15. 06. 15

Španija 2015 - 8. 6. 2015

Skoraj vsi vstanemo že pred šesto, odhod pa je po zajtrku ob pol osmih v smeri švicarske meje. Vozimo se skozi gozdove listavcev. Takoj za cestninsko postajo nas pričaka policijska kontrola: velika skupina policistov in več njihovih vozil. Ustavljajo vse po vrsti, kolikor lahko obdelajo. Kaj vse bi bil lahko prekršek, se sprašujemo. Nismo privezani, čeprav imajo sedeži varnostne pasove, jaz sem celo sedela na pragu med sedeži. Postopek je dolg in sodba neverjetna: šofer ne more več peljati naprej, ker v dvanajstih dneh vožnje ni imel enkrat 48 ur počitka skupaj. Kasneje rekonstruiramo pot, na kateri sta Vinko in Emanuel skrbno načrtovala potrebne postanke zaradi šoferja in vozila, tudi tistih 48 ur počitka bi bilo, če nas ne bi redarji pregnali iz narodnega parka v Ordesi. Tako pa je šofer premaknil avtobus nekaj kilometrov, vozil verjetno manj kot 15 minut, ampak pravila so pravila. Policisti zaračunajo visoko kazen, poberejo pa tudi vse dokumente od šoferja in avtobusa. Kaj pa zdaj? Mrzlično telefoniranje in dogovarjanje, potem pa obljuba, da naslednji dan pride nadomestni šofer, ki pa nas bo peljal direktno domov, ne pa na predvideni ogled Renskih slapov. Odračunali nam bodo kilometre, ki smo jih naredili od zadnjega ogleda in zaračunali le idealno najkrajšo pot domov. Malo smo jezni, malo žalostni, ampak, kaj hočemo, treba se je prilagoditi situaciji. Imamo dovoljenje, da se peljemo na parkirišče Aire d'Écot ob avtocesti v bližini večjega mesta Montbéliard, potem pa čakanje. K sreči je na voljo veliko parkirišče, restavracija, trgovina, veliko stranišč in umivalnikov. 


Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Pripravimo si obrok in pri tem vzbudimo pozornost kitajskih turistov, ki čebljajo okrog nas in vneto fotografirajo. Obiskujejo pa nas tudi živalce, ki kukajo iz lukenj na trati ob parkirišču. Vinko odkrije odklenjena vrata v ograji ob avtocesti in predlaga sprehod do vasi na grebenu. Milka napravi dolg seznam, kaj naj v trgovini kupimo. 



Nekaj časa hodimo po cesti, potem po poljski poti med zorečo oljno repico in dišečo cvetočo pšenico. 


Tu in tam so ob velikih njivah mogočna drevesa, ki res popestrijo pokrajino. 


Zdaj smo na asfaltirani cesti in kmalu v vasi, nikjer ni table z imenom, označene pa so ulice. Kasneje ugotovimo, da je to vas Écot. 



Skoraj same nove hiše, na križišču pa stojita staro znamenje in obeležje Poti spominov in miru (Chemin de la mémoire et de la paix). Iz napisov razberemo, da je bila vas v drugi svetovni vojni večkrat bombardirana, 




ena stena stare hiše še vedno nosi sledi izstrelkov, pod vasjo pri pokopališču pa je tudi velik spomik padlim novembra 1944. 


Poleg moderne cerkve stoji majhna šola, verjetno le za nekaj razredov, blizu pa je tudi kiosk za kruh: za en evro dobimo zadnjo francosko štruco. Takoj nam je jasno, da ne bo nič s trgovino in tistim dolgim seznamom živil. 



Spustimo se v gozd in po lepi poti pridemo spet na polje ter nazaj na parkirišče. 



Sledi prigrizek, branje knjig in igranje kart - nekateri to počnejo celo ob baterijah. Okrog desetih pa se večina odpravi k počitku.

Video:

Ni komentarjev: