15. 06. 15

Španija 2015 - 28. 5. 2015

Med nočno vožnjo je veliko postankov v naseljih pred semaforji, tehnični postanek ob pol dveh za nujne potrebe, malo pred peto pa Emanuel ustavi za krajši dremež. Stojimo na parkirišču z značilnimi francoskimi kovinskimi stranišči, ki te malo poškropijo pri umivanju. Tudi zunaj je pipa z vodo in tako res ni težko opraviti kompletne toalete. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Ob šestih nadaljujemo vožnjo in smo 220 kilometrov od Lurda. Okrog nas ravnina z nekaj grički, polja s še zelenim žitom, prometa je kar precej.


V Lurdu imamo po pravilih devet ur postanka. Parkirišče najdemo ob reki Gave de Pau in stane 30 evrov za manj kot 18 ur, na koncu pa plačamo le 20 evrov, ker smo parkirali veliko manj časa. Zajtrkujemo in dobimo malico za čez dan. Peš se napotimo proti svetiščem in spoznavamo to zanimivo mesto med tremi vzpetinami pod tisoč metrov s približno petnajst tisoč prebivalci ob okljuku reke pod starim gradom na strmini. Hodimo mimo parkirišča za osebne avtomobile, potem pa mimo neštetih hotelov, v Franciji jih ima samo Pariz več. Prenočiti je treba okoli šest milijonov romarjev in turistov letno, saj je Lurd danes glavno krščansko romarsko središče. Včasih je bilo to trgovsko mestece ob vznožju Pirenejev z gradom kot glavno znamenitostjo. Potem, ko se je v letu 1858 razširila vest, da se je na obrobju tega mesta revni deklici Bernardki Soubirous prikazala Devica Marija, so v mesto pričele prihajati množice romarjev in turistov. V letu 1858 se je Devica Marija osemnajstkrat prikazala Bernardki v Lurdu. Pri desetem prikazanju (27. 02.) je prejela Bernardka Marijino naročilo: „Moja hči, pojdi in povej duhovnikom, da želim, da se tu postavi kapela!", pri trinajstem prikazanju (2. marca) pa je Marija naročila Bernardki: "Povej duhovnikom, naj ljudje sem prihajajo v procesiji!" Tako je Marija sama izrazila željo, naj Lurd postane mesto, kjer se bodo še prav posebej uresničevale njene besede: „Blagrovali me bodo vsi rodovi“ (Lk 1,48). In ko so bila leta 1862 priznana lurška prikazovanja, in ko je bila 1866 postavljena kapela po Marijinem naročilu, so se romarji začeli zgrinjati pred lurško votlino ne glede na letni čas ali obdobje cerkvenega leta. Mnogi med temi obiskovalci so bolniki, ki upajo na ozdravitev s pomočjo lurške vode, ki naj bi imela zdravilne učinke. Množice jo pijejo in se z njo umivajo. Od leta 1860 je Lurd obiskalo preko 200 milijonov obiskovalcev, Rimskokatoliška cerkev pa je uradno priznala 67 čudežnih ozdravitev. Leta 1861 (3 leta po prikazovanjih) je lokalni duhovnik Abbé Dominique Peyramale skupaj s krajevnim škofom odkupil zemljišče okoli votline in pričel z deli, da bi območje naredili bolje dostopno za obiskovalce. Pričeli so tudi z gradnjo prve od cerkva, ki je danes znana kot Kripta.
Kompleks svetišč je kar velik, zato ni slabo imeti načrt, so pa posamezne stavbe lepe označene. 



Vstopimo skozi vhod Svetega Jožefa in še pred obema bazilikama srečamo slikovito procesijo francoskih kuharskih redov.

Foto: Vinko Šeško.
Sledi obvezna skupinska slika, potem pa se napotimo proti votlini, pred katero poteka maša v španščini. Prisostvuje ji veliko invalidov na posebnih vozičkih, ki jih je mogoče vleči in potiskati, pa tudi prekriti s streho. Veliko je redovnic, bolničarskega osebja in prostovoljcev, ki delijo vodo in kako drugače pomagajo. Zbor spremlja mašo s pesmijo, pritegnejo pa tudi drugi prisotni. 


Po maši v vrsti gremo mimo votline z Marijinim kipom, v tišini drsijo naše roke po skalah, vsak hodi s svojimi mislimi in željami. 

Foto: Sonja Kostevc.
Prižgemo še sveče na posebnih prostorih in ugotavljamo, da so nekatere prižgane sveče res ogromne. Sledijo prostori za kopeli, ki pa jih izkoristita le Nevenka in Gelca. S Sonjo se sprehodiva ob reki, mimo kamnitega križevega pota, ven iz kompleksa, pa kmalu spet nazaj skozi park do cerkve Svete Bernardke. Ta je zadnja, ki je bila zgrajena na tem območju. Posvečena je bila leta 1988, zgrajena pa je nasproti votline - na kraju, kjer je Sveta Bernardka stala ob zadnjem (18.) prikazovanju. To je moderna stavba z relativno malo okrasja. Oblikovana je tako, da v ladjo spušča kar največ dnevne svetlobe, uporabljeni pa so tudi svetli materiali,  Oblikoval jo je arhitekt Jean-Paul Felix, v njej pa lahko sedi 5000 vernikov, zraven pa je prostora še za 350 invalidskih vozičkov. Prostor je možno pregraditi v manjše dele, zgradba pa vsebuje tudi več konferenčnih prostorov, ki se lahko uporabljajo za verske in druge dejavnosti. 


Z obale reke loviva motive svetišč in mesta pod slikovitim gradom, potem pa se po cik cak stezi povzpneva do bazilike Brezmadežnega spočetja ali Zgornje bazilike, ki je bila druga cerkev na tem območju. 


Posvečena je bila leta 1876. To je impresivna in izpopolnjena zgradba v gotskem stilu, izdelal jo je arhitekt Hyppolyte Durand, na eni strani izgleda, kot da se dviga neposredno nad votlino. Stene so obložene z votivnimi ploščami in napisi iz nacionalnih romanj v preteklosti. Na oknih so prikazani različni dogodki iz zgodovine Lurda. Zunanjost zaznamuje mozaik papeža Pija IX., ki je leta 1854 razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zvonovi v 70 metrov visokem zvoniku vsako uro zaigrajo melodijo Ave Marija. Pod to baziliko obiščeva Kripto - prvo cerkev, ki so jo zgradili na tem območju, danes je med najmanjšimi. Pri njeni gradnji je sodeloval tudi Bernardkin oče, ki je bil prisoten tudi na uradni otvoritvi leta 1866. Ladja je majhna in opazni so ogromni stebri, ki podpirajo težo zgornje bazilike Brezmadežnega spočetja, ki je bila zgrajena nad njo. Do Kripte se pride po hodniku, pred katerim dominirata Sveti Peter s ključi nebeškega kraljestva in papež Pij X. Stene hodnika in ladje so obložene z majhnimi marmornatimi spominskimi ploščami v zahvalo za duhovne darove. V posebni krsti so Bernardkine relikvije, ki je sicer pokopana v kapeli samostana v Lurdu.


Spustiva se še v baziliko Svetega Rožnega venca, ki jo je konstruiral arhitekt Leopold Hardy in je tretja, ki je bila zgrajena na tem območju, končana je bila leta 1899, posvečena pa 1901. Sprejme 1500 vernikov. Opazen je vpliv bizantinske arhitekture. 


Ladja je krožna in odprta, ima 15 kapel z mozaiki, ki prikazujejo podobe iz vsebine rožnega venca, nadgrajena pa je s kupolo. Kupola je zunaj okrašena z markantno pozlačeno krono in križem, ki sta darilo irskega naroda iz leta 1924. Na zunanji strani je bil v letu 2007 izdelan Rupnikov mozaik s podobami Svetlega dela Rožnega venca. Na žalost pa nismo našle še ene slovenske umetnine v Lurdu: klekljanega prta, ki so ga spretne roke izdelale leta 2012.
Mimo dva metra in pol visokega Marijinega kipa sredi belih vrtnic se napotiva proti informativnemu uradu, ki pa je opoldne za nekaj časa zaprt. V senci na klopcah srečava še nekaj naših vandrovk in vandrovcev, poklepetamo, malicamo in se odpravimo naprej po ogledih. Najdeva vhod v podzemno baziliko Svetega Pija X., ki je največja in najbolj nenavadna cerkev na tem območju. Oblikoval jo je arhitekt Pierre Vago in je bila dokončana v letu 1958 v pričakovanju ogromnih množic ob stoletnici prikazovanj. To je moderna betonska stavba, ki je skoraj popolnoma pod zemljo in lahko sprejme 25.000 vernikov. Stilno je zelo drugačna od preostalih dveh bazilik, strop spominja na prevrnjeno ladjo, vzdušje je precej temačno. Na stenah so prikazane skrivnosti rožnega venca v posebni tehniki barvastega stekla, po prostoru pa so še razporejene slike svetnikov in mučencev. Kar nekako grozljivo je vse skupaj, ker luči niso prižgane, zato hitro nazaj na sonce in po mogočnem prostoru pred svetišči proti mestu. 

Prijazni varnostniki nama razložijo, kako prideva na grad. 


Prečkava reko, ki je konec oktobra 2012 in junija 2013 poplavila mesto in svetišča, in se napotiva po ozkih ulicah starega mesta. Vse je podrejeno verskemu turizmu: same trgovine s spominki in lokali. Turisti lahko obiščemo Bernardkino hišo, pa hišo njenih staršev, podkrepiti pa se je treba tudi s kavo z mlekom za dva evra in pol. Spet srečava nekaj naših, ki pa jih bolj zanimajo trgovine kot grad, zato v muzej kreneva sami. 


Na mogočni steni, za katero se skriva dvigalo, so napisi dobrodošlice, tudi slovenski je med njimi. Plačava sedem evrov vstopnine, kar ni veliko za vse bogastvo, ki ga grad nudi. Ta tisočletna trdnjava ni bila nikoli zavzeta. Strateški pomen te skale, ki jo je izoblikoval ledenik, so spoznali že Rimljani. Leta 778 je tu že trdnjava, v enajstem in dvanajstem stoletju služi kot rezidenca lokalnih grofov in za nadzor poti proti Pirenejem, v 14. stoletju dogradijo zgradbo do današnje velikosti, dolgo časa je tudi zapor, v 19. stoletju pa vojašnica. Muzej je že od leta 1921, leta 1995 dobi status zgodovinskega spomenika. 





Danes nudi izredne razglede na mesto, svetišča in Pireneje. Obsega najpomembnejše zbirke o zgodovini francoskih in španskih Pirenejev: oblačila, orodje, pohištvo, likovne upodobitve, nagačene živali ... Name napravijo največji vtis bogato izrezljane lesene omare. S Sonjo nekako uspeva večkrat hoditi kontra puščicam in smeri ogleda, pa nas čuvarji z žvižgi usmerjajo na pravo pot. 


Na dvorišču so uredili botanični vrt, med rožami, grmi in drevjem pa se skrivajo miniature posameznih poslopij, večjih kompleksov in celo mestec. Obiskati je mogoče še Marijino kapelo z opremo iz 18. stoletja, staro pokopališče, preko dvižnega mosta in starih stopnic pa pridemo k izhodu.


Po sprehodu na trg pred mestno hišo, kjer med zastavami najdemo tudi slovensko, se prav prileže hladno pivo, potem pa je treba nazaj na parkirišče. Tudi sladoled ni slab in nama da energijo za pohod po zelenju ob reki, kjer odkrijeva mogočno figo, ki bo letos bogato obrodila, vendar sadovi še niso zreli. Pred parkiriščem iščem še mirni kotiček za nujne potrebe in pri tem na produ prestrašim kakšnega meter in pol dolgega goža, ki se mi urno umakne, jaz pa še bolj njemu. 


K avtobusu pridem med zadnjimi, tam pa je že prava fešta z narezkom in pijačo.
Naša pot nas zdaj vodi kar naprej ob reki Gave de Pau, ki izvira nad naseljem Gavernie v Pirenejih, kamor smo namenjeni. Dolina je vse ožja, reka globoko pod nami. Veliko je elektrarn in cevi, napeljanih z gora, nekaj manjših vasi in končno Gavernie, najvišja vas v Pirenejih s 1375 metri nadmorske višine. Raztegnjena je ob eni cesti, nad njo je več manjših parkirišč, kjer je parkiranih kakšnih deset avtodomov in dovolj prostora tudi za nas. Blizu stoji stavba z javnimi stranišči in dovolj vroče vode. Pravo razkošje! Nad njo je še vodnjak s pitno vodo ob turističnem uradu, ki je ob tej pozni uri že zaprt. Na oglasni deski pa so koristne informacije o težavnosti poti in njihovi dostopnosti, kočah, vremenu. Sonja mi z znanjem francoščine veliko pomaga in skupaj razvozljava posebno poudarjen podatek, da je slap na koncu doline dostopen samo do hotela. Z Vinkom se odpraviva v izvidnico, kako bi naslednji dan raziskali to dolino, 


katere konec z mogočnim slapom in še malo s snegom pokritimi gorami se nam odkriva že iz vasi. Redki domačini na cesti znajo samo francosko, pa vendar razumeva, da nam govorijo, da lahko pridemo samo do hotela, ne pa do slapa. Podobno nam razloži uslužbenka manjšega hotela, ki zna vsaj malo angleško, in pove še za daljšo razgledno pot. Pa odlično hladno pivo toči. Drugi lokali in trgovine so ob tej večerni uri že zaprte, domačini lepo doma pri večerji in ulica je praktično opustela. 


Po gorah se vse bolj vlačijo megle in oblaki, včasih pa se nam odkrije kakšen s soncem obsijani "oltar". Po kar napornem dnevu se odpravimo k počitku, ki ga spremlja tudi "smrčalna" glasba.

Video:








Ni komentarjev: