2. 07. 16

Madeira - 19. 6. 2016

Zbudim se okrog pol šestih, zajtrk pa si pripravimo pri Elčki in Vinku, ker imate bolje opremljeno kuhinjo od naše. Parkiranje kombijev je problem, receptor nam predlaga prostor nekje pri nogometnem igrišču, končno pa le ostanemo v parkirni hiši v pristanišču. Do tja je kar nekaj sprehoda, vendar po lepih in zanimivih ulicah. 


Že takoj na začetku je to Avenida Zarco s sedežem regionalne vlade in spomenikom João Gonçalves Zarca , ki je s Tristão Vaz Teixeiro and Bartolomeu Perestrelom v 15. stoletju začel portugalsko kolonizacijo Madeire. 

Foto: Vinko Šeško.

Pločnike in cesto so nam posuli z oranžnimi cveti z drevja tipuana, ob trdnjavi  Fortaleza-Palácio de São Lourenço, ki je danes protokolarni objekt in muzej, 



pa nas preseneti še eno lepo cvetoče drevo. Hitimo po promenadi ob morju, se zaziramo na hribček v lepote parka Santa Catarina, ob katerem je tudi Casino. Pri vratih dvigala do tja stoji bučna skupina mladih ljudi: ni mogoče videti ali prihajajo v igralnico  ali odhajajo iz nje. 



Na poti proti naselju Ribeira Brava se potrdijo naši sinočnji vtisi: glavne ceste so lepo urejene, zanimiva so krožišča in nekateri mostovi, nešteto je predorov, svet se od morja takoj vzpne v višine, ravnina je tu pravo bogastvo. V strmine so pripete hiše, na majhnih terasah zorijo banane, vmes je tu in tam tudi sladkorni trs, povsod pa veliko cvetja. V Ribeiri Bravi se obrnemo proti severu in cesta se začne ožati in vzpenjati. Viijugasta cesta je na izpostavljeni strani obrobljena z belo prepreskanim betonskim zidom s presledki, kar izgleda zelo slikovito. Odpirajo se nam razgledi na vasice v dolinah, 

Zgornjo sliko je posnela Nevenka Vahtar. 

ustavimo se za fotografiranje in od blizu srečamo z zelo pogostimi afriškimi lilijami, ki s svojimi modrimi in belimi cvetovi krasijo robove ceste. Ko se bližamo prelazu Encumeada na višini 1007 metrov, megla zakrije sonce in kar mrzlo je, le petnajst stopinj, pa še veter piha. 


Parkiramo pri lokalu, ki ima dobro ponudbo pijač in prigrizkov, tudi cene niso pretirano visoke. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Malo se okrepčamo in iščemo informacije o poti, ki nas čaka. Potem se sprehodimo na križišče poti, kjer ugotovimo, da smo dvanajst kilometrov oddaljeni od južne obale otoka in deset od severne. Po širini torej meri otok 22 kilometrov, po dolžini pa 57 kilometrov, celotna površina znaša 741 kvadratnih kilometrov. Če pa bi otok zlikali, bi bila površina veliko veliko večja. Z razgledišča vidimo samo meglo, piknik prostora zaenkrat ne rabimo, 


zanimiva pa je ponudba spominkov v trgovini, sploh odpirači za steklenice so nekaj posebnega. Na drugi strani ceste megla malo odstre svoj zastor in nam pokaže dolino z vasico. 


Zdaj pa na pot: tri ure in pol naj bi bilo do Nunske doline (Curral das Freiras) nam pove natakar v lokalu, pa jih je v resnici kar štiri do pet ali še kakšno minuto več. Do štirih naj bi bili vsi nazaj na prelazu in vsak si lahko po svoje uravnava hitrost hoje in trenutek, ko je treba obrniti nazaj. 

S prelaza bi k nunam mi radi šli, na klifu se sončili.


Sicer pa je pot prekrasna: med praprotjo, grmi brnistre, mnogocvetnih marjetic (Argyranthemum pinnatifidum) in plavega lepotca (Pride of Madeira - ponos Madeire: Echium candicans ali Echium fastuosum), ki je v sorodu z našim navadnim gadovcev. Pa si poglejmo razliko! 



Iz zelenja kukajo vitke gladiole (Gladiolus italicus) 


in ponosni naprstec (Digitalis), 


kjer je dovolj prostora pa se razraščajo dvobarvne marjetice (Erigeron cherimola) in nešteto drugih drobnih cvetov. Ob gladko popločeni poti so nam celo pokosili travo. Pridemo do debele cevi z vodo, ki teče verjetno v elektrarno, potem pa se nadihamo aromatičnega zraka v gozdu evkaliptusov. Hodimo malo dol, dolgo po ravnem, pa spet dol, preko majhnih potočkov in suhih strug - v glavnem preko lesenih brvi, ob drobnih slapovih ... 



Kjer se pogled odpre, lahko občudujemo pobočja, po katerih se je dobesedno razlila rumena barva brnistre. Evkaliptusova drevesa zamenjajo kostanji, 


preko rečice s tolmuni in pritokom pa se pne kamniti most, ki je po vrhu porasel s travo. Zdaj se pot začne vzpenjati po pobočju gore Pico Grande (1654m), pogledi nazaj pa odkrivajo zapuščena poslopja, zarasle terase, nekatere so celo obdelane. Cvetoči krompir je last para domačinov, ki sta delala v Nemčiji in se upokojena vrnila domov - srečamo jih na povratku. Na tem delu poti sem sama: tisti zadaj so zaostali, pred mano pohiteli naprej. Ob poti me preseneti zapuščena kamnita hiška v okviru vrtnic, fuksij in naprstca. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Da ne bi bila pot prelahka, je na enem mestu udor kamenja, ki ga je treba previdno prečkati. Tu dohitim še dve sotrudnici in, ko pridemo do tovorne žičnice in vidimo, da se bo pot še dolgo vzpenjala, se odločimo za povratek. Po dveh urah hoje nam zadiši malica, še dve pohodnici se vrneta in tako skupina "pet žensk pika com" lepo počasi uživa po poti nazaj. 


Drugo sliko je posnela Nevenka Vahtar.
Zdaj imamo priliko videti, kar smo prej prezrle: vetrnice na grebenu levo, 


oblak, ki vztraja na prelazu, evkaliptusova semena značilne oblike ... Po treh urah smo spet na prelazu, kar proslavimo s pivom, kavo, majhnimi pitami, štručkami z mesom, medenim kolačem (bolo de mel) ... 

Foto: Nevenka Vahtar.
S tistimi, ki so se že prej obrnili, veselo zapojemo:

Ko vandrovci se na pot podamo: to je to, to je to, to je to, to, to.
Ko vandrovci se na pot podamo, sonce greje nas toplo.
         Če tudi noč je, al dež al toča: nič zato, nič zato, nič zato, to, to.
         Če tudi noč je, al dež al toča, mi sonce v sebi nosimo. (melodija Bella ciao)

Še enkrat se sprehodimo do prodajalne s spomniki, kjer se neizmerno zabavamo nad izvirnostjo nekaterih oblik, poskusimo pa tudi značilno pijačo z Madeire poncho iz limonovega soka, meda in belega ruma iz sladkornega trsa. 


V steklenem vrču prodajalka sestavine "šprudla" (meša) s posebno leseno pripravo mexelote ali caralhinho, kar naj bi pomenilo "mali tič", pa ne vem prav, kateremu bi bil podoben. En evro za kozarček, spiješ pa te pijače hitro preveč, ker nima okusa po alkoholu. 


Sprehodimo se še ob levadi, ki se nad lokalom skrije pod cesto, potem pa voda spet mirno teče po kanalčku proti jugu, kjer bo napojila žejna polja. 
Tudi ostali pohodniki se vrnejo, priti so uspeli le do grebena, kjer se pot spusti v Nunsko dolino, in peljemo se spet v dolino. 



Pri naselju Ribeira Brava z okrog 6000 prebivalci malo iščemo pot do klifa Cabo Girão in se nekajkrat peljemo mimo lepe cerkve, 

Foto: Nevenka Vahtar.
opazimo pa tudi drevesa z modrimi cvetovi, ki bi bile lahko jacarande, čeprav te običajno cvetijo bolj zgodaj. Začnemo se vzpenjati in pristanemo 580 metrov nad morjem. 



Tretjo sliko je posnel Zmago Grabrijan.
Pogled s steklene ploščadi, ki so jo zgradili leta 2012, je neverjeten: Funchal z okolico, prostrano morje in ob morju njivice, ki so bile včasih dosegljive le s čolnom, od leta 2003 pa tudi z žičnico. To naj bi bil drugi najvišji klif na svetu, kar gotovo ni, saj jih je vsaj še šest višjih samo v Evropi. Najvišji klif na svetu (1690m) pa naj bi bil Mitre Peak na južnem otoku Nove Zelandije, ki sem ga z ladje lahko občudovala leta 2008. Obiskovalcev je veliko, povprečno 1800 na dan, s ploščadi pa skačejo tudi padalci. Nikjer ne piše, kdaj so vrata ograje odprta: po nekaterih podatkih od desetih zjutraj do sedmih zvečer, po drugih od osmih zjutraj do osmih zvečer.
Po ozki cesti se med turističnimi bungalovi in terasami palm z bananami spuščamo v naselje Câmara de Lobos, ki ima okrog 18 tisoč prebivalcev in je že skoraj predmestje Funchala. Zanimivo je, da je kar 45 procentov prebivalcev mlajših od 25 let in upokojencev je tu najmanj na Madeiri. Na tem mestu naj bi se leta 1419 izkrcal portugalski raziskovalec João Gonçalves Zarca, ker je tu odkril zavarovano pristanišče v obliki amfiteatra z dvema klifoma na vsaki strani. V morju so našli veliko morskih levov in po njih se mesto tudi imenuje. Danes bi te živali lahko videli le na nenaseljenih otokih Desertas v bližini Madeire. 



Nas pozdravijo bogato razcvetele bugenvilije različnih barv, pisano pobarvani čolni v pristanišču in praznično okrašene ulice. Tudi Sir Winston Churchill je v začetku januarja 1950 našel tu navdih za nekaj svojih slik, njegovo zdravje se je izboljšalo in okrepil se je za nove volitve. Po njem se zdaj med drugim imenuje restavracija v kraju. 



Sprehodimo se po okrašenih ulicah, Nevenka in Bojan zaplavata med slikovitimi čolni, 

Foto: Zmago Grabrijan.
malo plezamo po skalah, potem pa obsedimo pri pivu. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Namesto, da bi popili kakšen kozarec ponche, ki izhaja iz teh krajev, ali pokusili espado - ribo mečarico, ki jo domači ribiči lovijo na globini 700 metrov samo ponoči, ko se pride hranit iz globin svojega doma, ki je lahko 1700 metrov pod morsko gladino. Doživimo tudi neprijetno izkušnjo, ko natakar zadnjemu gostu iz naše skupine skuša zaračunati tudi že plačano pijačo. 



Vračamo se v z večernim soncem obsijani Funchal. Kombije parkiramo v parkirni hiši, 



se malo posvetimo spomeniku Cristianu Ronaldu, ki ima tu tudi svoj muzej CR7.  



V hotel pa se vračamo mimo lepega vodometa in nakupovalnega centra La Vie, kjer obnovimo zaloge. 



Foto: Vinko Šeško.
Večerja je tako v stilu sira, pršuta, slanine, paradižnikove solate, kumaric in precej močnega vina. Spet nam ne uspe biti v postelji pred pol dvanajsto.

Kako pa je dan doživela Nevenka?

Ura - poravnana na njihov čas -
nas že ob 6h zbudi.
                        Na prvi izlet se mudi.
Prelaz Encumeada vabi,
čeprav je še v megli.
Hoteli bi v Nunsko dolino pokukati.
Skozi prelaz pa piha na vso moč.
Še pogledi s klifa Cabo Girão naravnost v morje
in že se temni in na večerjo mudi.
              A pristanemo še v vasici Câmara de Lobos, kjer se slavi.
                         Mi se jim pridružimo.
                                  Eni skok v vodo, drugi pivo si privoščijo.

Video:




Ni komentarjev: