2. 07. 16

Madeira - 24. 6. 2016

Ne vem, zakaj sem se danes zbudila že ob štirih. Verjetno zato, ker je doma že pet in se takrat pogosto zbudim. Kot bi organizem vedel, da bo treba jutri domov. 


Spet se peljemo pod letališkima stezama in naprej proti Santani. 


Ob vzpejanju se ustavimo za pogled na naselje Faial pod skoraj 600 metrov visoko "Orlovo  skalo" (Penha d'Àguia), pri čemer pa je zanimivo, da na Madeiri orlov sploh ni. V Santani zavijemo desno od supermarketa, ki ga že poznamo, in se po približno petih kilometrih pripeljemo do gozdnega parka Queimadas na višini 883 metrov. Kljub lepi vremenski napovedi nas tu preseneti nizka oblačnost in megla. 


Pri majhnem parkirišču stojita dve lepi, s slamo pokriti stavbi, večja naj bi bila zavetišče, vendar je zaprta, le manjša je odprta in v njej je stranišče. Okolica je lepo urejena z ograjami iz drevesnih vej, ob potoku so šopi cvetja, celo hišica za račke ima slamnato streho. Tu je izhodišče za več pohodniških poti in mi krenemo po poti Levada do Caldeirão Verde, ki naj bi, po imenu sodeč, vodila do zelenega kotla. 



Najprej je to široka pot med mogočnimi drevesi, potem pa se zoži in le rahlo vzpenja ob kanalčku z vodo, ki so ga naredili že v 18. stoletju, v beton je vtisnjena letnica 1937, gotovo pa so popravila stalno potrebna. Tako dragocena voda izpod najvišjih področij Madeire potuje v nižje ležeče kraje za namakanje: v Faial, recimo. Bogato rastje je povsod okrog nas, med zelenjem nas razveseljujejo mnogocvetne marjetice in kukavice - orhideje. 



Preko levade visijo veje in cela drevesa, povsod polzi voda, 


nad mostom pa celo 50 metrov visoki slap. 




Nekatera mesta so res ozka, na desni se pobočje strmo spušča v dolino, ki je zavita v meglo. Na enem mestu se odcepi še pot v drugo smer: proti kraju Ilha. 



Z baterijami prehodimo tudi štiri predore, eden je dolg okrog 200 metrov, drugi je zelo slikovit z odprtinami, pri vseh pa je treba zelo paziti na glavo. Jaz se krepko zaletim samo trikrat, večkrat pa podrsam z glavo ali nahrbtnikom. Nekajkrat imamo vtis, da steza dobesedno visi nad dolino, in zaščitna ograja še kako pride prav. 



Najbolj "zračen" je del na koncu, ki je vklesan v steno, potem pa se teren malo razširi. Naprej v Caldeirão do Inferno (Vražji kotel) je mogoče le najbolj izkušenim, nekateri naši vandrovci opravijo tudi to pot, nekateri vsaj delno. 


Ostali pa se po vlažni in spolzki poti povzpnemo do sto metrov visokega slapa, ki pada v jezerce, potem pa voda oblikuje še nekaj tolmunov. Med njimi raste celo nekaj grmov bezga. Malica se prav prileže, potem pa se začnemo vračati. 


Občasno se megla razkadi in globoko pod nami se pokaže dolina, nad njo v strmini naselje. Vračanje je naporno zaradi velikih skupin pohodnikov, ki jih srečujemo. Izogibamo se na različne načine, pogosto je treba z eno nogo stopiti tudi preko livade in marsikje se po odtisih vidi, da je to kar običajno. Obzirni smo drug do drugega, pozdravljamo se v različnih jezikih in veliko smejimo. Po več kot petih urah hoje smo spet na izhodišču. 


Rahlo rosi, kljub temu pa natakarji pred zaprtim zavetiščem z belimi prti pogrinjajo mize, nanje dajejo steklenice z vinom in šopke - pripravljajo kosilo za goste hotela izpod prelaza Encumeada. Ti kasneje tudi pridejo in uživajo ob obroku v naravnem in mokrem okolju. 


Mi posedamo na klopcah pod dežniki ali brez, "uničujemo" še zadnje zaloge hrane, klepetamo in čakamo ostale. Nemalo časa porabimo za čiščenje blatnih čevljev, jaz se sprehodim kar po stezi ob levadi, ki je primerna za vse, tudi invalide na vozičkih, ter se poskušam očediti. 

Kotel zeleni nas osveži, levada razveseli.

Na povratku se spet ustavimo v Santani na kavi, nekateri si privoščijo tudi juho. 


V Funchalu zavijemo v trgovski center La Vie in večerjamo "na kile". V samopostrežni restavraciji si naložiš hrano na krožnik, vse skupaj stehtajo in plačaš težo. No, pri nas tako navadno plačaš solato, za ostalo hrano pa sem nekaj podobnega doživela v Združenih državah Amerike. 

Foto: Zmago Grabrijan.
Za veliko skodelo juhe, ki bi že sama skoraj zadoščala za večerjo, kar nekaj mesa, zelenjave, prilog in pivo sem plačala okoli osem evrov, kar res ni veliko. Od devetih do desetih zvečer, torej zadnjo uro poslovanja, pa je cena celo polovična, samo, da jim hrana ne ostaja neprodana.
V hotel se grem preobut in preobleč, potem pa se sprehodim po mestu. 









Srečujem veliko naših, na koncu gremo z dekleti še na pijačo  in potem na hotelsko teraso občudovat nočni Funchal. V postelji sem spet šele ob pol enajstih.

In, kaj pravi Nevenka?

Ostal je še Quemadas in levade Caldeirao verde,
ki so polne zelenja, a tudi goste megle,
da se v globel ne vidi in vrh slapa na koncu le nazira
in končno malico že skoraj dež ovira.

Video:




Ni komentarjev: