2. 07. 16

Madeira - 20. 6. 2016

Zbudim se zgodaj - ob petih, zato zajtrk malo pred sedmo še kako prija. Pred hotelom smo zmenjeni ob pol osmih in 


po nenavadno okrašeni Avenidi Arriaga se sprehodimo mimo zanimive stavbe Hotela Ritz in naprej proti parkirni hiši. 


V pristanišču je danes zasidrana velika križarka, ki je pripeljala gotovo veliko turistov. 


Peljemo se pod vzletnima stezama letališča Funchal in opazimo, kako dobro so izkoristili prostor pod njima: za priveze, skladišča, prometni poligon. Danes smo namenjeni na vzhod otoka, na rt Ponta de São Lourenço. Vozimo se mimo mesta Machico z okoli enajst tisoč prebivalci, na obali katerega naj bi se prvega julija 1419 izkrcala João Gonçalves Zarco in Tristão Vaz Teixeira in začela s portugalsko kolonizacijo otoka. V petnajstem stoletju je bilo tudi glavno mesto Madeire. O imenu je znana zgodba o angleškem paru mladih zaljubljencev, ki sta zbežala od doma zaradi svoje prepovedane ljubezni in po brodolomu umrla na Madeiri. Fantu je bilo ime Machim, portugalsko je zdaj to Machico. Caniçal z okoli štiri tisoč prebivalci je bil do leta 1982 center lova na kite, zdaj imajo o tem muzej. Septembra prirejajo ribiški festival, sicer pa je naselje pomebno zaradi tovornega pristanišča. 


Zelenja je ob cesti vse manj, dokler ne pripeljemo do parkirišča na začetku rta, kjer raste nekaj palm, sicer pa sam kamen in pesek, borna trava dokler seže oko. Prvi smo, potem pa kmalu pripelje lokalni avtobus, ki iz Funchala vozi sem večkrat na dan. Tudi sicer so po otoku dobre zveze z javnim prevozom. Vreme je sončno, piha pa veter in nad nami od časa do časa zahrumi letalo, ki se spušča na letališče. Pot je lepo urejena, kjer je potrebno, so zgradili kamnite ali lesene stopnice, izpostavljena mesta ščiti ograja. 








Najprej se malo spustimo, potem vzpenjamo, deli poti so tudi po ravnem, za vsakim ovinkom pa se nam odpre nov prizor na divje lepe zalive, butanje morja ob skale, skalovje različnih oblik, barv in vzorcev. 


Ko človek bolje pogleda, najde med peskom in skalami nešteto drobnih cvetov, tu in tam jih je za pravi šopek. Razgledi proti Funchalu in na morje so čudoviti. Na majhni ravnini med nekaj palmami stoji Casa do Sardinha, kjer je sedež tega zavarovanega področja. 



Po prašni in kamniti poti se je zdaj treba strmo vzpeti do razgledišča mimo Marijinega kipa. 


Drugi posnetek je delo Nevenke Vahtar.
Naprej poti ni več, le pogled seže vse do svetilnika. 

Foto: Vinko Šeško.
Fotografiramo se, srknemo malo teranovega likerja in zapojemo Vinku:

Mentor Vinko, joj mentor Vinko, zaobljubo damo:
da se s tabo, joj, da se s tabo, še na pot podamo.

In še našo neuradno himno:

Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!

Pri hiši malicamo, za en evro lahko gremo tudi na stranišče, potem pa se vračamo. Prvi del poti je lahko po levi strani po obali in mimo opazovalnice za ptice, naprej pa ista pot kot ob prihodu. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Le, da zdaj srečujemo veliko turistov, ki so vstali pozneje kot mi. Sonce nas kar precej segreje, ko smo po več kot petih urah spet pri kombijih.
Iščemo cesto za Nunsko dolino (Curral das Freiras), po postanku na bencinski črpalki se naša dva kombija po navodilih garmina začneta vzpenjati po strmi in ozki cesti, preostalih dveh pa ni za nami. Komaj najdemo dovolj prostora, da obrnemo, nasproti pripelje še avtobus, na desni je kanalček z vodo in res je treba dobro izkoristiti prostor, ki je na razpolago. Vsa čast vpletenim šoferjem! 


Končno smo na uradni poti do našega cilja, ki pa jo obnavljajo z novo plastjo asfalta. 

Foto: Nevenka Vahtar.
2404 metre je dolg predor, po katerem je mogoč dovoz do tega "zatočišča nun", ki je bilo do leta 1959 dostopno le po stezah. Zakaj tako ime? Leta 1566 so se nune iz samostana Santa Clara v Funchalu zatekle sem pred francoskimi pirati. Že zdavnaj so se vrnile v mesto, ime pa je ostalo. Prej so v tem odmaknjenem kraju, ki ima danes okrog dva tisoč prebivalcev, živeli pastirji koz in ovc ter pobegli sužnji. Kraj se preživlja s tistim, kar zraste pa pobočjih med visokimi gorami, predvsem je tu veliko kostanja. Prvega novembra priredijo kostanjev praznik, celo leto pa je v lokalih mogoče pokusiti kostanjevo juho (v bistvu krepko enolončnico s kostanjem, fižolom, krompirjem, zelenjavo, mesom za tri evre in pol), sladice iz kostanja, pečen kostanj, prodajajo tudi kostanjev liker. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Z veliko vnemo se lotimo teh njihovih dobrot in jih pridno zalivamo s pivom. 

Nekateri naročijo goveje nabodalo (espetada), koščki mesa so le malo popečeni, sicer bi bili trdi. 


Nad vasjo pa vabi razgledišče Eira do Serrado na višini 1053 metrov. Z njega do vasi je uradno uro in četrt, torej nanj kakšni dve uri, kar pa je v vročem dnevu in po že opravljeni poti po rtu kar veliko, zato se v strmine napoti le nekaj pohodnikov. V našem kombiju smo pred vhodom v predor videli, da se da do razgledišča tudi pripeljati, vendar druge to ni zanimalo. Škoda: ob takem lepem vremenu so morali biti razgledi veličastni. Sicer pa so nekateri gledali na vas prejšnji dan z roba nasproti, ko so do tja prišli s prelaza Encumeada. 


Nekateri se odpravimo samo na del poti, da fotografiramo pogled na vas. Začetek starega pristopa je zarasel, niže je urejena nova pot, vendar tudi tu ni oznake, kam vodi. Je pa lepo vzdrževana. 


Sprehajamo se po vasi, pokukamo v cerkev, si ogledamo pokopališče, 

Foto: Vinko Šeško.
spijemo še kakšno pivo, klepetamo ... Ob tem pa spet doživimo grenko izkušnjo, ko nam hočejo zaračunati že plačano pijačo in spominke. Računov pa tako ne izdajajo. 

Na rtu, na rtu je divje lepo, pri nunah pa skoraj tako.

Vrnemo s v Funchal in, ker je še zgodaj, hitro pojem malico in se odpravim po mestu. 



Najprej do mestne hiše iz 18. stotelja, na istem trgu je še muzej cerkvene umetnosti v nekdanji škofovski palači in jezuitska cerkev z univerzo iz 16. in 17. stoletja. Pred cerkvijo na stojnicah prodajajo nabožne knjige in kljub večerni uri me za minuto spustijo v cerkev, da vsaj na kratko občudujem bogato izrezljane pozlačene oltarje. 


V bližnji ulici odkrijem vinsko klet, ki jo je mogoče obiskati za ogled in degustacije, najti pa moram še eno, ki je v nekdanjem frančiškanskem samostanu. 


Pohitim še do katedrale iz 16. stoletja, ki pa je že zaprta. Ulice in trgi v tem delu mesta so zelo lepo vzdrževani, veliko palač ima v lasti avtonomna vlada. Staro carinarnico iz 16. stoletja so veliko predelovali in dograjevali, od leta 1982 pa ima tu sedež lokalni parlament. Na vogalu ga krasi zanimiv vodomet, ki je ponoči romantično osvetljen. 


Po široki promenadi ob morju pridem do trga  Praça da Autonomia s spomenikom iz leta 1987. Tudi sicer je na promenadi in v parkih veliko različnih skulptur. Zazrem se v sotočje dveh rečic, ki jima morje buta vodo nazaj, na drugi strani je muzej v zvezi s elektriko, 


nedaleč od njega znana pokrita tržnica Mercado dos Lavradores iz leta 1940. Rua de Santa Maria in dve sosednji ulici veljajo za res stari del mesta (Zona Velha). Mene ne navdušijo preveč. Res je veliko zanimivih pročelij in umetniško oblikovanih vrat, nekaj zgradb tudi propada, natakarji lokalov pa so s svojo ponudbo prav vsiljivi. Malo boljše vzdušje je na prostoru pred manjšo cerkvijo, kjer je slišati nežno glasbo kitare. 


Svoje korake moram obrniti pri trdnjavi Fortaleza de São Tiago z začetka 17. stoletja, ki s svojimi rjavo oranžnimi stenami deluje malo igračkasto. Vračam se po promenadi ob morju, 



se oziram po polni luni in opazim tudi spodnjo postajo žičnice na Monte. 


S sladoledom v roki se že v mraku vračam mimo trdnjave Fortaleza/Palácio de São Lourenço, ki je eden najboljših primerov trdnjave iz 16. in 17. stoletja. Dolgo časa je bila sedež guvernerjev, danes pa je protokolarni objekt ministrskega predsednika in vojske, ki ima tu tudi vojaški muzej. Na Avenidi Arriagi je spet živahno: glasba, prikazi na velikem platnu, João Gonçalves Zarco  pa s svojega podstavka ta vrvež mirno opazuje že od leta 1934, ko so mu postavili spomenik. Na Avenidi Zarco delavci z močnimi curki vode odstranjujejo oranžne cvetove, ki vztrajno padajo z dreves. V hotelu me čaka presenečenje: ne morem v sobo. Na recepciji ni ključa, na trkanje in zvonec se nihče ne oglasi. Malo "bivakiram" na recepciji, klepetam s sopotniki, ki se vračajo v hotel in mi ponujajo zatočišče, popijem pri gostoljubnih sosedih kozarček, potem pa se moji "cimri" vrneta z razgledne terase in v postelji sem že okrog enajstih.

Kaj pa pravi o dnevu Nevenka?

San Lorenzo nas na svoje prepadne stene vabi
in takoj prepiha in močno zaniha.
                 Ko dejansko smo v Nunski dolini,
                 si nekateri vzpona želijo,
                 do Eira do Sorado namenijo.
                                 V gostilni jih počakamo.
                                 Kaj izbrali bi?!
                                 Mečarico z banano, školjke, rake ali nabodalo ...
                                 Madeirsko pivo ali pončo ...
                                 Za sladico pa njihovo pecivo?!
                                                Večini kostanjeva juha zapaše
                                                s pečenimi kostanji za povrh.

Video:
















Ni komentarjev: