Kljub meglicami nad nami in objavljenem odhodu ob osmih, smo pripravljeni že ob pol osmih.
Na začetku malo iščemo pot proti koncu ledeniške doline Pineta v španskem delu Pirenejev, ki je v celoti dolga 12 kilometrov.
Foto: Vinko Šeško.
Najprej hodimo po gozdu skoraj po ravnem, potem se cesta polagoma vzpenja.
Eno uro hodimo po peščeni cesti med cvetočimi grmi gloga in šmarne hrušice,
pot nam krasi tudi drugo drobno cvetje, nad nami pa se že kažejo kaskade.
Prekoračimo most preko reke Cince, ki v slapičih šumi pod nami in se zbira v globoke tolmune.
Foto: Nevenka Vahtar.
Zdaj pa se začnemo vzpenjati po ozki stezi med grmovjem, ki nas boža, masira in umiva z jutranjo roso. Kako bomo po današnjem dnevu lepi! Ponekod se je treba povzpeti med ali preko kamnov, tudi različne inačice poti so,
na vseh pa nas razveseljuje množica drobnega cvetja, tudi planika je med njimi.
Orlice pa z nebom tekmujejo v modri barvi.
Zgornjo sliko je posnela Sonja Kostevc.
Gore nad nami se vse bolj odpirajo, le tu in tam jih še krasijo manjše meglice, vse bližja in mogočnejša pa je tudi Cascada del Cinco.
Sestavljena je iz treh glavnih delov in cel sistem kaskad je dolg kar 500 metrov. Iz višine 1310 metrov smo se povzpeli na 1800.
Foto: Vinko Šeško.
Ustavimo se na "balkonu" blizu večjega slapa in malicamo. Pri tem pa opazujemo gamsa, ki se premika nedaleč od steze, po kateri nekateri naši vandrovci in vandrovke poskušajo priti še bližu slapu. Natočimo si svežo vodo pod zaplato snega,
potem pa vrnemo v dolino po malce spremenjeni poti med množico cvetočega zlatega korena. Zdaj po poti srečujemo manjše skupine, družine in posameznike (predvsem domačine), ki so se odločili preživeti soboto v tem lepem okolju. Pri avtobusu nam tekne Pavlin narezek, ki nam ga je namenila ob svojem rojstnem dnevu, čeprav tokrat ni mogla potovati z nami. Danica toči špansko vino, ki ga je kupila že v Sloveniji in prija po pivu in grlu.
Vinko se odloči, da pitje kave iz plastičnega kozarca ne sodi v to čudovito dolino, zato si jo natoči kar v pecljati stekleni kozarec.
Ob pol dveh sledi odhod, med vožnjo pa kar nekaj časa traja žur ob zvokih frajtonarice, s cd-ja, seveda. Sicer pa se vozimo po ozki dolini ob reki Cinca, ob sotočju Cince in Are čepi na hribu staro mesto Ainsa. Mi se zdaj usmerimo ob reki Ari
Foto: Vinko Šeško.
in v bližini kraja Boltaña opazimo zanimive posebne kamnite formacije, ki spominjajo na zavese. Sicer pa se vozimo med hribi, poraslimi z gozdom. V Fiscalu, kraju s kamnitimi fasadami, smo še 25 kilometrov oddaljeni od Ordese, temperatura zraka pa je tudi 25 stopinj. Vozimo se skozi kraj Sarvise, potem je tu Broto in že se po serpentinah vzpenjamo proti Torli. Pred slikovitim naseljem se razprostira veliko parkirišče in ob njem stoji moderno urejen informativni center. Še deset minut je do začetka popoldanske izmene, zato izrabimo lepo urejena stranišča, potem pa dobimo vse potrebne informacije v dobri angleščini in prospekte v različnih jezikih. Odločimo se prespati v kampu Ordesa, ki ima veliko prostora, veliko sence pod drevesi, vendar premalo prostora med njimi, da bi parkirali z avtobusom na travnati terasi.
Foto: Vinko Šeško.
Tako ostanemo kar pred recepcijo, se dogovorimo za ceno dva in pol evra na osebo in takoj začnemo izkoriščati lepo urejene sanitarije in obilico tople vode. Na spodnjih terasah kampirajo predvsem kajakaši, ki uživajo na reki Ari, za katero pravijo, da je edina reka v Španiji, ki je človek ni uničil. Z Vinkom pokličeva zavetišče Góriz in imamo srečo: v noči od nedelje na ponedeljek lahko osem naših "gamsov" prespi pri njih. Običajno sploh ne sprejemajo rezervacij po telefonu, vsaj dva dni prej se je treba prijaviti po internetu in plačati določen znesek. Zdaj pa še ni prava sezona in noč po vikendu izgleda, da ni tako oblegana. V Pirenejih je malo zavetišč in zato so navadno prepolna.
Pred spanjem je še dovolj časa za igranje kart, ki ga opravimo kar na terasi enega izmed praznih bungalovov, da nam veter ne bi preveč nagajal. V sorazmerno mirni atmosferi precej polnega kampa prijetno zaspimo.
Pred spanjem je še dovolj časa za igranje kart, ki ga opravimo kar na terasi enega izmed praznih bungalovov, da nam veter ne bi preveč nagajal. V sorazmerno mirni atmosferi precej polnega kampa prijetno zaspimo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar