne mudi, ker nameravamo v trgovinah v Torli obnoviti naše zaloge hrane, teh pa gotovo ne odprejo pred deveto uro. Sprehodimo se v hrib do kampa San Anton, ki pa še ni odprt. Terase za šotore in vozila se lepo prilagajajo strmini, na robu pa čepijo lične hišice - bungalovi. Posladkamo se s češnjami na starem drevesu, 


kukamo proti avtobusu globoko spodaj na parkirišču, všeč pa so nam tudi poslopja, obložena s kamni - recepcija in stranišča. Ta imajo lepo izdelane kovinske izveske in ženski del ni zaklenjen. Hitro izkoristimo priliko za naše potrebe. Ob cesti je kažipot za cerkvico San Antona in z Elčko ter Nevenko se začnemo vzpenjati po prijetni ozki stezi. 


Cerkvica je preprosta in se stiska pod skale. 
Končno se odpeljemo v Torlo, kjer najprej plačamo prenočevanje od sobote na nedeljo. Uslužbenke očitno ni bilo nič strah, da tega ne bi storili, obžalovala pa je, da nismo ostali še eno noč. 



Parkiramo pri informativnem uradu in se peš napotimo v stari del tipične aragonske vasi, ki izžareva kmečko idilo, kljub številnim turistom, ki tu najdejo prenočišče in hrano ter idealno izhodišče za obisk doline Ordesa, pa deluje malce zaspano. Leži med zelenimi hribi ob reki Ari in ima malo manj kot tisoč prebivalcev, po nekaterih podatkih pa celo samo nekaj nad 300. Leži ob meji s Francijo, vendar z njo nima cestne povezave. Njeno ime izhaja iz španske besede torre, kar pomeni stolp. Naselbino so ustanovili v 11. stoletju in je bila včasih še bolj pomembna kot zdaj, imela je celo svoj samostan. Zelo je bila poškodovana med državljansko vojno: veliko starih zgradb je bilo uničenih. 


Hitimo po ozkih ulicah med stavbami iz kamna in iščemo trgovine s hrano. Zanimivo: skoraj nobena trgovina nima oznak, kdaj je odprta. To smo doživljali tudi drugje v Španiji. Končno najdemo market in "posvojimo" vso njihovo zalogo kruha, veliko mleka, zelenjave, sadja ... 
Vrnemo se na že znano parkirišče La Pradera de Ordesa, Marjana bo zaradi bolečega kolena delala krajše sprehode, deset pa se nas odpravi proti slapu Cascada de Cotatuero. Najprej po ravnem med bukvami, grmi pušpana in cvetočega gloga, 


Drugo sliko je posnela Sonja Kostevc.
potem pa pri Marijinem znamenju levo in po lepi gozdni poti navkreber. 


Ponekod je nekaj skal, više tudi nekaj polomljenega drevja, zaplata snega pod listjem, prečiti je treba bistri potoček, pot pa je lepo vzdrževana in se vztrajno dviga. Na desni žubori, pa tudi besni voda potoka Barranco de Cotatuero, ki je desni pritok reke Arazas. Ob poti je malo leseno zavetišče, 


pri slapu pa križišče poti. Na desno se odcepi Faja Canarellos, ki vodi po skalnatem pobočju gore Tobacor, na levo pa Faja Racón, ki pelje pod stenami gore Gallinero. Po malici se odločimo za levo varianto, ker se vreme kar drži. 


Še malo se vzpenjamo, pridemo do novega križišča, kjer bi se lahko odločili za plezanje v dolino Circo de Cotatuero nad slapom in v višje gore. Nam pa čisto zadošča zanimiva in raznolika pot tik pod mogočnimi skalnatimi stenami, ki je nekajkrat prav "zračna". Le tu in tam se malo vzpenjamo ali spuščamo, sicer pa ostajamo na isti višini in občudujemo gredice cvetja med mogočnimi in od vremena skrivenčenimi bori, 


Drugo sliko je posnela Sonja Kostevc.
pogledujemo nazaj proti slapu (dolžina vseh kaskad je okrog 200 metrov) in stenam gore Tobacor, 


se izogibamo gostemu nizkemu grmičevju, ki te močno opika ... Odpirajo se razgledi v dolino, mi pa najbolj občudujemo rastje okrog nas, ki vztraja v res težkih razmerah: korenine borovcev objemajo skale in iščejo hrano v prgišču zemlje, v vsaki skalni razpoki nekaj raste in celo cveti, še skale se nam kažejo v pravih umetniški oblikah. 


Drugi posnetek je delo Sonje Kostevc.
Pridemu tudi na predele samih skal, kjer je treba malce iskati najboljšo varianto prehoda. 




V eni izmed grap pa se nam steza izgubi pod jezikom zaplate snega, ki dobesedno visi nad potjo. Po snegu torej ni varno, treba se bo spustiti po strmini pod zaplato. 


Milka in Sonja vešče organizirata ta "obvoz" in že korakamo naprej. 


Na robu doline Circo de Carriata se pot začne res spuščati, 


pred nami se postavi Tozal del Mallo s svojimi 2254 metri nadmorske višine in tja ter na konec te doline je mogoče le plezati. 


Mi pa se spuščamo najprej med nizkim grmovjem, potem pa precej dolgo po gozdu. Je treba kar paziti, ker so stopinje ponekod globoke. 

Foto: Sonja Kostevc.
Na cesto pridemo nekaj sto metrov pred parkiriščem in našim avtobusom. Po petih urah in pol hoda, v opisu poti pa piše tri ure in 22 minut. Drugi viri navajajo dolžino okrog pet do šest ur, kar bo bolj prav, v prvem primeru pa je bil "na delu" gotovo pravi dirkač.
Pri avtobusu začnemo kuhati obrok, pa nas spet obišče ekipa redarjev narodnega parka in opozori, da uporaba odprtega ognja ni dovoljena. Še dobro, da nas niso odkrili prejšnji dan, bi bili dva dni ob hladnih obrokih. Našega šefa Vinka, ki se je vrnil od koče Góriz pred ostalimi, ker ni šel na Monte Perdido, je skrbelo za nas, 


ko pa se po prvem povratniku Bojanu dolgo ne pojavi nihče, gre ostalim naproti. Naši "gamsi" so imeli danes res naporen dan: na poti je še veliko snega, nagajala jim je megla, pred vrhom so se zaradi nje tudi obrnili. Povratek v dolino pa je bil tudi dolg in že med dežjem. 

Foto: Vinko Šeško.
Pričakamo jih z narezkom in penino, ki nam jo je namenila Pavla ob svojem rojstnem dnevu, kljub temu, da ni mogla potovati z nami. Komaj pospravimo, ko se ulije tako močno, da ima dolina Ordesa še dodaten slap s strehe našega avtobusa. Ampak: 

Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Kaj ta dež, kapljice, tole malo moče! Mi naprej kar vandramo, če se nam zahoče. Pa zakaj ...
Me smo me, vandrovke, dobro smo ogrete, za pohode in za špas vedno smo unete. Pa … 
Mi smo mi, vandrovci, v družbi vedno radi. Veseli smo ob kapljici, to je ponavadi. Pa …
Vebrov bus je super vuz, hotel je to ta pravi. Šoferji pa zaklad so naš, medalje jim pripravi.         
Milkina kuhna ta je kakor v hotelu, kar si človek poželi, ona ima v delu. Pa zakaj …
Vinko ta, se spozna na vodenje in slike, potrpi, če treba je, njegove so odlike. Pa zakaj …
Pa tako, sladko naj bo, veselje bo popolno. Vsak bo prišel na svoj cilj, srce bo sreče polno. Pa ...
                                   (melodija: Mi smo mi, fantje vsi ...)

Po napornem dnevu se je krasno stegniti po ležišču in med nočno vožnjo zaspati.

Video:




  



Ni komentarjev: