15. 06. 15

Španija 2015 - 2. 6. 2015

Ob šestih se zbujamo v neugledni pokrajini z veliko brnistre. Zunaj je deset stopinj, kasneje pade temperatura na devet in celo sedem stopinj. Okrog pol sedmih se ustavimo za 45 minut, kar je dovolj za vse nujne potrebe in umivanje na stranišču. Nadaljujemo pot med hribi z nekaj gozda in veliko vetrnic, nekaj časa spremljamo železniško progo in vidimo moderni vlak. Vse več je viaduktov, nekaj predorov, mi pa zapustimo avtocesto in se zapeljemo skozi kraj Vega de Valcarce, ki je še v pokrajini Kastilja-Leon, vendar že na meji z Galicijo. Pomemben kraj na Jakobovi poti z okoli 800 prebivalci, ki ga krasijo kamnite hiše z lesenimi balkoni. Fevdalni gospodi so nekaj časa celo pobirali cestnino od romarjev, potem pa je kralj to prepovedal. Dohitevamo veliko romarjev: posameznikov in manjših skupin, precej je tudi kolesarjev.
Mesto Pedrafita do Cebreiro pa je že v Galiciji. Ima okoli 1500 prebivalcev in leži na nadmorski višini okoli tisoč metrov. Prebivalci se ukvarjajo predvsem z živinorejo (govedo, prašiči), nekaj je obrti, vse več jih dela v turizmu. Opazimo napise v španščini in galicijščini, ki malo spominja na portugalščino. 


Ustavimo se na parkirišču nad naseljem, zajtrkujemo, prepakiramo prtljago, saj se nam obetajo toplejši dnevi. Pohodniki na Monte Perdido sušijo mokra oblačila. Sprehodimo se po kraju, odkrijemo dobro založeno trgovino s kruhom, mlekom, sadjem, pecivom, lokalnimi siri in obnovimo zaloge hrane. Drugače pa je to zaspano naselje z nekaj lokalčki, 


mestno hišo in velikim parkiriščem. 


Na njem je tudi turistični urad, ki je še zaprt, ima pa zanimivo obliko nekdanjih bivališč iz kamna in s streho iz ržene slame. V bližini je spomenik romarju (peregrino), malo niže pa moderna stavba, ki se izkaže kot glavni center za nadzor prometa v predorih. 


Od daleč malo poškilimo na ekrane, potem pa poskušamo razvozlati tekst v španščini na dveh velikih tablah. Kolikor razumemo, stojita v spomin na vse preminule pri delih na cestah tega področja, ki je bilo pomembno za prehod že v rimskih časih. 


Pri avtobusu nas čaka dišeči kapučino, potem pa se tudi mi odpravimo na kratko romanje v kraj O Cebreiro. 




Ob cesti nas pozdravljajo grmi cvetoče brnistre, vmes je precej grmičaste rese, od daleč je to mogoče videti kot rumene in rožnato rjave packe. Kamor oko seže, se raztezajo pod nami hribi, ki jih seka po dolini cesta, tu in tam pa se stiskajo kmetije z majcenimi njivami krompirja in govedom na paši. 
O Cebreiro leži na nadmorski višini 1300 metrov in je od nekdaj pomembno zavetišče na Jakobovi poti. 



Že v času Keltov pred 1500 leti pa vse do leta 1960 so ljudje tu gradili posebna ovalna bivališča brez kotov pallozas iz kamna in jih pokrivali s slamo. Kraj je od leta 1962 zgodovinski in umetniški kompleks, štiri od ohranjenih devetih stavb pa so od leta 1971 etnografski muzej, v katerem je mogoče videti osrednji prostor z odprtim ognjiščem, klopmi - posteljami, nekaj policami, posebnim ogrodjem za prekajevanje in majhnim posebnim prostorom za spalnico staršev. Zaradi vetra in mraza so vrata in okna zelo majhna, vse je prilagojeno ostremu vetru in obilici snega. V zunanjem delu je spala živina in dodatno grela prostor v dolgih in ostrih zimah, nad njo so bila dodatna ležišča v senu. Številčne družine so se same oskrbovale: sadile malo krompirja in fižola, sejale rž, nabirale jabolka in kostanj, redile živino. Muzej je odprt od torka do sobote (od pol devetih do pol treh), vstopnine ne pobirajo.


Marijina cerkev Santa María la Real ima osnovo v letu 836 in je verjetno nastarejša cerkev na francoskem delu Jakobove poti. Preprosta preromanska zgradba je bila malo spuščena v zemljo zaradi zimskih neurij in njeni zvonovi so vodili romarje, če je bilo vreme megleno. Znana je po lokalnem čudežu iz 14. stoletja, ko je kmet v snežnem metežu prišel k maši in se je duhovnik posmehoval njegovi vnetosti, da je v takem vremenu prišel gledat čudež, ki ga ni. V tistem trenutku je opazil, da sta se kruh in vino spremenila v meso in kri in pustila sledove na laneni tkanini, ki jo še danes hranijo v srebrni skrinjici. Čudež so potrdili leta 1487. Cerkev je bila kasneje porušena, na njenih temeljih pa so v letih 1965 - 1971 postavili sedanjo zgradbo.


Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.

Trg kar vrvi od romarjev in turistov: lokalčki, prodajalnice, prenočišča za romarje. Sprehajamo se med slikovitimi stavbami in ob tem opazim mucka, ki hiti mimo šopa cvetočih irisov. "Muc, muc, muc, " ga skušam vabiti, da bi počakal za posnetek, Ivo, ki hodi pred mano in se piše Maček, pa se obrne in me vpraša: "A mene kličeš?". 

Slika je bila posneta s fotoaparatom Vinka Šeška.
V kleti se ohladimo ob hladnem pivu, potem pa se začnemo vračati v dolino. Srečujemo še veliko romarjev kolesarje, ki se potijo ob vzponu. Malo pred parkiriščem se hladimo še na klopcah ob vodnem izviru, 


sprehodimo po pokopališču, na katerem je večina spomenikov kar v obliki manjših hiš, 


Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
potem pa pripravimo zasluženo kosilo. 
Na spodnjem parkirišču odkrijemo stranišča ter na moškem stranišču umivalnik in tuš s toplo vodo. Seveda vse skupaj izkoristimo, jaz pa doživim enkratno uživanje, ko si lase sušim na gugalnici, okrog mene pa lepo diši po sušeči se travi. 
Ob šestih zvečer se odpeljemo proti Santiagu de Compostela. 75 kilometrov pred njim se vozimo po zeleni širjavi in skoraj prazni novi avtocesti, ki jo še gradijo. Sledi navadna cesta med polji s koruzo, zoranimi njivami in oznakami Jakobove poti. Opazimo tudi veliko površino gozda po požaru. Nekaj manjših mest, večji sta Arzua in Salceda z veliko kovanimi balkoni na starih hišah. Veliko je gozda, proti jugu se dvigajo hribi.
V Santiago de Compostela se pripeljemo okrog osmih zvečer. Emanuel nas spusti z avtobusa v bližini starega mesta in mi pohitimo proti katedrali. 


Glavno pročelje je obdano z zidarskim odri, mrzlično iščemo stranski vhod in pridemo ravno ob koncu zadnje maše tega dne. Še vedno je v zraku čutiti vonj po kadilu, čeprav velikanske kadilnice, ki jo mora zagugati pod strop katedrale kar osem moških, ne uporabijo pri vsakem obredu. 

Staša Lepej Bašelj o njej piše:
To kadilnico zaženejo le ob največjih praznikih. Kadilnice se uporabljajo za blagoslavljanje s kadilom. Dim, ki se dviga iz kadilnice proti nebu, simbolizira povezavo med ljudmi in Bogom. Kadilnica v katedrali v Santiagu je pritrjeno v kupolo cerkve s škripcem, ki so ga postavili l. 1604. Velika kadilnica je narejena iz zlitine medenine in brona in prekrita s tanko plastjo srebra in zlata. Je ena največjih na svetu, saj tehta 80 kg in meri 1,60 m, v njej se naloži 40 kg oglja in kadila. Kadilnico energično  poganja 8 menihov - tiraboleirosov, oblečenih v rdeča oblačila, ki vlečejo vrv, tako da kadilnica zaniha preko cele cerkvene ladje v loku 65 m in doseže hitrost 68 km/h. Pri nihanju se spuščajo debeli oblaki kadila. Poleg bogoslužnega in verskega pomena je imela kadilnica nekdaj tudi čisto praktične učinke. Uporabljati so jo pričeli v 11. stol. Ko so romarji po dolgem pešačenju prišli utrujeni, umazani in prašni, nekateri pa tudi bolni, v cerkev, sta kadilo in dim varovala pred okužbami, epidemijami in smradom. Danes je velika kadilnica velika turistična atrakcija. Če so jo sprva poganjali le ob velikih praznikih, jo sedaj tudi na željo turistov, ki plačajo za tak obred 250,00 EUR. 

Ostrmimo nad bogastvom glavnega in strankih oltarjev, se spustimo v kripto z ostanki Svetega Jakoba, potem pa začnejo ugašati luči in nas naganjati iz cerkve. Šele pol devetih je, v vodičih in informacijah pa piše, da je cerkev odprta do devetih zvečer. Varnostniki zatrjujejo, da je tako le v sezoni. 

Foto: Vinko Šeško.

Na velikem trgu pri samostanu lovimo s fotoaparati umetelno arhitekturo katedrale, tu se celo ne vidijo gradbeni odri. Potem pa presenečenje: dve mladi Senovčanki, ki sta pravkar končali Jakobovo pot iz Portugalske. Svet je res majhen!
Sprehodimo se mimo samostanov in nekaterih cerkva spet na glavni trg z mestno hišo iz leta 1772 s klasicističnim pročeljem in veličastno zgradbo - nekdanjim gostiščem in bolnišnico za romarje Hostal de los Reyes Catolicos iz konca 15. stoletja, ki je danes parador (imenitni hotel). 


Praza do Obradioro je pomembna točka za prihajajoče romarje, ki se po težki poti zazrejo v lepoto zgradb iz granita iz okolice Santiaga. Vrhunec vsega je katedrala z dvema baročnima zvonikoma (74 metrov), ki je bila zgrajena med 11. in 13. stoletjem na mestu bazilike iz 9. stoletja. Med temelji te starejše cekve in pod glavnim oltarjem novejše so v kripti domnevno pokopani posmrtni ostanki Svetega Jakoba in dveh njegovih učencev. Bogato okrašeno zahodno pročelje so dodali v 18. stoletju.
Še zadnji trenutek ulovimo odprto javno stranišče, 


potem pa se sprehodimo do velikanskega parkirišča v dveh etažah, kjer nas čaka avtobus. V bližini je tudi moderna stavba knjižnice, na drugi strani pa prijetna bivalna okolja s hišami v zelenju. Sicer pa je Santiago glavno mesto Galicije s staro univerzo iz 16. stoletja in malo manj kot sto tisoč prebivalci. Mesto je na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine. 
Jakob starejši je bil sin ribiča Zebedeja in Salome, Marijine sestre. Oba z bratom Janezom, poznejšim evangelistom sta živela kot ribiča v Galileji. Bila sta med prvimi Jezusovimi učenci. Peter, Jakob in Janez so bili z Jezusom na gori Tabor, spremljali so ga tudi v vrt na Oljski gori. Jakob je imel silovit karakter, Jezus mu je dal ime sin groma. Ta značajska poteza se ujema, ko se pojavi apostol Jakob na čelu krščanskih čet v bitki pri Claviu proti Muslimanom in postane s tem tudi zavetnik Španije. Lik svetega Jakoba na konju kot Matamoros, ubijalec Mavrov. Po Jezusovem Vnebohodu je Jakob še naprej oznanjeval evangelij. Po enem izročilu je šel v Španijo in tam pridigal. Na velikonočni praznik leta 44. ga je dal kralj Agripa I. zapreti in po njegovem ukazu so ga umorili z mečem. Jakob je bil prvi od dvanajstih Kristusovih apostolov, ki je pretrpel mučeniško smrt. Po izročilu sta dva njegova učenca prepeljala truplo v Španijo (pristanek v kraju Iria Flavia, danes Padron) in ga tu pokopala. Nad kripto je bila postavljena mala kapelica. Po smrti sta bila oba učenca pokopana ob svojem učitelju. Za grobom se je sled izgubila vse do začetka 9. stoletja, ko je menih Pelayo opazil med leti 820 in 830 nenavadno svetlobo, ki je kazala na neobljuden kraj (zvezdno polje – compostella), blizu izliva reke Flavie, obenem je slišal glasbo skrivnostnega izvora. O odkritju je obvestil krajevnega škofa. Ob izkopu so odkrili grob in kapelico. To odkritje je mejnik, ki je vrezal globoke sledi v zgodovini, rodilo se je čaščenje apostola Jakoba in na njegov grob so pričeli romati iz vse Evrope in Goethe je stoletja kasneje dejal »Evropa je bila ustvarjena z romanjem v Santiago«. Hitro postane pomemben romarski kraj, ker pot v Jeruzalem zaradi križarskih vojn ni varna. Razvijajo se mesta, za varnost poti do apostolovega groba pa skrbijo viteški redovi: templarji, vitezi svetega Jakoba. Razcvet pot doživi od enajstega do začetka 13. stoletja, Jakobov grob dnevno obišče tudi tisoč romarjev. Jakobova školjka pokrivača postane razpoznavni znak romarjev in dokaz za romanje. Legenda o portugalskem vitezu, katerega konj se je splašil zaradi žareče podobe svetega Jakoba in ga vrgel v vodo. Ko so ga rešili iz vode, je bil povsem pokrit s školjkami. Od 15. do 19. stoletja je romanje zamrlo, leta 1879 so ponovno našli relikvije, diktator Franco je svetega Jakoba izrabil za svoje namene, po njegovi smrti pa se vračajo romarji iz cele Evrope. Leta 1987 razglašena kot evropska kulturna pot, 1993 uvrščena na seznam Unescove kulturne dediščine. Leta 2010 jo je obiskalo okoli 190 tisoč romarjev.
Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob). Cerkev se nahaja v Galiciji na severozahodu Španije in je bila poleg Rima in Jeruzalema največje krščansko romarsko svetišče.
Nastanek Santiaga: legenda pravi, da je leta 813 pastir iz Galicije opazil zvezdo, ki je sijala samo na neko polje. Po ukazu škofa Teodomira je bilo mesto raziskano in odkrita je bila marmornata grobnica. Napis na kamnu je razodel, da gre za posmrtne ostanke "Jakoba sina Zebedeja in Salome". Od tedaj se kraj imenuje Compostela [Kompostela], kar naj bi izviralo iz latinskega campus stellae (zvezdino polje) ali campus tellure (polje z grobiščem). Svetišče Santiago de Compostela je prav zaradi romarske poti, ki je vodila do njega, postalo važno kulturno središče za vso Evropo, čeprav leži na njenih skrajnih robovih. Ko so ga leta 997 Arabci uničili, se je ves tedanji krščanski svet zavzel za njegovo obnovo. Pravi vzpon je mesto doživelo po letu 1100, ko je bilo povzdignjeno v nadškofijo. Izredne važnosti je sinoda, ki jo je sklical leta 1124 prvi nadškof Diego Xelmìrez in ki postavlja na isto raven padle v bojih proti Arabcem s padlimi križarji. Po tem nauku sta se obe skupini borili proti nevernikom, zato zaslužita enaka priznanja, na primer popolno odvezo grehov. Zadeva, sicer izrecno doktrinalnega značaja, je imela pomemben politični odmev, saj je priklicala pozornost na dotedaj skoraj neznani del Evrope, ki je s tem postajal enakovreden slavnim križarskim pobudam. Nadškof Xelmìrez je vodil Santiago kot pravi vladar in ga povzdignil do visoke važnosti. Dal je zgraditi nove cerkve in restavrirati stare, med katerimi katedralo, s čimer je hotel postaviti mesto v središče monarhije. 
Mi pa bi radi še dlje na zahod - do Atlantskega oceana. Med veliko zelenja, skozi manjša naselja, pozno zvečer se pokaže tudi morje. Spustimo se v njegovo bližino in iščemo primerno mesto za prenočevanje. Šele okrog enajstih ga najdemo na avtobusnem obračališču malo naprej od naselja Carnota in ob šumenju valov z obale mirno zaspimo.

Video:







Ni komentarjev: