Že sam sprehod po Ratečah je pravi užitek, še posebno, če je za tabo kar dolga vožnja z vlakom in avtobusom. Dolina Tamarja pa neustavljivo vabi. Travniki so pokošeni ali jih je živina že popasla, zato jo s Tičko včasih ubereva kar povprek po bližji poti. Pri skakalnicah nekaj delajo in pravo olajšanje je, da ni vse zapuščeno in v propadanju. Zdaj pa proti koči, saj ni daleč. Pa se pot kar vleče. Še sreča, da je treba občudovati krasne bukve, pa vrhove gora, oblake, ki jih včasih zakrijejo...
Nasproti prihaja prava vojska srednješolcev, verjetno imajo športni dan. Začuda, večina jih lepo pozdravi. Oskrbnica koče pa jih ne pohvali preveč, med drugim so ji pojedli vso zalogo sladoleda. Za to nama ni preveč mar, bolj nama gredo v slast izvrstni štruklji. Še pogled proti izviru Nadiže in nazaj proti Ratečam. Na poti odkrijeva zelo lepo urejen Dom šolskih in obšolskih dejavnosti in vse bolj razmišljava, da bi šle poiskat še Slatno, nekdanjo vojaško postojanko, ki je zdaj zavetišče našega planinskega društva. Po nekaj oklevanja, spraševanja in iskanja nama tudi to uspe.
Hura, načrt dosežen in presežen! Še sanjalo se nama bo o teh lepih barvah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar