2. 07. 16

Madeira - 25. 6. 2016

Spet se zbudim ob štirih, verjetno mislim, da sem že v Sloveniji. Spakirati je treba, po zajtrku pa ob pol osmih krenemo še malo po Funchalu. 

Foto: Vinko Šeško.
Kar velika skupina nas je, ki gre skupaj, nekaj pa jih je šlo raziskovat po svoje. Pred katedralo vidimo nekaj brezdomcev, tega do zdaj nismo bili navajeni. 

Posnetek s spletne strani parlamenta.
Korakamo mimo stavbe regionalnega parlamenta, ki ga sestavlja stara palača nekdanje carinarnice iz leta 1519 s prezidavami v 17. in 18. stoletju in novim prizidkom. Parlament je tu začel zasedati decembra 1987. 


Preko Trga avtonomije (Praça da Autonomia) se napotimo mimo para volov, ki prevažata sod vina, do tržnice (Mercado dos Lavradores), ki so jo zgradili leta 1940. 




Pročelje, vhod in ribarnico krasijo velike slike iz ploščic (azulejas - glazirane, ročno poslikane ploščice po mavrski tradicijo - najpogosteje z modro barvo na beli podlagi), največji okras pa so lično urejene stojnice z rožami (prodajalke oblečene v narodne noše), sadjem, suhim sadjem, zelenjavo, dišavnicami. 


Lokalni pridelovalci prodajajo tudi v nadstropju in vse je postavljeno kot na razstavi, kar škoda se ti zdi, kaj kupiti in razbiti usklajenost na stojnici. Lokal s teraso šele odpirajo, na kavo bo treba torej počakati. Tudi kruh za Bolo do caco, značilni kruh iz moke in sladkega krompirja, namazan z maslom in česnom, obogaten s perutninskim mesom, govedino, ribo, sirom, klobaso, šunko ali slanino, pripeljejo šele ob desetih. Škoda, kruh naj bi bil celo pečen na kamnih. 



V ribarnici spretni možakarji razsekavajo ogromne tune. poleg različnih vrst manjših rib, rakov in školjk pa izstopajo črne grozljive mečarice (espade), ki pa so na krožniku zelo ukusne. Kupim nekaj lokalno pridelanih banan, ki so manjše, bolj ploščate od običajnih, pa tudi bolj mokaste in bolj sladke. Ne morem se upreti tudi sočnim nektarinam, ki smo jih te dni veliko pojedli. Cene so malo višje kot pri nas. 


Grem nazaj proti katedrali (Sé Catedral de Nossa Senhora da Assunção), katere začetki segajo v pozno 15. stoletje. Notranje stene so napravljene iz kamna klifa Cabo Girão, uporabili so tudi les z Madeire. Ker je ravno maša, si cerkve ne morem podrobno pogledati, je pa njena bogata notranjost v velikem kontrastu s preprosto zunanjostjo. 


Tudi pri jezuitski cerkvi iz sedemnajstega stoletja (Igreja do Colégio dos Jesuítas) nimam sreče: ob tem času je zaprta. Še sreča, da sem njeno bogato notranjost z izrezljanimi pozlačenimi oltarji na kratko videla pred dnevi. Skupaj z visoko versko šolo, ki je danes del univerze, je bila do devetnajstega stoletja največja skupina stavb v mestu. Trg Praça do Municipio pred jezuitsko cerkvijo in mestno hišo (Câmara Municipal do Funchal) iz 18. stoletja ne krasi samo vodnjak z obeliskom iz leta 1942, na katerem je med drugim tudi mestni grb, ampak tudi za to področje mesta značilni pločniki, ki so pravo umetniška dela. Iz golobje sivih bazaltnih in kremasto belih apnenčastih kamenčkov so sestavljeni okraski, pa tudi celi prizori. 


"Calçada portuguesa" je znana po Portugalski in njenih nekdanjih ozemljih, izhajala pa naj bi ta umetnost že iz Mezopotamije. 
Zamika me še park Santa Catarina s 36 tisoč kvadratnimi metri na hribčku nad pristaniščem, kjer me za cerkvico preseneti obeležje, ki spominja na to, da je Madeira od leta 1940 do konca vojne dala zavetjem 2000 prebivalcem Gibraltarja, ki so ga ogrožali Nemci. Park so dokončno uredili leta 1966 na področju nekdanjega pokopališča. 



Med različnim drevjem in cvetličnimi gredami je še manjši ribnik in otroško igrišče ter veliko kipov, med njimi tudi spomenik Krištofu Kolumbu. 
Po mojem želodcu že malo kruli, zato sedem v prijeten lokal in uživam ob kavi, rogljičku in vodi. Še sprehod po prodajalni spominkov, manjši nakupi, potem pa je ura že skoraj deset 


in ob parku Jardim Municipal z bujnim rastlinjem, prireditvenim prostorom in šumečim vodometom se napotim proti vinski kleti in muzeju Adegas de São Francisco. Okroglo deset nas je interesentov za ogled in degustacijo. Najprej slabo kaže: ogledi so polurni, tri četrt ure ali polno uro, željeni polurni je ob dvanajstih, ko moramo biti že pripravljeni za odhod na letališče. Receptorka malo potelefonira in vpraša, če bi šli na ogled kar takoj. Seveda smo za. Plačamo tri evre in šestdeset centov po osebi in za štirideset minut dobimo mlado vodičko, ki nam razlaga v angleščini. Več kot pol ure je bilo zato, ker smo radovedni in jo še marsikaj sprašujemo. 



Do leta 1834 je bil ta sklop poslopij, zgrajen v 17. stoletju okrog notranjega dvorišča, frančiškanski samostan, potem so leta 1840 tri družine združile moči za vinsko klet. Med njimi je najbolj znana angleška BlandyJohn Blandy je prišel sem v vojaški službi med vojno z Napoleonom leta 1807 in štiri leta kasneje začel družinsko vinarstvo. Ta družina se tako z vinom ukvarja že sedem generacij.  Pridelajo polovico kvalitetnega vina na otoku. Vodička nas najprej popelje mimo stiskalnice iz 17. stoletja in mnogih drugih starih priprav v delavnico za sode, ki so iz ameriškega hrasta ali posebnega eksotičnega lesa (satin wood), ki ne daje okusa, barve in preprečuje preveliko izhlapevanje. Grozdje obirajo ročno na malih parcelah (okrog 600 pridelovalcev), nosijo v pletenih in plastičnih posodah, dvakrat skrbno pregledajo, izmerijo sladkor in stisnejo. Ko mošt doseže željeno stopnjo sladkorja, dodajo 96 procentni beli rum iz sladkornega trsa, ki ga uvažajo iz Španije. Tako ustavijo fermentacijo. 

Foto: Franci Zakšek.
Vino z Madeire zori v sodih najprej čisto pod streho pri temperaturi od 45 do 50 stopinj (izkušnje mornarjev na dolgih plovbah), potem pri nižji. Daljši kot je čas zorenja (od treh mesecev do dvajset let), boljše je vino. Za stekleničenje mešajo različne letnike in tako vino se obdrži tudi sto let in več, celo odprto zdrži kakšno leto, uporabiti ga je mogoče za kuhanje in pri tem ne spremeni okusa. Včasih je bilo to vino, ki ima 17 do 22 procentov alkohola, zelo popularno pri Angležih in Američanih, ki so z njim nazdravili tudi Deklaraciji neodvisnosti in izvolitvi Georga Washingtona. V času prohibicije je njegova popularnost upadla, potem pa jo je spet pridobilo. 


Spodnjo sliko je posnela Alenka Manfreda.
V eni izmed treh sob za degustiranje, ki jo je poslikal nemški umetnik Max Wilhelm Römer s prizori dela v vinogradu in kleteh, nazdravimo z dobro kapljico, ki je podobna portu ali šeriju. Vodička nas še povabi na trgatev, ki poteka od zadnjega tedna v avgustu do prvih dveh v oktobru, na začetku septembra pa slavijo še praznik. Turisti lahko pomagajo pri trganju grozdja, popravilu sodov ... Letno si klet ogleda več kot 200 tisoč obiskovalcev. Še sami se sprehodimo po muzeju, ki vsebuje dokumente, stare letnike vina, kakšnih posebnih nakupov pa si ne privoščimo, čeprav obljubljajo tudi dostavo na dom: prevoz v Slovenijo od ene do šestih steklenic stane 32 do 75 evrov. Še nakup mini stekleničke vina in medenega kolačka, potem pa je že treba pohiteti v hotel.
Ob dvanajstih paraliziramo že tako enosmerni promet na ozki ulici pred hotelom, ko v štiri kombije nalagamo prtljago. Okrog enih smo na letališču, 

Foto: Vinko Šeško.
Vinko in vozniki peljejo nazaj kombije, ob prevzemu ni kakšnega posebnega pregleda za morebitne poškodbe (ki jih tako nismo napravili), zanima jih samo količina goriva.
Skupina se namesti v prostorih za prihode, jaz pa grem raziskovat situacijo nadstropje više, ker me zanima, kdaj se bodo začele prijave na let. 

Foto: Zmago Grabrijan.
Pred tablo z odhodi letal ostrmim: pri našem letu, ki naj bi bil ob 17.30, piše "Cancelado". To vendar diši po angleškem izrazu cancelled - odpovedan! Hitim na informacije, od koder me napotijo na šalter Portoway, ki med drugimi letalskimi družbami ureja stvari tudi za našega prevoznika Airberlin. Uslužbenec mi čisto mirno razloži, da je let prestavljen na naslednji dan zgodaj popoldne, za nas pa bodo uredili prevoz nazaj v mesto in nas namestili v hotel. Kasneje izvemo, da uradni izraz za tako prestavitev ni "cancelled" ampak "heavily delayed" - močno zamujen. Vrnem se k ostalim in jih vprašam, kaj želijo najprej slišati: dobro ali slabo novico. Razložim jim situacijo in najprej mi nihče ne verjame. Ko se nam pridružijo še šoferji in šef Vinko, je prva skrb sporočiti avtobusnemu prevozniku, naj nas pride iskat  na letališče v München dan kasneje. Ko sprašujeva za razloge te zamude, dobiva odgovor, da ni letala, in kasneje, da je letalska posadka zbolela. Z Vinkom vztrajava, da nas vse namestijo v isti hotel, zato postopek nekaj časa traja. Uslužbencu še pokaževa karte in osebne dokumente vseh potnikov, da jih preveri in na dveh mestih obkljuka, odločimo se, koliko dvoposteljnih in enoposteljnih sob rabimo, pa je ura že skoraj tri, ko nas pride iskat avtobus. Vmes prihajajo k pultu še nekateri drugi potniki za isti let in vsaj dvema paroma se očitno vidi, da sta vesela podaljšanega bivanja na Madeiri. Uslužbenec razlaga, da je naš hotel v centru Funchala, ko pa mu povem, da smo en teden bivali 300 metrov od mestne hiše in 400 metrov od katedrale, neha govoriti o centru. 


V resnici nas namestijo v hotel Pestana Ocean Bay - all inclusive s štirimi zvezdicami. 


V zahodnem delu Funchala je, kjer stoji večina večjih hotelov, in mimo njega smo se že vozili ter občudovali sedem nadstropij visoko poslikavo na fasadi - strelicije in drugo cvetje, kasneje pa smo na nasprotni strani odkrili ravno tako visoko sliko ptiča v eksotičnem okolju. Dobimo ključe in zapestnice, sobe v našem delu so velike - s kuhinjskim pultom in velikim balkonom, nekateri pa imajo v sosednji stavbi prava stanovanja s spalnico, kopalnico, sušilnico, kuhinjo, dnevno sobo in teraso. Da si malo opomoremo od vsega truda in živciranja nas že vabijo na prigrizek na terasi ob plavalnem bazenu. Pijača pa je tako vedno na voljo. Pred hotelom se razteza plaža in kmalu je na njej nekaj najbolj vnetih plavalcev. 

Foto: Drago Verdel.
Z Marijo si privoščiva plavanje v bazenu, kjer je voda malce ogreta, moraš pa se segrevati tudi z gibanjem. Kavalirski Drago nama prinese v bazen še pivo in višek ugodja je tu. 


 Spodnjo sliko je posnel Franci Zakšek.
Proti večeru se odpravimo na sprehod po obali, na slikovite skale, skozi predor z odprtino in razgledom na morske valove, potem pa se po stopnicah povzpnemo na sprehajališče pod hoteli s krasno urejeno okolico. 


Lep razgled proti ostalim delom Funchala se nam ponuja, na drugi strani pa vidimo klif Cabo Girão in za njim krasen sončni zahod. S plaže proti hotelu vodijo zaklenjena vrata in za odpiranje dobimo štirištevilčno kodo. Pri samopostrežni večerji se kar dolgo časa zamudimo, saj je treba poskusiti kar se da veliko jedi. Na terasi še malo posedimo, v avli je tudi živa glasba, potem pa gremo uživat udobje svojih sob. 

Slovo bi mi vzeli, če se le da, pa letalo zamudo ima.

Kaj pa Nevenka:

Bogastvo tržnice spoznavamo,
se od Madeire, Funchala poslavljamo,
si še kaj za domov privoščimo
in na letališču "občepimo".

Video:





Prikaz v 18 delčkih, ki si avtomatsko sledijo, če je vključeno samodejno predvajanje.







Ni komentarjev: