Madeira - 10. in 18. 6. 2016

Petek, 10. 6. 2016

Danes se dogaja veliko stvari: imamo zaključek vandranja po Italiji, Planinsko društvo Lisca Sevnica slavi petdeseto obletnico taborov, na priprave pa se zbiramo tudi vandrovci za Madeiro. 

Foto: Vinko Šeško.

Že znani se veselo pozdravljamo, spoznavamo tudi kakšen nov obraz, Vinko pa nam skrbno razlaga program in potek vandranja. 

Foto: Nevenka Vahtar.

Odločiti se moramo, če bomo doplačali za prtljago, ker naša letalska karta dovoljuje le osem kilogramov kabinske prtljage določenih dimenzij (55 x 40 x 23 cm) in dva kilograma težko torbico, ki spet ne sme presegati določenih mer (40 x 30 x 10 cm). Večina se odloči za druženje dodatne prtljage po dva, trije, štirje skupaj, za en kos teže 23 kg plačamo 70 evrov za prevoz v obe smeri. Dogovarjamo se in kombiniramo, vpisujemo na razporede za nastanitev (sobe so tri ali štiri posteljne), v sezname za željeno težavnostno stopnjo pohodov. Kot pravi planinci se nihče ne odloči za nič hoje.
Nevenka se tega spominja takole:

Ko pobuda Vinku "zmeša" glavo,
vse v njej se kuha, tuhta
in kot vulkan prileti na plano:
Gremo na Madeiro!
Najprej se Romana Vinku ob bok postavi,
da vse angleško prav zastavi.
Vinko upa le na 9, nazadnje pa pri 36 se ustavi.

Sobota, 18. 6. 2016

Prepričana sem bila, da se mi bo sanjalo o tehtanju in prerazporejanju prtljage, pa ni bilo časa, skoraj nič nisem spala, le malo dremala. 

Foto: Zmago Grabrijan.

Zbiramo se na avtobusni postaji v Sevnici, pozdravljamo, kombiniramo prtljago, potem pa malo pred tretjo uro zjutraj odpeljemo. Da bi laže spali (kot doma pred televizorjem), zavrtimo video posnetke o Madeiri: nekaj jih je s spleta, vmes pa je tudi skrbno pripravljena predstavitev Sonje Kostevc, ki je bila na Madeiri pred dvema letoma. Skozi Trebnje in mimo Ljubljane se pripeljemo do postajališča Voklo, kjer ob petih poberemo še štiri potnike. Pred predorom Karavanke je ob pol šestih enajst stopinj in na višjih hribih nas pozdravi sonce, ki nas spremlja tudi po Avstriji. 

Ob avtocesti se vrstijo slikovite doline, nekatere zaljšajo meglice, 140 kilometrov pred Salzburgom je veliko gozda, visoki hribi pa so pokriti s snegom. Ko si malo pred sedmo privoščimo postanek, nismo toliko začudeni nad ceno kapučina (3.40 evra), ampak nad neprijaznostjo natakarice. V ceno pijače pa je verjetno vštet tudi pogled na gore, ki je res lep. 

Na stranišču smo deležni posebnega poduka o načinu uporabe školjke. Zdaj le redko kdo še drema, na levi strani opazimo Hitlerjevo Orlovo gnezdo, na desni se nam v daljavi kaže grad v Salzburgu. Ob pol devetih komaj opazimo, da smo prevozili mejo z Nemčijo, pol ure kasneje pa smo že pri Chiemsee-ju. Čas je tudi za vandrovske pesmice:

Gremo v München in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej! 

Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh. 

Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine:  na Madeiro in še in drugam, 

Vinko bo povedal kam. (melodija: Gremo v Kamnik ...)

Potem pa že malo improviziramo po napevu Dobro jutro, gospod kaplan:

Dobro jutro, dobro jutro, vi vandrovci (3x), kam ste namenjeni?

Z busom v München bi radi šli, na Madeiro leteli bi vsi.

Dobro jutro, dobro jutro ve vandrovke, kako ste kaj spančkale?

Ure in ure smo sanjale, prtljago smo vagale.

Dobro jutro, dobro jutro, ti vandrovc moj, kako si kaj spal nocoj?

Nič dobro, nič dobro jaz nisem spal, ker dolgo zaman je stal. (avtobus!)

Breda je tudi že v formi za vice. Sprašuje nas med drugim, kaj pomeni AFŽ. Ženske hočejo vse od A do Ž, vmes pa še kakšen F.  

Foto: Nevenka Vahtar.

Po še enem postanku ob avtocesti se prebližujemo letališču München, ki leži 28,5 kilometrov severovzhodno od mesta in se imenuje po politiku Franzu Josefu Straußu. Je drugo največje letališče v Nemčiji takoj za Frankfurtom na Maini, z njega poletajo letala v 228 smeri v 66 državah. Lani so oskrbeli 40 milijonov potnikov. Letališče obsega 15,6 kvadratnih kilometrov, ima dve paralelni vzletni stezi (4 kilometre dolgi in 60 metrov široki), razmišljajo pa še o tretji. Na njem lahko pristajajo vsa velika letala, potnikom pa sta namenjena dva terminala. Odprli so ga 17. 5. 1992, staro manjše je bilo drugje. Za gradnjo so porušili vas Franzheim in preselili 500 prebivalcev.

Zapeljemo se pod vzletnima stezama in na Terminal 1. 

Dovolj zgodnji smo, da še prepakiramo stvari in popijemo zadnje tekočine ob šumljanju pravcatega slapa, ki pada z moderne konstrukcije. Let AB 2464 letalske družbe Airberlin je napovedan za 13.20 in uslužbenec nas popelje do dveh dodatnih okenc za check-in, da ne bi delali preveč gneče. Pregled ročne prtljage je precej natančen, pri moji ni nič posebnega, čeprav sem bila pripravljena sezuti gojzerje in odložiti pas za hlače. 

Foto: Nevenka Vahtar.

Vkrcavanje poteka po črkah sektorjev, ki so odtisnjeni na karti. Kar precej gneče je pri razporejanju prtljage, odletimo pa uradno ob 13.38. S prigrizkom se Airberlin ravno ne izkaže: rogljiček ali neke druge vrste pecivo, zato pa večkrat ponudijo kavo, vodo in sokove. Za plačilo pa lahko dobite tudi druge pijače in celo tople obroke. Ni videti pretiranega navala. 

 Foto: Zmago Grabrijan.

                                                                  Foto: Zmago Grabrijan.

Letimo preko Francije, Pirinejev, Španije, vendar veliko zaradi oblačnosti niti ne vidimo. 

Foto: Nevenka Vahtar.

Jasno se nam prikaže Lizbona, ko prečkamo Portugalsko, potem pa samo še morje. Po skoraj štirih urah vožnje zagledamo najprej otok Porto Santo z letališčem in dolgo peščeno plažo, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa rt São Lourenço 

in značilne stebre (180 stebrov, visokih 70 metrov) letališča Funchal, na katerih so stezo iz leta 1964 leta 2000 podaljšali iz 1600 metrov na 2781 metrov. 

Foto: Vinko Šeško.

Letimo nad morjem vzporedno s stezo, obrnemo in pristanemo tako, da izkoristimo stezo do konca. Ni čudno, da je to eno najnevarnejših letališč za pristajanje v Evropi in celo v svetu, zlasti v slabem vremenu. 

Sicer pa sta imeli letališči na obeh otokih leta 2014 dva in pol milijona potnikov. 

Sprehodimo se do poslopja in mimo značilne portugalske modre slike iz ploščic azulejo ter nenavadne dekoracije na stopnišču. Hitro dobimo prtljago in rešimo problem z izgubljenim mobitelom na letalu, potem pa se začne mučno čakanje na najete kombije. 

V Funchalu, Funchalu mi čakamo, za kombije prosimo.

Podjetje nima okenca na letališču, nihče nas ne čaka, tako moramo večkrat telefonirati, potrebno je celo posredovanje iz Slovenije, da nas uslužbenka le pride iskat. Zapelje nas v pisarno kakšnih pet minut vožnje od letališča, šoferji opravijo papirologijo, s kreditno kartico jamčijo za vozilo (za kombi je to 1500 evrov), pregledajo vozila, opozorijo na praske in količino goriva, Vinko tudi vse poslika kot dokazno gradivo. Končno se lahko vrnemo po ostale na letališče in krenemo proti 13,2 kilometra oddaljenemu glavnemu mestu Madeire Funchalu. Pred očmi nam zablesti bogastvo barv: večbarvne bugenvilije, oleandri, drugo eksotično cvetje, vmes pa palme z bananami. V mestu iščemo Aparthotel Reno, ki je prav v središču. Tako se peljemo mimo mestne hiše, smo že na začetku prave ulice, ki pa je ozka in enosmerna. Zato moramo naokoli in z iztovarjanjem prtljage zaustavimo ves promet. Šoferji potem dolgo iščejo parkirna mesta in jih končno najdejo v parkirni hiši v pristanišču, kjer je vhod komaj dovolj visok tudi za kombije, ostale parkirne hiše so očitno grajene le za osebna vozila. Hotel je starejši, taka je tudi oprema, kuhinje so zelo različne, pri nas je le kuhalnik z dvema ploščama in nekaj posode. Tudi pri drugih ni veliko posode in pribora. Sicer pa imamo hladilnik, televizor, dovolj udobne postelje, kopalnico in stranišče - skratka: vse najnujnejše. Receptorji govorijo angleško: eden bolje, drugi slabše, razumejo malo nemško in hitro se dogovorimo, kje je nakupovalni center, ki je odprt do desetih zvečer. Po slikoviti ulici Rua da Carreira se odpravimo do njega, La Vie se imenuje in na koncu nas do velike, moderne, vendar nevpadljive zgradbe vodi dekle - domačinka, ki se pohvali, da je zadovoljna s svojim življenjem na Madeiri in v Funchalu. Lepo je slišati tako izjavo od mladih. Nakupovalni center ima več etaž z različnimi trgovinami in lokali, čisto spodaj pa je tudi samopostrežna trgovina z bogato izbiro. Nakupimo vodo, sadje, zelenjavo, prigrizke za malico, potem pa se vračamo proti hotelu. Vzdušje na ulicah je veselo, čeprav so Portugalci igrali nogometno tekmo z Avstrijo le neodločeno, vendar jim je očitno to dovolj. Sedemo in si privoščimo dobro domače pivo Coral (varijo ga že od leta 1872), ob katerem servirajo tudi olive, cena ni kaj dosti večja kot pri nas. Natakar pa ima čisto svoj cenik: za posnetek hoče poljubček, njegova prva lekcija portugalščine je sicer zastonj, za drugo pa zahteva pet poljubov. Nauči nas, da se ženska zahvali "obrigada", moški pa "obrigadu". Zakaj pa piše "obrigado", nas zanima. Naj vprašamo njegove opičje prednike, razloži. 

Dolg, dolg je bil ta dan: postelje nas videjo šele okrog pol dvanajstih, po naše pol enih, ker je Madeira eno uro za Slovenijo.
Nevenka je dan doživljala takole:

"Oskar" pomoč začetno priskrbi,
do Muenchna se prevoz dobi
in že nas 36 "frči".
Letimo nad Švico, Francijo, čez Zaragozo in Lisbono nad ocean.
Že vidimo letališče, a ne še ta pravo.
Na drugem otoku se za San Lorenzom še Funchal pojavi.
A kombijev ni in ni, ko končno "frajla prihiti"
in kmalu se potem peljemo tudi mi!
A kam parkirati,
ko bi vsi najraje v sobe šli?!
Končno se to v luki uredi!

Več posnetkov

Video: