15. 06. 15

Španija 2015 - 5. 6. 2015

Zbudim se ob pol šestih, pri 17 stopinjah rahlo prši. Smo blizu glavnega mesta Asturije Ovieda. Vozimo se skozi manjše kraje, veliko je zelenja, gozda, nekaj tudi njiv. Vreme nam tokrat ni naklonjeno: za Picos de Europa bi rabili jasnino in sonce. Ime Vrhovi Evrope so jim baje dali mornarji, ki so jih najprej zagledali kot kopno, ko so se vračali z odprtega morja. Raztegnjeni so preko Asturije in Kantabrije, delno pa segajo tudi v Kastiljo-Leon. Ponekod soteske režejo v živo skalo, drugod najdemo sadovnjake na zelenih ravnicah in osamljene kmetije v rodovitnih dolinah. To je prvi španski narodni park s površino okrog 70 kvadratnih kilometrov, ki zaščito uživa že od leta 1918, narodni park pa je od leta 1935. Sestavljen je iz treh masivov: vzhodni, zahodni in osrednji. Pohvali se lahko s kar 200 vrhovi nad 2.000 metrov, največ jih je v osrednjem masivu, tudi najvišji vrh Torrecerredo (2.646 m). Tudi zahodni del ima visoke gore kot Peña Santa de Castilla (2.596 m), vmes pa pašnike, gozdove bukve in hrasta, tu sta tudi dve jezeri. Vzhodni del je nižji s strminami in pašniki. Park prečkajo štiri reke, med njimi tudi Sella in Cares, ki imajo dovolj vode, saj je park znan po obilnih padavinah, pogosto dežuje, tudi sneži. Atlantski ocean je oddaljen samo dvajset kilometrov in čuti se njegov vpliv: veliko vlage - padavin in megle, ki je še posebno neugodna za številne pohodnike.
Mi se najprej ustavimo v naselju z okoli 6.500 prebivalci Cangas de Onis v severozahodnem kotu parka. V osmem stoletju je bil kraj celo glavno mesto kraljevine Asturije. 

 Zgornja slika je posnetek Vinka Šeška.




Kljub pršenju se odpravimo občudovat "rimski" most preko reke Selle. Gotovo so Rimljani kdaj tu imeli svoj most, ta elegantni lepotec s petimi oboki pa je iz poznega 13. stoletja. S srednjega in najširšega oboka visi replika Križa zmage (Cruz de la Victoria), ki je z mostom najpomembnejši simbol Asturije. Križ so napravili leta 908: pozlatili osnovo iz starega hrastovega lesa (92 krat 72 centimetrov), ki naj bi jo nosil bojevnik Pelaya v bitki pri Covadongi leta 722, in jo okrasili z dragimi kamni. V glavnem so ga čuvali v katedrali v Oviedu, kjer je še vedno, vmes pa je bil večkrat poškodovan, ukraden in restavriran (tudi nestrokovno). Pogledamo si izložbe trgovin v starem mestu in pritegnejo nas okusno aranžirani pridelki tega področja: siri, med v lončenih posodah in še kaj.
Vozimo se naprej proti Covadongi, kjer je leta 722 plemič in kasnejši kralj Asturije Pelaya premagal veliko večjo vojsko Mavrov. Zmaga je navdihnila kristjane v severni Španiji, da so začeli ponovno osvajati polotok. 


Na mestu zmage danes stoji mogočna neoromanska bazilika iz roza kamna, ki so jo gradili med 1886 in 1901, 


pred njo je visok bronasti kip Pelaye (1964, avtor Eduardo Zaragoza), njegovi posmrtni ostanki pa počivajo v sveti jami levo od bazilike. Oblečemo vetrovke, odpremo dežnike in se vzpnemo do bazilike, 


v kateri vladata mrak in mir za razmišljanje (ima pa štiri tone težak zvon), postojimo pred spomenikom bojevnika, potem pa z Vinkom iščeva podatke o razmerah više v hribih. Samo 12 kilometrov je do izhodišča za dve jezeri Enol in Ercina, ki bi ju želeli obiskati, ampak dežuje, zgoraj je še gostejša megla kot tu in domačini nam pohod odsvetujejo. V takih razmerah se človek po poteh Picos de Europa lahko hitro zgubi


Raziščem še malo lepo urejene objekte tega romarskega središča samostana in muzeja, 


obiščem votlino z grobnico dveh asturijskih kraljev Pelaye in Alfonza I, ki je ustanovil tu samostan, in Marijinim kipom iz 15. stoletja, potem pa se spustim nazaj k avtobusu. Pod votlino je vodni izvir, ob večji količini vode pa pravi slap.


Odpeljemo se nazaj proti severu in nadaljujemo vožnjo proti vzhodu. Cesta se vije po dolinah s kmetijami, velikimi, delno lesenimi kaščami na kamnitih nogah. Na travnikih se pase govedo, tudi konji. Še vedno dežuje, nad nami vztrajajo megle. V kraju Arenas de Cabrales spet zavijemo na jug v pravi kanjon reke Cares z nekaj predori. 




Pripeljati se je mogoče do Puente Poncebos, kjer je parkirišče pri spodnji postaji podzemne vzpenjače Funicular de Bulnes iz leta 2001. Ta omogoča dostop do odročne vasi Bulnes, ki sicer nima cestne povezave z dolino. Vzpenjača je dolga 2227 metrov, premaga višinsko razliko 402 metrov z naklonom 18,19%. Poleg 48 potnikov lahko prepelje tudi manjše kmetijske stroje na posebni ploščadi. Vozi vse dni v letu na vsake pol ure, vožnja za turiste je okrog dvajset evrov, 50 ljudi iz vasi pa ima posebne kartice za zastonjsko vožnjo. 
Nas ne zanima toliko vas Bulnes, ki je gotovo v megli, ampak se napotimo ob reki Cares. Že takoj na začetku so kažipoti na levo in desno za poti više v gore in veliko pohodnikov se odpravlja na nje kljub slabemu vremenu. Je pač začetek vikenda. 



 Prve tri slike je posnel Vinko Šeško.




Mi pa eno uro uživamo nad divjimi valovi reke, ob opazovanju koz, ki niso divje, občudovanju dreves in drugega rastja, ki vztraja v tem zahtevnem okolju. Dežuje ne več, kam visoko nad nami pa tudi ne vidimo. Steza je dovolj široka, včasih malce vrtoglava in s skalami ter z nizkimi podhodi. Ob melišču se obrnemo in vrnemo k avtobusu. Cela pot po kanjonu sicer traja okrog tri ure in pol v eno smer, premagati pa je treba tudi višinsko razliko 300 metrov. Stezo so zgradili za potrebe elektrarne, ki ima majhen jez pri kraju Cain, voda teče po kanalu kakšnih 12 kilometrov, potem pa pada 300 metrov globoko v turbine elektrarne pri Puente Poncebos. In kdaj so to napravili? V tridesetih letih prejšnega stoletja!


Po že znani cesti se vračamo, vmes pa še napravimo postanek za kosilo. Ta je nekaj posebnega, saj so predjedi kar tri: češnje, suha salama s kumaricami in čebula s kislo smetano. 


Za vodo ni problema: reka Cares je sicer globoko pod nami, zato pa tik nad cesto odkrijemo kanal. Voda teče z veliko hitrostjo in je gotovo namenjana v kakšno hidroelektrarno.
Nadaljujemo pot v Kantabrijo, ki jo je le za četrt Slovenije (5.321 kvadratnih kilometrov). Hribi se nižajo in med vasicami odkrijemo tudi Santillano del Mar ter blizu Museo de Altamira. Poslikano jamo Altamira je leta 1868 po naključju odkril lovec, od leta 1985 je na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine. Našteli so 260 jamskih risb iz starejše kamene dobe in so stare od 36 do 13 tisoč let. Prevladujejo živalski liki (služile za lovske rituale), najdemo pa tudi abstraktne risbe z neznanim pomenom. 

Mogoče je najbolj znan  rdečkasti bizon s črno obrobo (okra in oglje). Izdihani zrak in vlaga obiskovalcev risbam škodi, zato so jamo večkrat zaprli, pa spet omejili število obiskovalcev, njihova imena celo žrebali, jih oblačili v zaščitna oblačila. Leta 2002 so zgradili repliko, ki jo je v osmih letih obiskalo okrog 2,5 milijonov ljudi. Odprta je od maja do oktobra: od torka do sobote: 9.30 do 20.00 (v nesezoni do 18.00), nedelja in prazniki: 9.30 do 15.00, vstopnina tri evre, ob sobotah po drugi uri in ob nedeljah brez vstopnine. Ogled traja približno eno uro. Čeprav je petek, imamo tisti s 65 leti in več, pa tudi mlajši upokojenci prost vstop. Le osebno ali upokojensko izkaznico  je treba pokazati. Najprej si ogledamo video prezentacijo, potem repliko jame in muzej. Človek kar ne more verjeti, da so te risbe nastale v tako davnem času. V bližini je še veliko jam s pradavno poslikavo, pa tudi v Franciji se najde kakšna, najbolj znan je verjetno kompeks Lascaux. Kar je skupno vsem tem jamam, so težave s plesnimi, lišaji, glivicami, zato je večina zaprta za masovne turistične oglede, ali pa je število obiskovalcev zelo omejeno.
Zdaj pa proti Franciji, skozi Baskijo, seveda. Dobrodošlica je samo v baskijskem jeziku. Ta avtonomna pokrajina meri le 7.234 kvadratnih kilometrov, ni pa to edino področje, kjer žive Baski. V Španiji jih živi okrog dva milijona, okoli sto tisoč v Franciji, veliko pa tudi v Srednji in Južni Ameriki, kamor so se odselili v 18. stoletju. Njihov jezik euskara je edini neindoevropski jezik v Zahodni Evropi, naj bi bil najstarejši v Evropi. Porekla Baskov nihče ne zna razložiti, antropologi jih imajo za nekaj posebnega: visoki so, dolgih nog in majhnih stopal, imajo črne oči in lase, orlovski nos in trikotno obliko obraza, zato jih imenujejo "ljudje z zajčjim obrazom". Tudi kri je nekaj posebnega: pogosta je skupina 0 z negativnim faktorjem. Nekateri znanstveniki jih povezujejo s kromanjolci. Živijo v svoji izoliranosti in so uspeli obdržati stare običaje in jezik. Ženijo se med sabo, celo znotraj družine (brat in sestra). Znani Baski: Ernesto Che Guevara, Maurice Ravel, Eva Perón, Augusto Pinochet, Simón Bolívar. Na žalost jih mi najbolj poznamo po ETI.
Euskadi Ta Askatasuna ali ETA (baskovsko Baskovska domovina in svoboda) je paravojaška baskovska terorističnih organizacija. Evropska unija, OZN in ZDA jo prištevajo med teroristične organizacije.
Etin cilj je ustanovitev neodvisne socialistične baskovske države na območju pokrajine Baskije med Španijo in Francijo, kjer prebivajo Baski. Organizacija je do zdaj izvršila okrog 900 ubojev in več deset ugrabitev. Ustanovljena je bila leta 1959 kot odgovor na represijo frankističnega režima nad baskovsko kulturo in jezikom, in se je iz skupine, ki je zagovarjala tradicionalni način življenja, hitro razvila v skupino, ki se z orožjem bori za neodvisnost. Deluje v celotni Španiji, financira pa se pretežno z ugrabitvami, bančnimi ropi, preprodajo mamil in tako imenovanim pobiranjem zaščite. Število napadov je po 11. septembru 2001 padlo, a niso dokončno prenehali.
22. marca 2006 je ETA razglasila trajno premirje, vendar je 23. septembra 2006 oznanila, da bo nadaljevala boj z orožjem vse do baskovske neodvisnosti.
Za ETAo najbolj značilen način napad je podtikanje bomb, predvsem v avtih. Nekaj časa pred eksplozijo predstavniki ETA običajno opozorijo časopise z enim ali več telefonskimi klici.
ETA deluje predvsem v Španiji, še posebej v Baskiji, Navarri in nekaj manj v Madridu, Barceloni in turističnih delih španske mediteranske obale. Do danes je bilo približno 65 % pobojev ETAe izvršenih v Baskiji, sledi Madrid z 15 %. Organizacija je umorila na stotine ljudi, med njimi okoli 340 civilistov, in jih ugrabila na ducate, v njihovih akcijah proti tako imenovanim sovražnikom Baskovskega ljudstva. Več kot 700 ETA pripadnikov je zaprtih po zaporih v Španiji, Franciji in ostalih državah.
20. oktobra 2012 je ETA sporočila, da se dokončno odpoveduje oboroženemu boju za osamosvojitev Baskije.
Pozorni smo, da imajo večja mesta veliko naselij v enotnem stilu. Že v mraku opazimo izvoz za glavni baskovski gospodarski center Bilbao/Bilbo in glavno mesto Vitoria/Gasteiz, v znano mondeno letovišče San Sebastian/Donostio pa pripeljemo v trdi temi. Dobesedno: cestna razsvetljava ni prižgana, okna stavb nerazsvetljena. So imeli večer varčevanja z elektriko? Iščemo parkirišče, pa ne najdemo nič primernega, zato se vrnemo na avtocesto in zaspimo na postajališču ob njej.

Video:




















Ni komentarjev: