Danes smo na poti v kraj Prazeres,
slikovito vas z okrog 700 prebivalci, ki leži na planoti 550 metrov nad morjem z lepim razgledom nanj. Lahko se pohvalijo z živalskim vrtom, zeliščnim vrtom in čajnico.
Ljudje se pretežno ukvarjajo s kmetovanjem in ob postanku takoj naletimo na kanalčke z vodo za namakanje. Vse v naselju je skrbno urejeno, turistom je na voljo več restavracij in hotel Jardim Atlantico prav na robu strmega pobočja z apartmaji in bungalovi, ki si kot EKO hotel prizadeva za harmonijo z naravo.
Iščemo pot do kraja Paul do Mar, ki leži več kot 500 metrov pod nami ob morju.
Najprej zaidemo na hotelske trate za hojo z bosimi nogami po travi, pa tudi po pesku, kamnih, borovih storžih ... Na koncu je korito z vodo, da si umiješ noge in spet obuješ. Mimo bungalovov, ki se prilagajajo okolju, se začnemo spuščati in
na levo pogledamo še na eno naselje ob morju, to je Jardim do Mar, do katerega je ob oseki mogoče peš priti iz Paul do Mara.
Uradno je to Caminho Real do Paul do Mar, stara pot za prenos tovora, ko še ni bilo ceste, prevoz po morju pa je bil drag in nevaren zaradi razburkanega morja. Dva kilometra dolga pot je utrjena, strma, čeprav ima veliko ovinkov. Njene robove krasi grmovje in cvetje, sicer pa je na tej vzpetini in tisti preko vmesne soteske mogoče videti zarasle stare terase, na katerih so včasih gojili žito.
Po soteski se v slapovih preliva voda, ki vmes dela tolmune. Začne nas skrbeti, kako se bomo vračali v to strmino in prosimo Vinka, če lahko počakamo ob morju, šoferji pa se vrnejo po kombije in nas pridejo iskat. K sreči se strinja in
zdaj lahko neobremenjeno uživamo v slikovitem kraju Paul do Mar z okrog 900 prebivalci. V pristanišču živopisani ribiški čolni pričajo, da je kraj središče ribištva in je imel celo tovarno konzerv. Divji morski valovi so včasih poplavljali polja tudi meter visoko, to so izrabili za soline, danes tega ni več zaradi obrambnega zidu. Do leta 1960 je bilo sem mogoče priti le po stezi iz vasi Prazeres ali po morju, potem so zgradili ozko cesto, ki so jo po tridesetih letih posodobili. Opazujemo barvanje čolna v pristanišču, postojimo pred kipom,
nekateri se gredo kopat, jaz pa na terasi bližnjega lokala popijem sok sveže stisnjenih pomaranč, potem pa se podam na sprehod po ozkih ulicah naselja.
Neverjetno lepo urejene hiše z veliko zelenja in cvetja, ceste so okrašene s črnobelimi mozaiki, cerkev je mogočna za tako majhen kraj.
Spet se je treba okrepiti, tokrat s pivom, s katerim servirajo tudi arašide, Nevenka pa si privošči še školjke. V tretjem lokalu je čas še za kavo s smetano, potem pa naši kombiji že pripeljejo in čas je za slovo.
Pred odhodom pokukamo še v sadovnjak s palmami in bananami in se čudimo cvetu in šopu banan, ki še rastejo. Potem pa jih tako zavijejo v polivinilasto vrečo.
Po vijugasti cesti se vzpenjamo in kukamo nazaj in dol proti morju, občudujemo lepe kotičke ob cesti in
končno se pripeljemo na najbolj zahodni del otoka, to je svetilnik Farol da Ponta do Pargo 290 metrov nad morsko gladino. Začel je svetiti leta 1922 in pošilja svetlobni žarek 320 merov nad morjem. Pogosto je sicer v megli, vendar je pomemben za ladje, ki plujejo mimo. V njem je od leta 2001 tudi manjši muzej lokalne kulturne dediščine.
Zremo v valove morja, ki butajo ob kopno tam daleč spodaj, in si predstavljamo, da je naprej proti zahodu samo še Amerika. V bližnji restavraciji naročimo pijačo, na žalost je postrežba zelo počasna.
Strmo navzdol je do kopanja, na zahodu Amerika.
Vračamo se v Funchal in zapeljemo do Botaničnega vrta (Jardin Botanico da Madeira), kjer je vstopnina pet evrov in pol, cenejša je samo za otroke. Odprt je vsak dan od maja do septembra od devetih zjutraj do osmih zvečer, sicer pa ga zaprejo dve uri prej. Včasih je bil v privatni lasti, od leta 1960 pa je ena najbolj znanih turističnih znamenitosti na Madeiri.
Obsega 35 tisoč kvadratnih metrov površine in z njega je krasen razgled na področje Monte preko soteske, viadukt hitre ceste, ki se potem skrije v predor pod vrtom in dalje na Funchal. Na petih glavnih področjih je zasajenih 2500 rastlin iz celega sveta in včasih so skoraj preveč stisnjene skupaj, le področje s palmami je bolj zračno. V uri in pol komaj uspem prehoditi celotno površino, še sladoled ližem kar med hojo. Na Monte je od tod mogoče od leta 2005 priti tudi z gondolsko žičnico preko globoke doline Ribeira de João Gomes. Enajst kabin po osem potnikov vozi na dolžini 1603 metrov, vožnja pa traja okrog devet minut. Mi pa se s kombiji spustimo v dolino in potem zapeljemo spet v strmino področja, ki so ga v zgodovini zaradi mile klime poseljevali predvsem bogataši.
Parkiramo na velikem parkirišču in se peš napotimo med zelenjem proti romarski cerkvi Nossa Senhora do Monte (Naša Gospa z Monteja) iz leta 1743 s kasnejšimi obnovitvami, v kateri je grobnica avstrijskega cesarja Karla Prvega Habsburškega. Ta je prestol zasedel leta 1916, po razpadu imperija 1918 pa je bil prisiljen z ženo Zito in sedmimi otroki oditi v izgnanstvo (osmi se je rodil po njegovi smrti), najprej v Švico, potem pa novembra 1921 na Madeiro. Prvega aprila 1922 je umrl zaradi pljučnice star 35 let, leta 2004 pa ga je papež Janez Pavel II proglasil za blaženega. Bogato cerkveno notranjost s pozlačenimi izrezljanimi oltarji in slikami iz poznega 18. stoletja si le na hitro ogledamo, ker v njej poteka maša, potem pa s stopnic uživamo v razgledu na mesto. Do sem pripelje gondolska žičnica iz Botaničnega vrta in druga iz mesta. To so zgradili več kot sto let po izgradnji zobate železnice, ki je povezovala Monte s središčem mesta od 1893 do 1943, ko so jo odmontirali. Gradnjo so začeli jeseni 1999, za javnost pa so jo odprli novembra 2000. Žičnica z 39 gondolami po osem oseb je dolga 3173 metrov, premaga višinsko razliko 560 metrov, vožnja traja 15 minut, v eni uri lahko prepelje 800 potnikov.
Za prevoz v center mesta skoraj tri kilometre daleč pa so že od leta 1850 na voljo lesene sanke s pleteno košaro, ki jih po ozki in prometni cesti vodita dva možakarja v belih oblekah in z značilnim slamnikom. Mi te možnosti nismo imeli, ker smo prišli zvečer, ko so bile sanke že lepo pospravljene in smo za prevoz v center uporabili kar naše preizkušene kombije. Če ima kdo za to področje kaj več časa, se lahko napoti še v tropski vrt (Jardim Tropical Monte Palace).
V pristanišču nas čaka presenečenje: jadrnica Ameriške obalne straže.
Z Malči se odločiva, da v restavraciji Jardim Arriaga poskusiva lokalne specialitete. V zelenju notranjega dvorišča naročiva enega izmed šestih menijev po devet evrov. Za to ceno dobiva zvrhan krožnik različne zelenjave (lahko bi tudi juho), espado - ribo mečarico s popečeno banano, dvema krompirjema, stročjim fižolom in korenčkom. Za dva evra dokupiva še topel hlebček s česnom. Iz menija nama pripada še sladica (sadna solata, čokoladni mousse ali sladoled) in kava. Večerjo je treba zaliti s pivom, da riba tretjič plava. Med obrokom slišiva z ulice glasbo in, ko se vrneva na ulico, imava kaj videti. Vesela parada skupin v najrazličnejših nošah veselo pleše v sprevodu na glasbo pihalne godbe, drugi pa po zvokih posnetih viž. Spremljava jih vse do cerkve in izveva, da je to Festival priljubljenih svetnikov (Festa dos Santos Populares), ki poteka od 12. do 25. junija. Santo António (Sveti Anton), São João (Sveti Janez) in São Pedro (Sveti Peter) so ti svetniki in procesija je v čast Svetega Janeza, ki praznuje ravno naslednji dan. Ulice so polne mladih in starih, ki pojejo, plešejo, se veselijo. In spet ne grem spat veliko pred enajsto.
Botanični vrt nam užitkov da, zvečer pa Monte in muzika.
In kaj pravi Nevenka?
S stare ceste v Prezeras najprej - na masažno pot,
da naberemo moči za spust po globeli v Paul do Mar,
kjer nam kopanje vrne moči, ki jih za povratek ni.
Še v Ponta do Pargo na svetilnik O Farol pohitimo,
da se neskončnosti oceana nasmejimo.
Hitro v Botanični vrt in še na Monte pohitimo,
da časa za vse ne izgubimo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar