2. 07. 16

Madeira - 27. 6. in 1. 7. 2016

27. 6. 2016
Udobno se vozimo proti domu, dva šoferja skrbita za varno vožnjo, ustavimo se le enkrat za nujne zadeve, tiha glasba med vožnjo večino uspava, jaz pa razmišljam o Madeiri.


Ta otok večne pomladi, biser Atlantika, otok - plavajoči vrt je avtonomna regija Portugalske, čeprav je od nje oddaljen okrog tisoč kilometrov, od afriške obale pa 800. Še najbliže so Kanarski otoki - 500 kilometrov. Samo 741 kvadratnih kilometrov meri, nekdo je zapisal, da je na zemljevidu to tista pika za napisom Atlantski ocean. Družbo pa mu delajo naseljeni otok Porto Santo in nenaseljeni Desertas in Selvagen (Divji otoki - naravni rezervat od leta 1971). Otočje je vulkanskega izvora izpred okoli 20 milijonov let, glavno oblikovanje platojev in klifov se je dogajalo pred okoli 740 tisoč leti. Danes je to pokrajina z dramatičnimi soteskami, zanimivimi vrhovi, dolinami rek z razkošno vegetacijo, terasami z bananami, trtami, pa tudi fižolom, koruzo, krompirjem, sladkim krompirjem, tu in tam sladkornim trsom. Na nekaterih področjih še najdemo gozdove lovorja, zaradi katerih otok nosi ime "les".

Podnebje je sicer pod vplivom zalivskega toka milo sredozemsko s povprečnimi temperaturami med 16 in 22 stopinjami skozi vse leto, vendar je velika razlika med severnim delom z več padavinami in vetra ter južnim, toplejšim in bolj suhim. Zaradi razgibanega reliefa je lahko vreme po nekaj kilometrih čisto drugačno, na kar je treba še posebej paziti pri daljših pohodih. Zelo pogosto se popoldne hribi zavijejo v meglo. 

Leta 2011 je na Madeiri živelo okrog 268 tisoč prebivalcev, več kot milijon pa je izseljencev po svetu. Zanimivo je dejstvo, da tu ni pravih domorodcev. Odkrili naj bi jo dolgo pred naselitvijo že Feničani, opisala Plutarh in Plinij mlajši, na zemljevidih pa so se otoki pojavili v 14. stoletju. Leta 1418 sta kapitana João Gonçalves Zarco in Tristão Vaz Teixeira našla zavetje pred nevihto na otoku Porto Santo, kasneje pa odkrila še večji otok Madeira. Oba kapitana sta začela s kolonizacijo v imenu portugalske krone. Prvi priseljenci so se preživljali z ribolovom, požigali so gozdove ter kasneje gojili žito in pšenico celo izvažali na celinsko Portugalsko. Že v 15. stoletju začnejo gojiti sladkorni trs, gradijo levade  - kanale za namakanje in kot sladkorni trgovec je sem prispel tudi Krištof Kolumb, poročil hčerko enega ustanoviteljev Madeire in živel na otoku Porto Santo. Leta 1580 je oblast prevzela Španija, 1640 otok spet dobijo Portugalci. V 16. in 17. stoletju je po krizi s sladkornim trsom na otoku najbolj pomemben proizvod postalo vino. Sredi 17. stoletja ga izvozijo dvanajst tisoč sodov letno, pomembno vlogo pri vinarstvu pa imajo frančiškani in jezuiti. Madeira je pomembna postaja na potovanjih v Ameriko, pogosti pa so tudi piratski napadi. V času Napoleonovih vojn (1801 - 1814) so otok zasedli Angleži, da bi ga zaščitili pred Francozi. Mnogo angleških družin se preseli sem. Za 19. stoletje so značilne katastrofe: slaba letina krompirja, vinska goba, kolera (okrog deset tisoč mrtvih), trtna uš in veliko ljudi se poda po svetu s trebuhom za kruhom. Po prvi svetovni vojni, v kateri so nemške podmornice dvakrat napadle Funchal, prihaja na otok veliko vojnih invalidov na okrevanje, začne se razvijati turizem. Leta 1931 pride na otoku do splošne stavke, ki jo portugalska vojska zatre. V drugi svetovni vojni je bila Madeira nevtralna, je pa dobršen del dvajsetega stoletja v znamenju diktatorstva Antónia de Oliveira Salazarja. Pomemben dogodek predstavlja odprtje letališča Santa Catarina, ki ima danes kot letališče Funchal okrog tri in pol milijonov potnikov letno. Po demokratični revoluciji na Portugalskem leta 1974 dobi Madeira 1. julija 1976 avtonomijo, svoj regionalni parlament s 47 poslanci, v katerem ima več kot polovico sedežev po volitvah lani socialdemokratska stranka. Predsednik regionalne vlade je bil od 1978 do 2015 kontraverzni Alberto Joao Jardim, zdaj Miguel Albuquerque. Parlament je odgovoren za vse, kar je neposredno povezano z otokom. Madeira ima pet svojih  poslancev tudi v portugalskem parlamentu v Lizboni. Skupaj s Portugalsko je leta 1986 stopila v Evropsko unijo, kar pomeni za otok povečano investiranje, predvsem v ceste. 

Veliko lahko Madeira nudi turistom, predvsem pohodnikom in ljubiteljem narave, in imeli smo srečo, da smo ob lepem vremenu in skrbni organizaciji res dobro spoznali ta otok.

Ob pol štirih smo v Sevnici, sledi prepakiranje, poslavljanje in vabilo na zaključno srečanje. Večina je bila vesela dodatnega dneva zaradi zamude, gotovo pa ne tistih nekaj, ki so morali že čez nekaj ur v službo.

1. 7. 2016
V zavetišču pod Svetim Rokom pripravljamo zaključno srečanje vandranja po Madeiri. 

 Foto: Vinko Šeško.



Vinko je pripravil razstavo posnetkov - biserov s potovanja, Elčka in Milka pripravljata hrano, Gelca je s hčerko spekla medeni kolač po receptu z Madeire, Stanka, Nevenka in jaz pa pripravljamo poncho, da bo vse v stilu. Najprej nam Vinko pokaže izbor posnetkov s potovanja, potem pa se zahvalimo njemu in šoferjem z medaljami v obliki stekleničk vina madeira in belega ruma. Nevenka je dodala še mapice z lastnoročno narisanimi strelicijami in pesnitev o vandranju, ki jo dobimo vsi.

Na koncu še posebna 
HVALA 
in še 
diploma 
GRABRIJAN ZMAGU, RADEJ JOŽETU,
RUPAR MOJMIR - MIRČ,
TKALČIČ BOJANU

za povrh:

Za spretno vožnjo v breg in dol,
po Garminu in tudi brez,
ko tesen je prehod,
ko vstaviti se ni drugod,
ko gas komaj potegne
in zavora le za silo še drži,
na koncu pa jim še piti varno ni.

Hvala za vse prevožene tunele,
za vse dosežene vrhove
in še posebno za obalo,
ki peš dosežena je bila s pohvalo!

Korajža bila je za kilometer vsak,
strah, skrb skrita v tišino, tunela mrak,
na koncu pa kot levad bistre vode,
srečno končale so se vse poti -
brez ene same nezgode!

32 x HVALA



Potem pa še zapojemo:

Drugi vince pijejo, pivo, liker, mene s vodo silijo, ker sem šofer.
Zdaj na pot, brez nezgod, šofer, srečno pot. 
Ko domov boš zavil, zvečer se boš spočil.
Strma cesta v hrib in dol, vmes pa predor, pa ovinka sta le dva, se ponavljata. Zdaj …
Hvala vam za varno pot, doživetja vsa, zdaj na zdravje dajte ga, kar se le da. Zdaj …

Foto: Vinko Šeško.
Mize se šibijo od prinesenih dobrot, pjača razveže jezike, obujamo spomine, načrtujemo ... Se vidimo na naslednjem vandranju!

V pogovorih se sprašujemo tudi, če nam za zamujeni dan pripada kakšna odškodnina. Večini se zdi to smešno glede na dobro namestitev, za katero je poskrbela letalska družba Airberlin. Ta je bila res nadstandardna, ampak z malo brskanja sem na internetu našla agencijo Flighright, ki se ukvarja z izterjavo odškodnin v primeru zamud ali odpovedi poletov. V dobrem mesecu so izterjali od letalske družbe 400 evrov, zase so zaračunali 25 procentov provizije plus DDV, meni pa na račun nakazali 281 evrov. Splača se pozanimati za svoje pravice!

Video:


Ni komentarjev: