Ob pol šestih se zbudim na parkirišču z veliko tovornjaki, na razpolago pa je pravo razkošje: toalete na bencinski črpalki in v restavraciji. Toplo vodo je treba izkoristiti, saj se da čisto dobro umiti tudi pri umivalniku, lase pa si potem posušiš pod sušilcem za roke. K čaju mi zadiši hrustljavi croissant (francoski rogljiček), čeprav smo še v Španiji, kmalu pa se mi pridržijo še sovandrovke za partijo kart. Mize so dovolj velike za remi-bridge, varianto remija, ki so me jo naučili prav vandrovci. Draž je v kombiniranju kart, ki so že na mizi, in prilaganju tvojih. Danes je tudi zajtrk posebno bogat: poleg običajnih kosmičev, kruha, margarine, marmelade, meda, čaja in kave so na jedilniku še jajca s slanino. Ob pol desetih tankamo in se odpeljemo proti francoski meji. Vse je zeleno, hribčki, vasice, mejo komaj opazimo. Danica nas zabava s šalami iz knjige Ali ste že slišali tistega o Platonu. Še eno tako ima: Ali ste za hec, gospod? Ravnina, ravnina, ravnina ... Borovi gozdovi s praprotjo, na velikih njivah koruze, ki je visoka šele deset centimetrov, opazimo sisteme za namakanje.
Sredi dneva je temperatura nekaj nad dvajset stopinj in pripeljemo se v naselje Le Teich s približno sedem tisoč prebivalci. Nizke hiše so obdane z vrtovi, tudi sicer je veliko zelenja, kolesarskih stez. Pred cerkvijo imajo stojnice - pravi sejem, mi pa mrzlično iščemo kažipote za ornitološki park. Ta leži ob zalivu Bassin d’Arcachon, pri izlivu reke La Leyre, okrog 50 kilometrov jugozahodno od znanega mesta Bordeaux. Ob oseki v njem nastane površina sedem tisoč hektarov blata. Réserve Ornithologique du Teich je zavarovani naravni rezervat, ki omogoča pogled na privlačne ptice od blizu. 110 hektarov z gozdom pokritega področja (hrast in vrba), travniki, slanimi močvirji in vodo (75 procentov) se razprostira po celini vse do obale. Ta velika raznolikost naravnih okolij je primerna za mnogo vrst ptic, ki se tu naselijo za stalno ali za nekaj časa počivajo med selitvijo. Ptice tu so popolnoma divje in se obnašajo ravno tako kot v divjini zunaj rezervata. Ne dobijo dodatne hrane in niso v ujetništvu. Nekatere si privadijo diskretni prisotnosti obiskovalcev in dovolijo ljudem, da se jim lahko približajo veliko bolj kot zunaj rezervata. Vendar so pozorne na nenadne premike in pretečo nevarnost. Od leta 1972 so tu opazili 318 vrst in podvrst, 88 vrst je v rezervatu že kdaj gnezdilo (veliki detel, siva čaplja, galeb, taščica, bela štorklja), veliko jih tu počiva ob selitvi, nekatere tudi prezimijo. Vloga rezervata pri ohranjanju redkih vrst je mednarodno priznana (več vrst ptice močvirnik – brodilec, evropska kuna, vidra).
Sredi dneva je temperatura nekaj nad dvajset stopinj in pripeljemo se v naselje Le Teich s približno sedem tisoč prebivalci. Nizke hiše so obdane z vrtovi, tudi sicer je veliko zelenja, kolesarskih stez. Pred cerkvijo imajo stojnice - pravi sejem, mi pa mrzlično iščemo kažipote za ornitološki park. Ta leži ob zalivu Bassin d’Arcachon, pri izlivu reke La Leyre, okrog 50 kilometrov jugozahodno od znanega mesta Bordeaux. Ob oseki v njem nastane površina sedem tisoč hektarov blata. Réserve Ornithologique du Teich je zavarovani naravni rezervat, ki omogoča pogled na privlačne ptice od blizu. 110 hektarov z gozdom pokritega področja (hrast in vrba), travniki, slanimi močvirji in vodo (75 procentov) se razprostira po celini vse do obale. Ta velika raznolikost naravnih okolij je primerna za mnogo vrst ptic, ki se tu naselijo za stalno ali za nekaj časa počivajo med selitvijo. Ptice tu so popolnoma divje in se obnašajo ravno tako kot v divjini zunaj rezervata. Ne dobijo dodatne hrane in niso v ujetništvu. Nekatere si privadijo diskretni prisotnosti obiskovalcev in dovolijo ljudem, da se jim lahko približajo veliko bolj kot zunaj rezervata. Vendar so pozorne na nenadne premike in pretečo nevarnost. Od leta 1972 so tu opazili 318 vrst in podvrst, 88 vrst je v rezervatu že kdaj gnezdilo (veliki detel, siva čaplja, galeb, taščica, bela štorklja), veliko jih tu počiva ob selitvi, nekatere tudi prezimijo. Vloga rezervata pri ohranjanju redkih vrst je mednarodno priznana (več vrst ptice močvirnik – brodilec, evropska kuna, vidra).
Rezervat so odprli za javnost leta 1972, že od 18. stoletja naprej pa so bili tu nasipi iz gline in zapore za ribnike, ki so se polnili z vodo ob plimi, zadržali v njih ribe, ki so se v ugodnih razmerah dobro razvijale, potem pa jih v času manjšega ulova na morju drago prodajali. To so delali vse do leta 1950.
Rezervat je od aprila do junija odprt od desetih do devetnajstih, vstopnina za odraslega: 7,90 evrov, za skupino najmanj 15 odraslih 6,90 (vodič in šofer zastonj). Obiskovalcem je na voljo 6 kilometrov dolga krožna pot po ravnem z 20 pokritimi postajami (približno vsakih 300 metrov) in štirimi ploščadami za opazovanje. Ogled traja 3 – 4 ure.
V parku očitno ne računajo na velike skupine, saj je parkirišče za avtobuse kar daleč stran. Uslužbenka se ne znajde najbolj, čeprav razume angleško: dolgo pred njo izračunamo potreben znesek vstopnine za našo skupino. Pravi izziv ji je tudi, koliko zemljevidov nam pripada: nas je 19, prospekt pa dobita po dva skupaj. Na koncu nam jih da le devet, prava škrtica.
Po lepo označenih poteh se tiho pomikamo od opazovališča do opazovališča in uživamo ob pogledu na raznolika okolja ter ptice.
Pa tudi ob opazovanju poklicnih fotografov z objektivi kot topovi. Med njimi je tudi sivolasa ženica.
Informativne table izčrpno opisujejo zgodovino, okolje in živali. Mogoče je videti zapornice, s katerimi še danes regulirajo dotok vode, v 18. stoletju pa so prebivalci to področje dobesedno iztrgali morju, hiše zavarovali z nasipi pred vodo, pridobili slane pašnike in gojili ribe v ribnikih.
Še danes se tu pasejo ovce.
Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Ozračje se ogreva in prija nam senca, tudi za malico jo poiščemo na klopcah, ki so postavljene tu in tam.
Ob poti so "zelene ograde" iz robide, kovačnika in drugega rastja, zato so posebne ograje potrebne le redko kje.
Blizu izhoda so postavljene zanimive table, ki prikazujejo različna orodja.
Ko se čudiš, kaj tu počnejo, na njihovi hrbtni strani odkriješ živali, po katerih se je človek zgledoval pri snovanju teh orodij. Kaj vse smo si sposodili od živali!
Malo naprej so stebri in na njih sledovi ptic. Nad sliko rdečkasto polje, na katerem pa nič ne piše, dokler ta polja ne pogledaš skozi rdečo tablo, ki je postavljena pred kamne. Domiselno!
Avtobus najdemo ob manjšem pristanišču, kjer so plovila zaradi oseke zakopana v blatu.
Malo naprej pa je velik naravni bazen, v kateri veselo čofota francoska mladež. Ob plimi odprejo zapornice, da v bazen priteče sveža voda, potem pa zapornice do naslednje plime zaprejo, da voda ostane v bazenu. Ob vodi in v parku je veliko obiskovalcev, predvsem družin z malčki, ki so se pripeljale z avtomobili in avtodomovi, veliko pa je tudi kolesarjev. Dežurna ekipa se z avtobusom odpelje v mesto po hrano, ostali pa zasedemo mize pod streho (nekaj jih je tudi na prostem), klepetamo in se "bašemo" s predjedmi. Vsi smo se vrnili pred dogovorjenim časom, celo Vinko.
Foto: Vinko Šeško.
Tu si kasneje tudi pripravimo "kočerjo" (pozno kosilo ali zgodnjo večerjo). Na avtobusu priredimo pravi žur ob živahni glasbi. Mesto Bordeaux je že mimo, ko se ustavimo na prijetnem postajališču v zelenju, kjer smo skoraj sami. Na voljo imamo lepo ureja stranišča in dovolj tekoče vode.
Foto: Vinko Šeško.
Poleg tega pa še veliko betonskih miz, na katerih organiziramo prigrizek in igranje kart.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar