2. 07. 16

Madeira - 22. 6. 2016

Foto: Vinko Šeško.
Zajtrk pri Elčki in Vinku je postal že pravilo in je vedno na višini: v petem nadstropju in tudi po vsebini. Visoko pa je tudi naš prvi današnji cilj - na 1818 metrov (po nekaterih podatkih 1817) se pripeljemo. No, parkirišče je nekaj metrov niže. Cesta vodi mimo Ekološkega parka (Parque Ecologico do Funchal), ki so ga odprli leta 1994 na tisoč hektarih površine severno od Funchala za ohranitev rastlinstva in živalstva ter izobraževanje in rekreacijo. Februarja 2010 so to področje prizadeli nalivi, poplave in plazovi kot jih ni bilo že 200 let in bilo je vsaj 42 mrtvih. Avgusta je izbruhnil še požar. Uničenih je bilo skoraj 95 procentov rastlinja. Narava se počasi obnavlja, s ceste smo videli posamezna velika drevesa med podrastjo. 


Na tretji najvišji vrh otoka Pico do Arieiro se pripeljemo po široki asfaltirani cesti, greje nas žarko jutranje sonce, pod nami pa je morje megle. 


Vrha ne morete zgrešiti, kroglo na njem smo gledali že z rta Ponta de São Lourenço, NATO ima tu od leta 2011 svoj radar in po parkirišču se sprehodi nekaj vojakov v maskirnih uniformah. 


Na vrh pa je le treba napraviti nekaj korakov peš in uživati ob pogledu na gore okrog. 


Prodajalno spominkov in samopostrežno restavracija, kjer imajo že zjutraj tudi juho, odpirajo šele ob devetih, na to moramo malo počakati. Takrat odprejo tudi stranišča, ki stanejo 50 centov. Kavo sem spila že zjutraj, zato si zaželim limonov čaj, ki je res okusen. Rešili smo tudi dilemo, kako naprej: manjša skupina bo šla od tod na najvišji vrh Madeire Pico Ruivo, z nami gre tudi eden od šoferjev, ki se bo po isti poti vrnil po kombi. Ostali trije kombiji odpeljejo do parkirišča Achada do Teixeira, od koder je na najvišji vrh le uro in pol hoda. Razmišljam: tri ure in pol, potem pa le še uro do parkirišča, ker se ni treba vračati. Hvala, Vinko in šoferji, za tako ureditev! Vodniki opisujejo to pot, po kateri dnevno hodi povprečno tisoč pohodnikov, kot zahtevno, vendar vredno truda zaradi čudovitih razgledov, strmih skalnih pobočij (ni za take z vrtoglavico), zanimivih prehodov, bogastva oblik in barv skalovja - vse to jemlje dih. 










Dih pa jemlje tudi številno spuščanje navzdol in spet vzpenjanje (skupaj menda za tisoč višinskih metrov) po sicer zelo lepo urejeni poti, ki je po potrebi zavarovana z ograjo. Ko misliš, da prehod ni mogoč, se za ovinkom odpre nova možnost, cvetje ob poti razveseljuje oko in dušo, razgledi so res enkratni. Delno je včasih dostop mogoč po dveh variantah: vzhodni, ki je malo daljša, zahtevnejša in bolj izzivalna - pod drugim najvišjih vrhom Madeire Pico das Torres (1853m) ali zahodni, ki je malo krajša in poteka po petih predorih, za katere je treba imeti baterije. 


Že nekaj časa je vzhodna zaradi plazu zaprta, pred leti je bilo tako z zahodno. 







Torej ni dileme: gremo naprej po zahodni, kjer pa je med predori tudi veliko lepot, pohodov pod strmimi stenami in malo širšem kraju priložnost za mini malico. 





Ko se zaprta varianta poti pridruži naši, sledi spet spust med vrtovi cvetja, potem pa strmi vzponi, tudi po kovinskih lestvah, na zadnjem si oddahnem ob klepetu z mladima iz Ukrajine. 


Pridemo med suho drevje, ki je priča o požaru, pot se manj stmo vzpenja in končno je tu koča in do vrha je še samo pol kilometra. Tu je tudi Sanda, ki je ves čas pazila, da jaz ne bi preveč zaostala, rešena svoje obveznosti. Hvala ti, Sanda, res si prava planinka in vandrovka! 


Pri koči, ki je zaprta, se pozdravim s pohodniki, ki so napravili krajšo turo, napijem sveže vode pri pipi, tu je tudi stranišče, potem pa se počasi vzpnem do najvišjega vrha na otoku: Pico Ruivo z višino 1861 metrov (ponekod piše 1862). 




Razgledni ploščadi nudita razgled vse naokrog, tudi na Nunsko dolino (Curral das Freiras), kažipot pa vabi na dolgo pot proti prelazu Encumeada - vse to že poznamo. Več kot štiri ure sem rabila do sem, mogoče bi bila za uživanje v tem krasnem okolju in ob tako čudovitem vremenu potrebna še kakšna več, ampak treba je biti zadovoljen s tem, kar je mogoče. Zaklepetam se z mladim francoskim parom, s katerim smo se na poti kar naprej prehitevali, potem pa si privoščim počitek in obilnejšo malico. Vinko z vsemi šoferji si želi doživeti to našo pot in odpravijo se nazaj do Pica do Arieira. Privoščim jim, naj uživajo še oni, mi bomo že počakali na parkirišču. 








Če je bila pot z vrha na vrh divje lepa, pa je pot do parkirišča Achada do Teixeira uživaško lepa. Počasi se spušča med rumeno barvo, ki se je razlila po pobočjih v obliki drobnih rumenih rož. Do sedaj je bila to v glavnem brnistra, zdaj pa je več drobnih rumenih rož, ki rastejo tudi pri nas. Ob poti je tudi vodni izvir, nekaj kamnitih zavetišč s klopmi in mizami. 




Razgledi so izvrstni: nazaj proti Picu Ruivu, pokaže se tudi Pico do Arieiro, na vsako stran globoke doline. 


Ob parkirišču na višini 1580 metrov je zapuščena stavba, pri kateri poiščemo senco, se osvežimo s pijačo in počivamo. Ko začnemo igrati karte, čisto pozabimo na čas in kar prehitro se pripeljejo šoferji in moramo spet na pot. 

Foto: Franci Zakšek.
Pri tem pozabim, da je v bližini naravna znamenitost - bazaltna struktura Homem em pé (Stoječi moški), Franci pa jo odkrije in fotografira. Spustimo se do devet kilometrov oddaljenega kraja Santana z nekaj nad tri tisoč prebivalci, kjer mrzlično iščemo njihove značilne hiške. Najprej najdemo poceni market, kjer obnovimo zaloge hrane in se odžejamo, potem nas napotijo do tematskega parka Parque Temático da Madeira, ki ga na žalost že zapirajo, končno pa hiške, pokrite s slamo, najdemo v središču kraja. 



Sredi cvetja stojijo, napravljene po vzoru nekdanjih kmečkih hiš, kamnite, belo obarvane, z rdeče pobarvanimi okni in vrati, ki imajo modre robove. 




Tudi sicer je na vrtovih pri hišah veliko cvetja, strelicije so nekaj čisto običajnega, občudujemo velike cvetove hibiskusa, dature pa so prava drevesa. Do povrtnin so napeljani kanalčki z vodo za namakanje. 

Od vrha do vrha se trudimo, pri hiškah uživamo.


V parkirni hiši opazimo vedno kaj novega: precej strašljivo je tole opozorilo za moške.

Foto: Vinko Šeško.
Večerja je nocoj pravi piknik, predvsem po zaslugi naših sopotnic iz Laškega, sicer pa je vsak kaj prispeval.

Nevenka pravi o tem dnevu takole:

Bi po svoje šli,
a dobro se Oskarjevega predloga držati zdi.
             Že ura kaže čas odhoda
             in mi na Pico Arieiro (1818) se povzdignemo,
             si poglede privoščimo in kavico dobimo.
Ko eni peš skozi tunele, prek globeli hitijo,
si drugi lažji vzpon na Pico Ruivo (1862) privoščimo
in vrh osvojimo.
                        V Santani še njihove hiške poiščemo
                        in se večera veselimo.

Video:














3 komentarji:

Paulina Pristovšek pravi ...

Krasna in zanimiva in pestra predstavitev Madeire. Hvala da sem lahko popotovala in spoznavala zanimivosti in pestrosti te dežele..Verjamem,da si uživala..lp

Paulina Pristovšek pravi ...

Krasna in zanimiva in pestra predstavitev Madeire. Hvala da sem lahko popotovala in spoznavala zanimivosti in pestrosti te dežele..Verjamem,da si uživala..lp

Romana Ivačič pravi ...

Hvala, Paulina, za te lepe besede! To je šele polovica, ker mi gre pisanje počasi od rok. Brskam in brska, vedno še kaj novega najdem ... Lp.