Dolgo, dolgo je trajalo, da sva s prijateljico od tega, da sva ob občasnih obiskih toplic v Laškem govorili: "To bi bilo pa treba napraviti vsak teden.", prišli od besed k dejanjem. Zdaj se pa res že nekaj let drživa tedenskega urnika. Ampak včasih si je treba prijetno vodo in razgibavanje v bazenu šele zaslužiti.
Dolina, ki se iz Laškega odcepi proti zahodu, pod Šmohorjem, naju je pogosto mikala. Vročina gor ali dol, greva! Bo pa potem osvežitev bolj sladka. Najprej Spodnja Rečica in skoraj vsa industrija Laškega, razen pivovarne. Potem pa bolj prijetna zelena dolina, ki pa se je kar vlekla. In na koncu Zgornja Rečica s slikovito cerkvijo, ki se ji že na daleč pozna, da je imel tu Plečnik prste vmes. Nazaj pa se nama nikakor ni dalo hoditi po isti cesti, zato sva sklenili, da pri Hudi jami (zdaj je to samo še naselje, včasih pa je bil tudi rudnik) kreneva kar čez hribe. Težko sva našli doma kakšnega domačina, da bi ga vprašali, če je to mogoče, tisti redki pa so zatrdili, da je smer prava. Ker slepa kura tudi kdaj zrno najde, sva našli lepe gozdne poti, potem pa je na enem križišču bilo veliko vprašanje, kam naprej. Živega človega pa daleč naokrog nobenega. Zato sva rinili kar desno v hrib in pristali na Trnovem hribu nad Sedražem. Če bi nadaljevali v tej smeri, bi prišli prej v Rimske Toplice in ne v Laško. Ko sva se obrnili v pravo smer, so se nenadoma pojavile tudi markacije za pot v Laško in prijazna domačinka tudi. Ta je lahko potrdila dejstva, ki sva jih tako že ugotovili. Toda do Laškega je še kar daleč: skozi vas Kuretno, pa pod svetim Mihaelom z značilnima dvema cerkvenima stolpoma... Zdaj pa se nama že prikazuje hladno pivo, tako v zarošenem kozarcu, da kar malo požgečka po grlu. Tudi do tega prideva, pa do plavanja in malice tudi.
Še bo treba iz Laškega proti Govcem in mogoče še kam naprej!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar