Da ne bi predolgo spale, na mobitelu nastavim budilko za ob šestih. Ko začne zvoniti, se spomnim, da je ura na mobitelu po slovensko in, da je tu ura šele pet. Opravičim sem Stanki, obrneva se in poskušava še eno uro zaspati. Kmalu mobitel spet zazvoni: kliče me nečakinja, kako to, da še nisem doma. S spanjem ni nič več. Ob sedmih se dobimo z Vinkom, preveriva, če je z odhodom letala kaj drugače, in spet je treba klicati avtobusnega prevoznika glede prevoza iz Münchna v Sevnico. Avtobus za letališče naj bi odpeljal ob pol dvanajstih.
Privoščimo si počasen in izdaten zajtrk, potem pa se nas nekaj odpravi na sprehod po cesti in stopnicah na zgornjo cesto.
Med potjo odkrijemo spet novo vrsto cvetja,
občudujemo okolico hotelov, pod katerimi smo hodili sinoči,
in skoraj gazimo po oranžnem cvetju, ki je padlo z dreves.
Na križišču opazimo nenavadno skulpturo, ki jih je po Funchalu kar veliko, potem pa se vrnemo v hotel.
Z Nevenko se povzpneva na teraso za nekaj posnetkov, malo uživava v parku pred hotelom, potem pa še ob kavi in rogljičku. Nekaj sopotnikov in sopotnic se gre še zadnjič kopat v morje, nekateri se razgibavajo v bazenu, meni pa se ne ljubi zmočit kopalk in grem raje na sprehod po obali.
Po povratku se je treba okrepiti s pecivom in sokom za sprehod v drugo smer po obali, potem spet osvežiti s čim sladkim in tekočim - zajtrk namreč še vedno traja (do pol enajstih). Na recepciji se pošalim, če je Airberlin sporočil, da ostanemo še eno noč, pa ni tako. Res pa je, da je polet prestavljen še za eno uro, avtobus za letališče bo odpeljal ob pol enih in mi naj ob dvanajstih pohitimo na kosilo. Spet sprašujem nekatere iz skupine, če naj povem dobro ali slabo novico, pa me ne jemljejo več resno, na kosilo pa le gredo. Ob pol enih se z nekaterimi ostalimi potniki z letala vkrcamo v veliki in manjši avtobus in odpeljemo na letališče. Brez problemov se prijavimo za let, pred pregledom prtljage pa se jaz spomnim, da sem pozabila dati v oddano prtljago nož in ga vržem v koš. Škoda mi ga je, ker je bil praktičen: z vilicami, žlico, odpiračem za steklenice. Kaj hočemo: kdor nima v glavi ... Letalska družba nam je podarila še voucher za pet evrov, verjetno si niso mislili, da bomo izrabili v hotelu kosilo. Porabimo ga lahko za hrano in pijačo.
Skozi okno kmalu opazimo letalo, ki je priletelo iz Münchna, in se bomo mi z njim vračali. Odletimo trinajst minut čez tri in se udobno namestimo v sedežih polnega letala za štiriurni polet. Slišimo opravičilo za prestavljen let, spet je govora o bolezni posadke, ena izmed stevardes, ki je po rodu iz Dalmacije, pa omenja tudi možnost, da za letalo ni bilo dovolj potnikov in so ga zaradi tega prestavili. Kdo bi vedel?
Za nami ostaja Funchal, že več kot pet stoletij glavno mesto Madeire, ki nam je bil več kot en teden drugi dom. Tu je leta 2011 živelo 111.892 prebivalcev, kar je okrog 40 procentov vseh prebivalcev tega otoka. Ime ima iz besed "funcho" in "al", kar pomeni "plantaža navadnega komarčka", rastline, ki jo je prvi prispeli kapitan videl v dolini zaliva. V amfiteatralno oblikovani dolini s pobočji, ki se dvigajo od morja do 1200 metrov, se je od leta 1424 začelo razvijati naselje. Zaradi pomembnega strateškega položaja in zavetne lege je postalo pomembno pristanišče, tudi kot vmesna postaja za plovbo proti Ameriki. V drugi polovici 15. stoletja postane pomemben center proizvodnje sladkorja, v 16. stoletju dobi katedralo, bolnico, carinarnico. Leta 1508 postane uradno mesto. Otok so pogosto napadali pirati in tudi prve utrdbe v mestu niso zadoščale, treba je bilo zgraditi nov obrambni sistem. Vino z Madeire je postalo znano že sredi 15. stoletja, kar se je še okrepilo v 17. stoletju s prihodom vinarjev iz Anglije in mesto se je širilo. Sledi kriza v 19. stoletju, po prvi svetovni vojni pa postaja to področje vse bolj zanimivo za bolnike na okrevanju in turiste. Danes je Funchal popularna destinacija z množico hotelov, lokalov, znamenitosti in praktično izhodišče za raziskovanje celotne Madeire.
Ob tem razmišljanju zadremam, očitno je polet miren in hitro mine. Pristanemo ob trinajst minut čez osmo zvečer na letališču v Münchnu, hitro dobimo prtljago,
Foto: Zmago Grabrijan.
avtobus za domov nas že čaka. Zapojemo si:
Pravi užitek dodatni dan, če časti aeroplan.
Na svidenje, svidenje, vandrovci. Spomin naj se obdrži.
Zavrtimo si video o Madeiri in začnemo obujati spomine.
Nevenka se dneva spominja takole:
Še "sekira nam pade v med",
ko podaljšek dobimo in ga v "Pestani" preživimo,
se plaže, kopanja in dobre hrane naužijemo
in en dan kasneje domov poletimo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar