14. 06. 16

Vandranje po Italiji - 10. 5. 2016

Na parkirišču turističnega naselja Nicolosi Nord (Etna Sud) se zbudim nekaj čez štiri, malo pred peto pa mi ni več do poležavanja. Vstanem in začnem malo raziskovati okolico. Kar nekaj manjših turističnih objektov je okrog parkirišča, nekatere odprejo očitno šele v sezoni. Skupina kioskov oživi preko dneva, večji objekti pa so tako le Refugio Sapienza, spodnja postaja žičnice Funivia dell'Etna in še en športni objekt. Vmes je še nekaj pomnikov in manjša kapelica. 


Sonce obsije mogočne strmine proti vrhu najvišjega aktivnega vulkana v Evropi z okoli 3340 metri nadmorske višine, ki pa se pogosto spreminja. Italijanski pisec Leonardi Sciascia pravi, da je to "mogočna domača mačka, ki potiho prede in se pogosto zbudi". Vulkan Etna (tudi: Mongibello - arabsko "gora  vseh gora") je ljubljen in strah vzbujajoč, sneg in ogenj, otrpla lava in bogato rastlinje. Na višini nad 1900 metrov najdemo le tu in tam kakšno drobno rastlinico, v podnožju pa v rodovitni zemlji uspevajo oljke, vinska trta, citrusi, mandeljni, pistacije, zelenjava ... Od leta 1800 Etno sistematično proučujejo, sicer je z več kraterji široka okrog 45 kilometrov, samo zavarovano območje pa obsega 58 tisoč hektarov. Ko grem preverit na spodnjo postajo žičnice, če res začne obratovati ob devetih, me tam čakajo sveže počiščeni toaletni prostori, zanimivi posnetki področja v različnih letnih časih, predvsem pa veliko reklame za zimsko smučanje. Poleg žičnice takrat obratuje še deset vlečnic. Več o vulkanu si lahko preberete spodaj - pod povezavami na video.


Sprehodimo se po kraterjih Monti Sivestri, ki so nastali leta 1892, na bližnjem poslopju pa opazimo tudi oznako, do kod je segala lava ob izbruhu leta 2001. 


Po zajtrku se odpravimo na pot: večina gre peš, šestim pa se ne da vzpenjati uro in pol po prašni cesti in se zapeljemo z žičnico, ki nas stane 24 evrov. Iz gondole veselo mahamo pohodnikom, ko se v nekaj minutah s 1923 metrov povzpnemo na višino 2500 metrov. Pri zgornji postaji žičnice nas pozdravi zaplata snega, drugače pa je vse naokrog sam pesek in kamen. 


Štirje smo še naprej "komot": doplačamo 33 evrov in se s malimi terenskimi avtobusi zapeljemo na 3000 nadmorske višine. Parkiramo na mestu pod osrednjimi kraterji, ki imajo tako obliko od leta 2009, zadnji izbruhi leta 2014 in 2015 pa niso naredili kakšne posebne škode. 


Z vrha se dvigajo plini, naprej je mogoče le pod posebnim vodstvom, če razmere niso nevarne. 



Nas pa vodnik Andre po pesku in delno tudi snegu popelje okrog kraterja iz leta 2003, iz katerega je lava brizgala v petih curkih. V skupini so poleg nas še sami Francozi in smo na začetku razočarani, ker vodnik spregovori le v francoščini. Kmalu ugotovi, da ga ne razumemo, in se nam posveti tudi v angleščini. Ko pa ugotovi, da smo iz Slovenije, smo mi v ospredju in včasih na Francoze skoraj pozabi. Bil je že pri nas, tudi na Triglavu, pa v Kranjski Gori in Bohinju, in naša dežela mu je prirasla k srcu. Pod nami so tudi kraterji izbruhov leta 2001 in 2002. V treh letih so bili zelo poškodovani objekti turističnega naselja in žičnica, ki pa so jo do leta 2005 obnovili. 


Ob sestopu vodnik pogrebe kakšnih 20 centimetrov v pesek in nas izzove, naj potipamo. Pesek je še vedno vroč, en meter pod površino ima 150 stopinj. 


Zapeljemo se nazaj do zgornje postaje žičnice, kjer si privoščimo dolg počitek na terasi ob kavi, pivu in arancinih. To je zanimiva jed, ki jo ponujajo kot hitri obrok. Kepe riža nadevajo s sočnim paradižnikovim ragujem ali sirom z zelenjavo, povaljajo v drobtinah in ocvrejo. Oblika (stožec ali krogla) in barva spominjata na pomaranče (aranci) in od tod ime. Jed je zelo nasitna in odličnega okusa. 



V dolino se vračamo vsi peš, vmes se še malo kepamo, predvsem pa pazimo, da nam na pesku ne spodrsne. Na hotelski terasi je treba spet namočiti grla s pivom in ponovno poskusiti arancine. Po kosilu se sprehajamo po bližnjih kraterjih, 



zračimo obutev, klepetamo, igramo karte ob avtobusu in v hotelu, kjer polnimo tudi baterije naših fotoaparatov in mobilnih telefonov. Šofer Emanuel ima predpisan dolg postanek, zato še eno noč ostanemo na parkirišču.

Toplo nas Etna je sprejela, srečni vsi, srečni vsi, srečni vsi, vsi, vsi.
Toplo nas Etna je sprejela, na voljo so vsi kraterji.

Video:






Etna je aktivni vulkan, ki se nahaja na vzhodnem delu obale Sicilije, nekje med mestoma Messina in Catania, med rekama Alcantara in Simeto kot zaščitni znak vzhodne Sicilije. Je najvišji in najdejavnejši evropski ognjenik in eden večjih na svetu. Visok je 3340 m in širok približno 45 kilometrov, ima več velikih kraterjev. Grkom je Etna pomenila dom boga ognja, Hefajsta, ki s plameni in iz lave kuje Zevsove bliske in grome. Oblikoval se je pred približno 600.000 leti. Njegova rast še ni zaključena. Zadnji močnejši izbruh je bil leta 2002/2003, ko je vulkanski pepel dosegel tudi daljno Libijo. Zanimivost: na gori Etni je od decembra do aprila tudi smučišče (deset smučarskih vlečnic), sicer pa nudi neverjetne razglede in zanimive pohode. Kmetje na bogatih tleh pridelujejo vino, sir, med in sadje; na zahodnih pobočjih pistacije. Zaradi stalnega nadzora in razmeroma majhne silovitosti izbruhov ti navadno ne terjajo človeških žrtev, pogosto pa potoki lave uničijo hiše in vrtove. Ob enem zadnjih izbruhov so tok lave preusmerili v bližnjo nenaseljeno dolino in tako pred uničenjem rešili vas. Še do danes je nerazumljen in znanstveno še ne dobro razložen, kar kaže na ogromno domnev o tektoniki Etne. Rimljani so vulkan imenovali z besedo Aetna, ki izhaja iz grške besede aitho (goreti) ali iz feničanske besede attano. Arabci so Etno imenovali Gibel Utlamat (ognjena gora). Med pred 35 tisoč leti in 15 tisoč leti je Etna večkrat močno izbruhnila. Pepel iz vulkanskega izbruha so našli tudi več kot 800 kilometrov severno od vulkana. Prvič so izbruh Etne opisali pred 3.500 leti, ko je vzhodni del gore zgrmel v dolino. Pred dva tisoč leti je vulkan znova izbruhnil in nastala je Piano Caldera. 396 pred Kristusom je izbruh Etne prestrašil Kartažane, ki so hoteli premagati Sirakuze v prvi sicilski vojni. V naslednjih dva tisoč letih je vulkan izbruhnil občasno. Najhuje je bilo marca 1669, ko naj bi iz vulkanskega žrela izbruhnilo okoli 830.000.000 kubičnih metrov lave. Vulkanski izbruh je napovedalo več močnih potresov, ki so obale Sicilije stresali že od januarja, zato so domačini zapustili bližnja naselja. 11. marca se je na vulkanu pojavila devet ali celo 14 kilometrov dolga razpoka, ki se je ovinkasto raztezala med približno 2.800 in 1.200 metri nadmorske višine. Iz nje so bruhali pepel, skale in lava. Lava je 30. aprila, ko je požrla nekaj vasi, zalila tudi mesto Catania. Izbruh je trajal štiri mesece, uničil je več mest, 27 tisoč ljudi je ostalo brez domov. Vulkan je znova izbruhnil leta 1693 in povzročil škodo. Leta 1886 je tok lave med izbruhom ogrozil Nicolosi. Pripravili so sprevod, v katerem so nosili tančico Svete Agate, in lava se je čudežno ustavila. To naj ne bi bilo prvič, da je Sveta Agata ustavila lavo. 1911: dva huda izbruha na severnem pobočju, pet kilometrov dolga razpoka in 170 začasnih kraterjev. Razpoka se je vnovič odprla leta 1923. Leta 1928 je vroča lava znova porušila vasi in obalno mesto Mascali: uničila prostrane obdelovalne površine in 550 zgradb. Naselja so bila ogrožena tudi v petdesetih, šetdesetih in sedemdesetih letih. Vulkan je v 20. stoletju izbruhnil še leta 1949, 1971, leta 1979 je v izbruhu umrlo devet turistov, ki so bili na robu glavnega kraterja, 1983, med 1991 in 1993 so italijanske in ameriške sile iz helikopterjev spuščale orjaške betonske bloke, da bi preusmerile lavo – ta se je ustavila le kilometer od vasi Zafferani Etnei, in 1992, nato je še leta 1999 in 2000 pepel pokril Catanio in ceste so bile zaprte. 2001 sta iz šestih odprtin na severni in jugovzhodni strani bruhala pepel in lava. Uničila sta postajo gondole Etna Sud in ogrozila Rifugio Sapienza. Občasno so morali zapreti ceste in katansko letališče. V letih 2001, 2002 in 2003 je v več vulkanskih izbruhih izbruhnil pepel, ki ga je bilo mogoče videti tudi iz vesolja. Ko je padel na tla, so njegove sledi zaznali tudi v Libiji. Uničen je bil del vzpenjače, središče za obiskovalce, hoteli in smučarske naprave. 
Lava je vrsta raztaljene kamnine, ki jo med erupcijo izbruha ognjenik. Raztaljena kamnina nastaja v notranjosti nekaterih planetov, med katerimi je tudi Zemlja, in nekaterih njihovih satelitov. Lava ima na izhodu iz vulkanskega dimnika temperaturo od 700 °C do 1200 °C. Lahko preteče velike razdalje preden se ohladi in strdi. Ko se lava strdi, se pretvotri v magmatsko kamnino. Beseda lava je italijanskega izvora in je verjetno nastala iz latinske besede labes, ki pomeni padati ali drseti. 
Vrh Etne se nenehno spreminja. Iz osrednjega, severovzhodnega in jugovzhodneg kraterja se običajno dvigujejo žvepleni plini. Valle del Bove je krater, ki je nastal zaradi delnega rušenja ognjeniške stene. Območje je veliko sedem krat pet kilometrov z več kot tisoč metrov visokimi stenami. Leta 1991 se je odprl dimnik, skozi katerega je lava dve leti odtekala v dolino. Zahodna pobočja so pokrita z majhnimi ognjeniškimi stožci in obdelanimi polji (pistacije), na južnih so vidni tokovi lave. Vzhodno in severno pobočje – tu so tokovi lave oblikovali votline in jame, ki jih uporabljajo za zavetje in skladiščenje, včasih ledu. Tu raste posebna vrsta breze in eno najstarejših in največjih dreves na svetu Castagno dei Cento Cavali – kostanj stotih konjev. Sicer na Etni raste vrsta dreves: hrast, kostanj v nižinah, bor in breza na višjih pobočjih. Veliko je samoraslega cvetja, med njimi vijolice. Volkovi, divji prašiči in jeleni so zaradi razmer skoraj izumrli; veliko pa je manjših živali.
Iz Catanie vozi vlak okrog področja vulkana, vožnja traja okrog pet ur.

Ni komentarjev: