Madeira - 21. 6. 2016

Še pred zajtrkom uspem napisati dnevnik za pretekle tri dni in na mobitelu sporočila sorodnikom in prijateljem. 

Po ustaljenem urniku se ob pol osmih zberemo pred hotelom, kjer nam Vinko predstavi program tega dne. Namesto jutranje telovadbe nam služi sprehod do garažne hiše, potem pa veselo skozi Ribeiro Bravo in preko prelaza Encumeada na plato Paúl da Serra, ki je z okrog dvajsetimi kvadratnimi kilometri največja ravna površina na Madeiri. Tu so prvotno celo načrtovali zgraditi letališče, pa so se premislili zaradi pogoste megle, verjetno tudi veter ni zanemarljiv. S povprečno nadmorsko višino 1300 do 1500 metrov naj bi omogočal razgled na morje na severu in jugu, mi pa z  s soncem obžarjene pokrajine predvsem vidimo morje megle. 

Cesta do sem je vodila skozi nekaj predorov, na grebenu je cela vrsta vetrnic iz leta 1993, na pašniku pa se pasejo krave. 

Rob ceste krasi velik grm gadovca, drugače dreves ni prav veliko. Posadili so bore, ponekod so že malo zrasli, vmes pa gosta praprot in odcepi pohodniških poti, ki jih tu ni malo. Na desni se zarežejo globoke doline, ki so porasle z drevjem, tudi lovorjem. 

Na velikem parkirišču pustimo kombije, malo se družimo z radovednimi kravami, se razgledamo in napotimo 1800 metrov navzdol po ozki asfaltirani cesti. Po njej sicer promet z motornimi vozili ni dovoljen, vozijo le majhni lokalni avtobusi, za katere pa smo mi prezgodnji. 

Cestne robove krasi cvetoča brnistra in cvetje med drevjem, ki se mu pozna, da raste v težkih razmerah. Rabaçal je majhno parkirišče z zavetiščem (gozdarsko kočo) in izhodišče več poti. Po dobro označeni poti se najprej spustimo, 

potem pa skoraj po ravni široki poti sledimo levadi proti slapu Cascata do Risco. Pot je lahka, peščena, ponekod popločena, levada kamnita in porasla z mahom, nad njo se prepleta gosto zeleno rastje, med katerim občasno pricurlja voda, s katero se lahko odžejamo. 

Tik pred slapom cvetje oblikuje prave vrtove, sledi razgledna ploščad, preblizu slapa pa je zaradi mokrih in spolzkih tal nevarno iti. 

Foto: Vinko Šeško.

Pogled na približno dvakrat po sto metrov visoki padec vode je res veličasten. Pod vsakim delom pa je tudi jezerce. 

Večji del skupine se odloči za takojšen hiter povratek po delu poti do križišča za Levado 25 Fontes (25 izvirov), drugi še uživajo in se potem vrnejo na parkirišče. 

Na povratku srečamo tudi dva delavca, ki skrbita za levado in čistita pot. Spustimo se po strmih stopnicah, hodimo nekaj časa ob levadi, potem spet spust po strmih stopnicah. 

Po mostu prečkamo rečico, se strmo vzpnemo in sledimo levadi po betonski poti, ki je tu in tam poškodovana. Občasno se razširi po steptani zemlji, levo od nje pa drevje zakriva strmine v globoko dolino. 

Nad vodo, ki mirno teče svoj tok po kanalčku, se sklanjajo šopi cvetja in grmovja, občasno s strmine pricurlja kakšen mini slapič. Ožine in nevarna mesta so zavarovana s kovinsko ograjo. 

Na koncu se povzpnemo ob kaskadah do mogočnih kamnov, za katerimi se skriva jezerce, nad njimi pa strma stena z neštetimi izviri, verjamem, da jih je res vsaj 25. Legenda pravi, da, kdor se potopi v vodo tega jezera, nikoli več ne pride na površje - kar naj bi se zgodilo nekemu Angležu. Ob vodi malicamo, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa se začnemo vračati po isti poti: ob levadi, ki so jo začeli graditi leta 1835, prvič pa je voda po njej stekla leta 1855 in tako omogočila namakanje polj na področju občine Calhota. Danes jo najprej uporabijo še v hidroelektrarni. Madeira tako pridobi okrog 30 procentov energije. Levade - kanale ali akvadukte so začeli graditi po ideji Mavrov že v 15. stoletju, da bi pripeljali vodo s severa otoka, kjer jo je veliko, na bolj suhi jug in omogočili namakanje nasadov sladkornega trsa. Najprej so bili ti kanalčki leseni, potem kamniti, novejši pa so železobetonski. Ker je Madeira zelo gorata, je bila gradnja večinoma težaško delo sužnjev in zapornikov, ki so včasih dobesedno viseli v skalah in klesali pot za vodo. Izraz levada naj bi imel osnovo v besedi levar, kar pomeni po portugalsko nositi, pripeljati. Po nekaterih podatkih je levad okrog 200 v skupni dolžini preko 2000 kilometrov, 40 kilometrov jih poteka po predorih. Delavec, ki skrbi za levado se imenuje levadeiro, kmetje pa vodo plačujejo glede na porabo.
Naše vračanje je precej naporno zaradi skupin pohodnikov, ki nam prihajajo nasproti. Včasih se je na ozki poti res težko srečati in enkrat sedem na rob levade in razširim noge, da bi zavzemala čim manj prostora. Mladi Francoz, ki gre mimo, se obrne in prisrčno nasmeji mojemu položaju. Nekatera drevesa se nizko sklanjajo nad pot in v enega krepko butnem z glavo. K sreči je ves čas dovolj hladne vode, s katero si hladim razgreto in obtolčeno čelo. Vračanje navkreber je kar naporno in lajšamo si ga s pozdravljanjem v več jezikih. Od Rabaçala do parkirišča je še skoraj dva kilometra in 220 metrov višinske razlike, zato se z Bredo odločiva, da počakava na mini avtobus, ki res kmalu pripelje. Vožnja stane tri evre (navzdol bi samo enega!) prehitiva pa tako celo našo skupino. Tisti s krajšim pohodom nas že nestrpno čakajo, saj sonce vneto greje, sence pa nobene. 

Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.

Mimo zajetja z vodo se sprehodim še na rob, od koder je lep razgled na naselja ob morju globoko spodaj. Megla se je na tem mestu za nekaj časa umaknila. Žejni, žejni, žejni ... 500 metrov nazaj je ob cesti restavracija, ki je k sreči odprta, hotel ob njej pa sameva zaprt. 

Foto: Vinko Šeško.

Marijo in Ani iz Laškega prime neka čudna ideja in častita vse s pivom in kavo. Kaj je že bil razlog? Žeja gotovo, za drugega pa ne vem. Zdaj že bolje vidimo in si gremo ogledat še kapelico v bližini.

Do slapa, izvirov se nam mudi; bazenčki in jame - sledi.

Vožnjo nadaljujemo proti severozahodu in, 

ko se spuščamo po strmi cesti, se nam odpre čudovit razgled na kraj Porto Moniz. Kraj, ki ima malo manj kot tri tisoč prebivalcev, se imenuje po enem od prvih priseljencev Franciscu Monizu, ki se je poročil z vnukinjo João Gonçalves Zarca, enega od prvih kolonizatorjev otoka. Turistom je Porto Moniz znan predvsem po bazenčkih med tvorbami iz lave. 

Eno uro imamo za občudovanje krasne obale, poslušanje valov, ki divje butajo ob skale, počitek in uživanje. Povzpnemo se na ploščad nad akvarijem, gledamo na restavracijo v skalah, si privoščimo kakšno osvežilo. Tri vnete kopalke zaplavajo v bazenčkih, v katerih je na žalost sladka voda, pregrade pa so tudi umetne - betonske (lahko bi bile vsaj kamnite), nekateri namakajo noge. Vse skupaj je res nekaj posebnega.

Po severozahodni obali se zapeljemo še do kraja São Vicente s skoraj 6000 prebivalci, ki se širi na koncu lepe doline. Znan je predvsem po vulkanskih jamah in skrbno sledimo kažipotom k njim. Sredi naselja jih ni več in mi malo iščemo. Parkiramo pri gasilskem domu in se peš napotimo naprej. 

Končno najdemo pravo parkirišče, podhod pod cesto, most preko rečice in vhod v jame v bujnem zelenju praproti in cvetja. Ker smo skupina odraslih, plačamo šest evrov vstopnine, sicer je dva evra dražja in dobimo vodičko za pol ure. 

Foto: Vinko Šeško.

Ta nas vodi po glavnem kanalu s petimi stranskimi, po katerih je ob izbruhu pred 890 tisoč leti tekla lava. Jame so odkrili domačini leta 1885, za javnost pa so jih odprli leta 1996. Dolge so okrog kilometer, turistična pot meri 700 metrov. Visoke so pet do šest metrov, ponekod je strop podprt s stebri. V vodiču piše, da so suhe, kar pa ni res: po tleh so luže, s stropa kaplja, ker na površini kmetje namakajo svoje parcele. Imajo pa jame tudi svoj izvir pitne vode, ki se zbira v jezercu, in ob izteku nekateri vodo pokusimo. Vodička nas pelje še v Center vulkanizma, 

kjer je nazorno prikazana vulkanska dejavnost in nastanek Madeire. V posebni "kletki" doživimo simulacijo izbruha vulkana s tresenjem in bliskanjem skozi line, sprehodimo se ob toku lave in doživimo pogled v notranjost zemlje, v dvorani pa si ogledamo film o vulkanih z očali, ki nam pričarajo trodimenzionalni učinek. Čeprav smo navajeni lepših in bogatejših kraških jam, je obisk doživetje.

V Funchal se vrnemo skozi predore, na poti v hotel smo razočarani nad izbiro hrane v trgovini Spar, privoščimo si mrzlo večerjo in gremo malo bolj zgodaj spat kot pretekle dni. 

Kako je Nevenka doživela ta dan:

Spet hitimo v hrib in na planoti Paul de Serra se znajdemo,

da Levade Rabacal z vrha hriba poiščemo -

v dolino se do slapa Cascada de Risco spustimo.

                  Proti večeru pa le pristanemo v jezercih lave

                  in se v Portu Monitz okopamo.

Več posnetkov

Video: