15. 06. 15

Španija 2015 - 4. 6. 2015

Še vedno se nismo navadili na dolžino dneva zvečer in na pozne sončne vzhode, čeprav se zavedamo, da smo daleč na zahodu. Ob šestih zjutraj namerim le dvanajst stopinj, kasneje vstanejo še drugi in podkrepimo se z zajtrkom. Danes nadaljujemo pot ob Costa da Morte (Obali smrti), ki se razteza v severozahodni Španiji (Galiciji) od kraja Fisterre/Finisterre (prvi izraz je v galicijščini, drugi v kastiljščini - španščini) do mesta Malpica. Ime je dobila po svoji odročnosti in divjosti zaradi izpostavljenosti Atlantiku: mnoge ladje je v nevihtah sila valov treščila ob skale. V tej divjosti pa je tudi posebna lepota. Ob njej ni večjih mest, so le ribiške vasice. Notranjost je odprta pokrajina, kjer vidimo precej gozda s praprotjo in nekaj polja s še precej majhno koruzo. Skoraj pri vsaki hiši stoji horreo - kamnita kašča. 


Najbolj na severu te obale se pripeljemo v ribiško mesto Malpica z okoli šest tisoč prebivalci, ki je bilo včasih znano po lovu na kite, tudi danes ima pristanišče za veliko ribiških čolnov. V starem dela mesta ob dokaj mirnem zalivu se stiskajo hiše v ozkih ulicah. Le nekaj je še starih ribiških, vmes so modernejš škatlaste zgradbe. Začuda najdemo prostor za avtobus nasproti mestne hiše in odidemo na obalo. Lepo se je sprehajati v dopoldanski svežini, nad zalivom se pne hribček s svetilnikom, tam nekje so tudi otočki, ki so zavetišče za ptice in za ljudi nedostopni. 

 Posnetka sta delo Vinka Šeška.

Na sprehajališču najdemo tudi naprave za fitness in jih malo preizkusimo. 


Nevenka in Bojan pa celo zakorakata v valove. Ostalih kopalcev še ni, le nekaj surfarjev. V brežini nad nami se košatijo kapucinke, ki smo jih opazili že tudi na rtu Fisterre/Finisterre in drugod. Na obali pa občudujemo metličnik ali omelce (bottlebrush) - callistemon, ki je doma sicer iz Avstralije, sadijo pa ga povsod, kjer pozimi ni premrzlo. S svojimi nenavadnimi cvetovi popestri marsikateri vrt ali park, čudili pa smo se, da nekatere rastline cvetijo le na enem delu. Mogoče so bile veje na drugih delih še premlade za cvetenje.
Po avtocesti se bližamo mestu A Coruña (galicijsko)/La Coruña (špansko). Najprej umazano in zadimljeno industrijsko predmestje z rafinerijo, predelavo aluminija, tekstilno industrijo, potem pa prekrasno mestno jedro na ožini rta. Živahno pristaniško mesto (transport kmetijskih pridelkov tega področja in ribe), ki je imelo pomembno vlogo v pomorski zgodovini, ima okrog 250 tisoč prebivalcev. Od 16. do 19. stoletja je bila celo glavno mesto kraljevine Galicije. Vse bolj se razvija turizem: v pristanišču pristajajo križarke, pomembno je tudi letališče, veliko je različnih prireditev, sejmov.
Ob operi so naredili umetni slap z umetniško inštalacijo, sledi krasen park, poln življenja. 


Cesta pelje ob obali v bližino svetilnika Torre de Hércules, kjer izstopimo in se peš napotimo po obsežnem javnem parku z golf igriščem in nekdanjim muslimanskim pokopališčem. Veliko je sprehajalcev, kolesarjev, površine so res velike in nudijo čudovite poglede na morje: mirno v zalivu in razpenjene valove ob zunanji obali. Svetilnik je najstarejši delujoči v Evropi, proglašen za španski narodni spomenik in na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine. Zgradili so ga Rimljani v prvem stoletju in računajo, da je star okoli 1900 let. Večkrat so ga obnovili, najpomembnejša restavracija je bila leta 1788, ko so ga tudi povišali za več kot 20 metrov. Stoji na nadmorski višini 120 metrov, je 59 metrov visok (drugi najvišji svetilnik v Španiji, takoj za tistim v kraju Chipiona na jugozahodu Španije, ki ga prekaša za kakšna dva metra) in vsaka od štirih stranic meri enajst metrov in štirideset centimetrov. O njem obstaja veliko legend, ena izmed njih govori o Herculesu, ki je po tridnevnem boju premagal velikana, njegovo glavo tu pokopal in nad njo zgradil stolp. Zato naj bi se svetilnik imenoval po njem.
Kot upokojenci plačamo polovično vstopnino evro in pol, si ogledamo arheološko razstavo v pritličju, potem pa korajžno po 242 stopnicah na vrh. 


Od tam se nam odpirajo krasni razgledi na mesto in okolico. Prijazna uslužbenka nam razloži, kako pridemo do središča starega mesta in pojasni, da je bila slikovita stavba pod nami včasih zapor. Potrebna je obnove in še ne vedo, kaj bo v bodoče. 


V pristanišču stoji visoka moderna zgradba za avtomatski nadzor vseh svetilnikov v okolici in morskega prometa. 


Tudi v parku je nekaj modernega: skulpture avtorjev  Pablo Serrano in Francisco Leiro. 


Zanimiva je tudi podoba velikega kompasa, ki naj bi predstavljal različne keltske narode. 


V zalivu pa naša Nevenka uživa v plavanju.


Parkiramo pri stari trdnjavi in imamo nekaj ur prosto. Nekateri si gredo ogledat muzej v trdnjavi, drugi pešačimo po široki promenadi La Marina v pristanišče, 



kjer se nam odpre čudovit pogled na stavbe z zasteklenimi balkoni (galerías), ki ščitijo pred močnimi morskimi vetrovi in so dale mestu vzdevek Stekleno mesto. 


Zaviti je treba tudi v ozke ulice ter na manjše in večje trge s starimi cerkvami. 


Posrečen je trg z domiselno oblikovano klopjo in kamnitimi ploščami s karikaturami humoristov vsega sveta.


Na mogočnem trgu Plaza María Pita stoji lepa mestna hiša. Kljub častitljivemu izgledu je stara manj kot sto let, zgrajena v zgodnjih letih dvajsetega stoletja. Turisti jo lahko obiščejo popoldne po uradnih urah. 


S Sonjo uživava tudi na tržnici s sadjem, zelenjavo, mesom in morskimi sadeži. 

Foto: Sonja Kostevc.
Kupiva si sirov in mandeljnov kolač, ki se prav priležeta k pivu in slanim oreščkom v bližnjem lokalu. Privlačne so tudi debele in temno rdeče češnje, zato se odločim za nakup celega zabojčka za posladek h kosilu. Prodajalka  mi ga spakira v vrečko in prav posrečeno usposobi za nošenje. Vračava se po ozkih ulicah starega mesta mimo starodavnih cerkva, vojnega muzeja in bolnišnice. Res bogato mesto, za natančnejši ogled bi verjetno rabili nekaj dni.
Ob pol treh nadaljujemo vožnjo proti Picos de Europa. Cesta nas vodi ob morju, skozi naselja ob morskih zalivih (Ferrol), veliko je zelenja, evkaliptusovih gozdov s praprotjo, v ozadju kar visolki hribi. Večji kraj Cedeira. Naletimo na policijsko kontrolo, ki po dolgem postopku kaznuje šoferja, ki naj bi med vožnjo gledal na zemljevid. Kazen gremo plačat v naselje Sarcino, potem pa nas policisti spet vodijo na avtocesto. Kmalu smo v mestu Burela, potem pa v naselju Foz, kjer najdemo veliko in dobro založeno samopostrežno trgovino. Nakupimo vse potrebno in poklepetamo s prodajalko, ki zna dobro angleško. Zanima se za razmere v Sloveniji in izjavi, kako dobro je, da prihajamo k njim, ki so revni. 

 Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.

Na obali si pripravimo večerjo: za predjed češnje, za posladek pa kolač. Med kuhanjem se umijemo pod tuši s hladno vodo na obali, ki so praktično prirejeni tudi za invalide in umivanje nog. Z venčkom pesmi med vožnjo naprej se poslavljamo od Galicije.
Dobro smo si spočili oči v tej najbolj zeleni španski regiji v severozahodnem kotu Iberskega polotoka, ki je velika približno za eno Slovenijo in pol (29.574 kvadratne kilometre). Na majhnih posestvih smo videli, da še vedno njive obdelujejo ročno. Veliko prebivalcev se preživlja z ribištvom, vse več gotovo s turizmom, pri čemer je velikega pomena tudi Jakobova romarska pot. Galicija naj bi svoje ime dobila po keltskem plemenu in Galicijci kot potomci Keltov ponosno prenašajo kulturo in jezik (gallego) na mlade rodove. Keltski izvor se kaže tudi v ljudski glasbi s priljubljenimi dudami. Iz Galicije izvirajo znana imena kot raziskovalec Vasco de Gama (1469 - 1524) in oba pevca - oče Julio in sin Enrique Iglesias. Ko razmišljam o Galiciji, se mi vsiljuje vprašanje: je tista na področju današnje Ukrajine in Poljske tudi istega izvora? Nekateri trdijo, da so tudi tam imeli Kelti prste vmes. Kaj pa naselje in krajevna skupnost Galicija v občini Žalec? Tu pa so stvari že bolj zapletene: nekateri trdijo, da so kraj poimenovali celjski plemiči, ki so res romali v špansko Galicijo, kasneje pa je zavetnik cerkve postal Sveti Jakob. Drugi, da je tu živel človek iz poljske Galicije, tretji spet ...
Ob pol desetih smo že v Asturiji, ki jo je za pol Slovenije (10.604 kvadratnih kilometrov meri) in, kjer nas čakajo Picos de Europa. Prej pa se je treba še odpočiti, oči se že zapirajo.

Video:









Ni komentarjev: