15. 06. 15

Španija 2015 - 29. 5. 2015

Zbudim se že ob pol petih v najvišji francoski vasi v Pirenejih - Gavernie. Razmišljam o tem, kako mogočno gorstvo je to, saj sega od Biskajskega zaliva do Sredozemskega morja. 491 kilometrov dolga gorska veriga v jugozahodni Evropi z najvišjim vrhom Pico d'Aneto (3404 m), naravna meja med Francijo in Španijo (v sendviču je pa še državica Andorra), deli Iberski polotok od ostale kontinentalne Evrope. Čudežno lepi so Pireneji v vseh letnih časih, s strmimi obronki, dolinami razkošnih barv, gorskimi jezeri in visokimi slapovi ter edinstveno floro in favno so pravi počitniški raj tako za smučarje kot tudi pohodnike in vse druge ljubitelje narave. Vsa ta lepota je zbrana v treh narodnih in enem naravnem parku. Zahodni del je v nižjih legah pokrit z gozdom, vzhodni bolj gol, divji in pod vplivom mediteranske klime. Pireneji so endemičnih rastlinskih vrst skoraj tako bogati kot Alpe, zlasti je veliko kamnokrečev. Med živalmi so endemični: desman (sorodnik krtov), sorodnik močerada, slepe žuželke ... Rjavega medveda so skoraj iztrebili, leta 1996 so sem pripeljali tri medvede iz Slovenije, ki so se uspešno razmnožili in naj bi jih bilo zdaj že petnajst. Mi nismo srečali nobenega. 
Zanimiv je izvor imena. Pyrene naj bi bila deviška hčerka mediteranskega kralja Bebryxa, ki je gostil Herculesa. Ta je izrabil gostoljubje in posilil njegovo hčerko. Rodila je kačo in pobegnila v gozdove pred jezo svojega očeta. Svojo zgodbo je zaupala drevesom, izzvala pozornost divjih zveri in te so jo raztrgale na koščke. Hercules je na svojem povratku z bitke našel njene ostanke, jo pokopal in v žalosti klical: "Pyrene!". Skale in divjad so to ponavljale kot odmev in ime je ostalo.
Pireneji so starejši kot Alpe, nastali so pred 100 do 150 milijoni let, vzhodni del se sestoji iz granita in gnajsa, zahodni iz granita in apnenca. Granit je odporen na erozijo, zato so značilnosti Pirenejev: ni velikih jezer, malo je prelazov in še ti so na veliki nadmorski višini, veliko število gorskih tokov s slapovi in kaskadami, doline, ki imajo v zgornjem delu obliko polkroga - taka je tudi Cirque de Gavarnie. V Andorri so včasih kopali železovo rudo, v španskem delu je nekaj zalog premoga, v francoskem lignita. V gorstvu je veliko izvirov mineralne in tople vode. Nekaj ledenikov na severni strani osrednjih Pirenejev se ne razteza proti dolinam, ampak objemajo vrhove.
Območje Pirenejev kaže veliko raznovrstnost etnologije, folklore in zgodovine. Ljudje tu govorijo francosko, špansko, aragonsko, katalansko, baskovsko; pa še dialekte kot occitan in aranese.


V miru opravim v toaletnih prostorih in se zazrem v s soncem obsijane skalne stene. Na pohod naj bi odšli ob osmih, pa smo z zajtrkom in opravki prej gotovi ter krenemo že ob pol osmih. 


Vas še spi, ko mi korakamo mimo cvetočih travnikov, ovčje črede nad vasjo, skupine govedi malo dlje naprej. 


Ves čas hodimo ob reki Gave de Pau, ki jo spremljamo že vse od Lurda. Pot je lepa gozdna cesta med drevesi bukve in bora, 


vmes pa veliko cvetja: od neverjetno velikih mračic, cvetočih jagod, do pogačic, kukavic, tu in tam najdemo tudi borovnice in popke rododendrona. Najbolj pa nas preseneča ranjak roza barve. Počasi se dvigamo, reka šumi v slapičih pod nami, 


pri hotelu pa se dolina razširi in pokaže v vsej svoji lepoti. Že prej so nas na levi in desni strani razveseljevali nižji in višji slapovi, zdaj pa je pred nami Grande Cascade de Gavarnie s skupno višino 422 metrov, ki mu delajo družbo še drugi slapovi, ki padajo s skalnih sten levo in predvsem desno od njega. 




Slap velja za najvišjega v kontinentalni Franciji, sestavljen je iz treh stopenj, najvišja meri 281 metrov. Vir vode je majhen ledenik že na španski strani pod Monte Perdidom, ta teče nekaj časa pod zemljo, potem pa pada v mogočnem slapu: lahko tudi do 200 kubičnih metrov na sekundo, povprečje pa je tri kubične metre na sekundo. Tako se tudi rodi reka Gave de Pau. Pozimi slap zamrzne in voda sploh ne teče. Pri hotelu naj bi bilo po vseh informacijah včerajšnega dneva konec poti, ampak kmalu ugotovimo, da samo za turiste, planinci pa nadaljujemo med kamni, preko vode, mimo zaplat snega in še najbolj počasni (beri: uživaški) smo po dveh ura hoda tik pod slapom. Mogoče je zgodaj spomladi večja nevarnost padajočega kamna, višja voda onemogoča prehod, zdaj pa samo veter nosi kapljice od slapa, ki se občasno v zgornjem delu razpre kot zavesa. Večina se vrača po daljši, razgledni poti


Sliki je posnela Nevenka Vahtar.
ostali pa uživamo pod slapom, občudujemo pisane kamne, se podkrepimo z zdravilno pijačo, potem pa malicamo pri hotelu. Tega so zgradili že leta 1905, za to sezono pa ga bodo odprli ravno naslednji dan. Tako pove prijazni uslužbenec, ki še nekaj ureja okolico, in zna celo angleško.

Za lepote te si je treba čas uzet, tu in tam se staut in kdaj tud potrpet. 
Uživajmo s slastjo kot prej nikol še, saj za vandrovce  je dobro le najboljše.
Za lepote te si je treba čas uzet, vodo potancat in kamne vse posred.
Uživajmo s slastjo kot prej nikol še, saj za vandrovce  je dobro le najboljše.
Za višine te si je treba čas uzet, sneg mal doživet in probat tudi led.
Uživajmo s slastjo kot prej nikol še, saj za vandrovce  je dobro le najboljše.
Tud za prijatelje si je treba čas uzet, se poveselit in kdaj tud potrpet.

Uživajmo s slastjo kot prej nikol še, saj za vandrovce  je dobro le najboljše.

Še enkrat se ozremo po mogočni dolini s premerom dva kilometra na nadmorski višini okrog 1700 metrov, nad njo pa se dvigajo še 1500 metrov visoke skalne stene. Ti vrhovi z nadmorsko višino nad 3000 metrov so do pet kilometrov nasproti drug drugega. Opazimo lahko tri sloje: apnenec, granit, apnenec. 


Vračamo se po isti poti, no, pa ne čisto isti. Prijetna stezica bolj ob vodi nas nekaj zvabi na sprehod mimo grmov rododendrona v popkih, z Nevenko pa se po nadelanih stopnicah in ob kovinski žici ter verigi spustiva prav do vode. Tu je zgrajen mostiček in pot vodi naprej, vendar ni označena, 


zato Nevenka samo ohladi noge v vodi, potem pa se vrneva na uradno pot. Srečava nekaj turistov na konjih, 


v vasi pa čaka cela čreda oslov in konj na take, ki ne zmorejo poti peš. Dolina dobi vsako leto okrog milijon obiskovalcev in tisti bolj fini pišejo, da v visoki sezoni cela dolina zaudarja po konjih in oslih. Tudi tistih na dveh nogah? Ti imajo na voljo veliko pohodniških poti.
Čas naju že malo preganja, ko pa v vasi zagledava šefa Vinka in Sonjo sedeti ob hladnem pivu, se tudi nama ne mudi več. Zakaj je že Sonja častila? Saj ni važno! Prijalo je pa res. Naselje se je prebudilo: odprti so lokali in trgovine, tudi turistov se je nabralo. Gavernie  je bila včasih zgolj pastirska vas, potem pa je postala zibelka avtentičnega pirenejskega planinarjenja in vodenja v gore. Že v srednjem veku so tu zgradili bolnico in zavetišče za romarje na Jakobovi poti. Cerkvica Svetega Janeza Krstnika ima začetke v 14. stoletju. Iz 18. stoletja je bil Hotel de Voyageurs, kjer so prenočevali mnogi slavni ljudje kot Victor Hugo, George Sand in celo svakinja Napoleona Bonaparteja. Leta 2000 ga je uničil požar in danes lahko vidimo le še zunanje stene. 
Pri avtobusu spet malo posedimo, ob pol treh pa na pot proti Španiji. Mrzlično iščemo kruh in ga končno le najdemo in kupimo. Ob reki Gave de Bastan se čudimo razdejanju, ki jo je povzročila povodenj junija 2013. Bastan se izliva v Gave de Pau in ta je pustošila tudi po Lurdu. Kraj Bareges, ki je sicer znan kot toplice in zimsko športno središče, je z okolico že dolgo v nevarnosti zaradi plazov in povodnji, ko se sneg hitro topi pod prelazom Col du Tourmalet


Po veliko ovinkih se povzpnemo na ta najvišji prelaz v francoskih Pirenejih na nadmorski višini 2115 metrov, ki je zelo znan tudi med kolesarji (Tour de France). Med zaplatami snega samevajo sedežnice, hoteli pod prelazom so prazni, rahlo dežuje in samo osem stopinj ima zrak. Na travniku pa se kljub temu pokaže svizec. V dolinah se drži gosta megla, mi se spuščamo med manjšimi vasmi. 


Ozka cesta nas dolgo časa vodi med pašniki z rjavim govedom, ki se pase med brnistro in zlatim korenom. Okrog nas hribi, porasli z listnatim gozdom. 


Za nekaj časa nam cesto zablokira velika čreda ovac, ki se končno le umakne. 


V megli prispemo do predora D'Aragnouet-Bielsa na francosko-španski meji. Zgradili so ga leta 1976, visok je 4,30 metra, širok šest metrov, dolg 3070 metrov. Ima pet procentov spusta: s 1821 metrov nadmorske višine na francoski na 1664 metrov na španski strani. Je enosmeren: vozila vstopajo v enajstminutnih intervalih. Mi si najprej privoščimo večerjo, delno preženemo meglo, da sploh vidimo, kje smo, potem pa spustimo v Španijo. 

Skupina zdaj naša gre na pot: živela Španija!
Naj sreča, veselje bo povsod: živela Španija!
Varno in vedno brez nezgod: Eviva Espanja!
Vandrovci  spet smo vsepovsod, vandrovci povsod.

Skozi naselje Bielsa zavijemo v dolino Pineta in spet napredujemo proti hribom. Na mestu, kjer se cesta skoraj konča, stoji hotel, nasproti njega preko reke pa parkirišče. Do njega je mogoče priti samo po mostu, katerega nosilnost ni označena. Emanuel si ga ogleduje, razmišlja in tvega: srečno ga prečkamo in parkiramo med cvetočimi grmi gloga ob reki. Kakšnih posebnih stranišč ni, treba je pač izkoristiti naravo in paziti, da ne zagaziš v kakšno kravjo potičko. 


Dovolj je bilo za danes, prilegel se bo spanec.

Video:







Ni komentarjev: