19. 01. 08

Okolje in energija - 19. 1. 2007



Danes naju je sprehod s Tilčko vodil ob Savi proti hidroelektrarni v Boštanju in ob opazovanju s kamnitimi škarpami utrjenih brežin brez vsakega zelenja sem spet začela razmišljati o ceni elektrike. Ne o tisti ceni na računu, ampak, kaj vse smo pripravljeni uničiti, da bi jo pridobili. Od Boštanja do Krškega eno samo gradbišče: drevesa in grmovje na bregu, travniki in veliko njiv, vse je šlo. Pri Radečah so vsaj posadili drevje, kako bo niže, ne vemo. Vem, da rabimo energijo, da je treba sklepati kompromise, se čemu odpovedati, ampak vsaj malo tudi poskušajmo pomagati naravi, da zaceli rane. Saj navadno se sama res potrudi, vsaj na dolgi rok.
In še nekaj mi je prišlo na misel: izkoriščanje vetra in vprašanja okrog takih elektrarn in veternic. V začetku sem bila vneto proti njihovi postavitvi, po potovanju v Španijo in Portugalsko nisem več tako prepričana. Ko stojiš čisto blizu take velikanke, je skoraj ne slišiš. Neslišno reže zrak in nekaj ustvarja. Verjetno je to in hidroelektrarne le bolje kot za okolje veliko bolj obremenjujoče in brezperspektivne termoelektrarne in nevarne nuklearke.
Više v hrib skozi Legoje proti Zajčji Gori se je treba povzpeti, pa te pozdravi šopek trobentic, malo više vrtiček razcvetelih telohov. Narava se ne da! In zaveš se: vse se začne pri majhnih stvareh. Takoj zdajle grem ugasnit luč, ki gori po nepotrebnem.

Ni komentarjev: