Da se ne bomo preveč zamudili, se zapeljemo na Šmohor kar do planinskega doma, kjer nas prijazni oskrbnik kljub zgodnji uri dezinficira in okrepi še s kavo. Potem pa proti Gozdniku. 
Nekaj časa je pot še kar po ravnem, potem pa presneto navkreber. Malica in tekoče okrepčilo v zavetišču na vrhu še posebno tekneta. Ob spustu po strmini komaj uspemo občudovati lep razgled po Savinjski dolini, po mislih pa že blodi ideja o pesmici, ki jo bomo zapeli slavljenki. Tudi rož za šopek najdemo ob poti dovolj.In, kaj se je dogajalo na Češnjicah: okusen golaž, slastna krača, dobro vino, dišeči kostanj... . Z zadnjega posnetka je mogoče razbrati, kdaj smo se končno odpravili
domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar