Zgodnje jutro na Siciliji: zbudim se že ob štirih. Smo v največji italijanski pokrajini, ki ima status avtonomne dežele s svojim parlamentom in predsednikom. Vladimir Petvar, vodnik Kompasa, Sicilijo imenuje deželo lepote in nasprotij.
To je dežela, kamor se najraje vračam. Ta lepotica ni le dežela ali kos zemlje - ima dušo, temperament in življenje prave dame. In kot vse prave dame - ima velika usta, iz katerih se vedno nekaj oglaša (ognjenik Etna) … Sicilija je otok, ki ti hitro zleze pod kožo, njen pečat ostane v srcu zapisan za vedno. Največji sredozemski otok je že v antiki buril duhove in spodbujal domišljijo prebivalcev. Ena najlepših zgodb o nastanku otoka pravi: Nekoč so tri lepe nimfe potovale po svetu. Vsaka je nosila v roki peščico peska, ki je skrival poseben dar. Ko so zagledale blago sonce in čisto morje, so se odločile, da se bodo tam ustavile. Vsaka je odvrgla svojo peščico peska in začele so plesati. Voda je začela spreminjati barve. Dobila je vse barve mavrice in iz vode so se dvignili trije otoki, katerim so nimfe podarile vsaka svoj dar (lepota, blaginja in rodovitnost). Boginja Demetra (plodnost) je ganjena od truda nimf združila vse tri otoke v enega samega, ki je bil blagoslovljen z vsemi tremi darovi. Še danes je v spomin na ples prelepih nimf znak Sicilije ženska glava, ki predstavlja boginjo Demetro, okoli nje pa noge nimf, ki še vedno plešejo nad Sicilijo …
Za približno 5500 km2 je večja od Slovenije, je največja in najbolj raznolika italijanska regija, nudi pa dom kar 5 milijonom Sicilijancev, ki se med seboj sporazumevajo v dialektu; toliko drugačnem od italijanskega jezika, da mu lahko rečemo kar jezik. Oblivajo jo kar tri morja: Tirensko, Jonsko in Sredozemsko. Vpeta je med dva kontinenta, saj jo na skrajni severovzhodni točki od Apeninskega polotoka loči le tri kilometre širok Mesinski preliv, na jugozahodu pa 140 km širok Sicilski preliv od Afrike. Eolski otoki v njeni bližini ps so nekaj posebnega: zaradi ognjeniške dejavnosti je vsak od sedmih otokov pokrajina zase. (več o Siciliji pod video posnetki)
Malo pred peto se grem v miru stuširat,
Foto: Vinko Šeško.
po zajtrku pa ob pol osmih krenemo naprej. Dan zmage je danes in začnemo ga z borbeno italijansko Avanti popolo, nadaljujemo pa z malce prirejeno verzijo Janez, kranjski Janez. Vozimo se proti turističnemu mestu Taormina, ob robu avtoceste nas spremljajo cvetoči oleandri in rdeče bugenvilije, v sadovnjakih pa drevesa s pomarančami, mandarinami, limonami, vmes so posajene opuncije in neke vrste nešplje. Hiše in naselja so prilagojena okolju. Zunaj je ob osmih 19 stopinj, torej se nam obeta vroč dan. Po Taormini zavijemo z avtoceste proti soteski reke Alcantara. Voda teče 25 metrov globoko po soteski, ki je nastala ob izbruhu Etne. Ker smo skupina, plačamo enajst evrov vstopnine po osebi in dobimo rumene zapestnice.
Najprej se sprehodimo po skrbno urejenem in označenem geološkem in botaničnem parku, potem pa začnemo uživati ob pogledih na penečo se vodo med umetelno oblikovanimi bazaltnimi stenami, ki so nastale s počasnim ohlajanjem lave.
Najožji del soteske je širok samo dva metra, širši deli pa od štiri do pet metrov.
Foto: Vinko Šeško.
Z dvigalom se spustimo prav do vode, do mesta, s katerega je mogoče bresti po njej 150 metrov v sotesko. Seveda s posebno opremo in posebno vstopnino. Skrbni čuvaj pazi, da ne bi kdo počel tega na svojo roko, in piska ob vsakem najmanjšem poskusu.
Na terasi pred prodajalno spominkov in okrepčevalnico počivamo med cvetjem in zorečimi agrumi. Emanuel časti s slastnimi pomarančami, češnjami in sladoledom. Vse najboljše, Emanuel, in srečno vožnjo!
Vrnemo se na avtocesto in nadaljujemo pot proti Siracusi. Mesto ima okrog 123 tisoč prebivalcev. Nekdaj mogočna grška kolonija, ena prvih na otoku, in tekmica Aten je danes umirjeno sodobno mesto s sledmi nekdanje slave. Ustanovljena 733 pred našim štetjem, je z vojnami širila ozemlje in postala najmočnejše mesto v Sredozemlju, trikrat večje od sedanjega. Sirakuze, kot mesto tudi imenujejo, so sklenile močno zvezo z drugimi Grki in 480 pred našim štetjem premagale Kartažane – Feničane na ozemlju današnje Tunizije. Tirani, ki so sledili (Hieron I in Dioniz – peto, četrto stoletje pred našim štetjem) so Sirakuze povzdignili v najmočnejše mesto na otoku in v Sredozemlju. Leta 413 pred našim štetjem so jih Atenci z močnim ladjevjem poskušali zatreti, vendar niso uspeli. Vodje Sirakuz so bili tudi meceni umetnosti: Hieron II (265 – 215 pred našim štetjem) je razširil veliko gledališče, na dvoru so bili Ajshil, Pindar, Platon, Plutarh. Po smrti Hierona II so se Sirakuze med drugo punsko vojno povezale s Kartagino, ne z Rimom. Punska vojna je naziv treh vojn med Rimljani in Kartagino: prva punska vojna (264 - 241 pr. n. št.), druga punska vojna (218 - 202 pr. n. št.), tretja punska vojna (149 - 146 pr. n. št.). Kartagina je bila Feničanska kolonija v severni Afriki (sedanja Tunizija), ki se je v parih stoletjih močno razvila. Sredi 2. stoletja pred našim štetjem je prišla v spor z Grki na Siciliji (grške kolonije), ti so pa za pomoč prosili Rimljane. Rimljani so Kartažane imenovali Punci, in prav zaradi tega so dobile ime punske vojne. Po dveletnem obleganju so Sirakuze 211 pred našim štetjem padle v rimske roke in začel se je njihov zaton, ki se je končal leta 878, ko so mesto požgali Arabci. Sirakuze niso nikoli več dosegle stare veljave.
Ustavimo se na velikem parkirišču, kjer nas takoj obkrožijo poulični prodajalci. Pa se jim ne damo, nič ne rabimo!
Napotimo se proti delno srednjeveškemu, delno baročnemu staremu delu mesta (Ortigia) na otoku, ki ga most povezuje z ostalim delom mesta.
Najprej spoznamo Apolonov tempelj (Tempio di Apollo), ki je najstarejše dorsko svetišče na Siciliji iz leta 565 pred našim štetjem.
Ozke ulice nas pripeljejo do trga Piazza Arhimede z mogočnim Dianinim vodometom in katedrale zanimivo mešanico slogov.
V njene normanske zidove so vgrajeni stebri svetišča iz petega stoletja pred našim štetjem, dodani so posamezni elementi iz sedmega stoletja, ko so stavbo posvetili kot krščansko katedralo, pročelje pa je iz 17. stoletja. Še naprej uživamo na slikovitih ozkih ulicah, potem pa sledi dolg pohod do arheološkega parka, ki je čisto na drugem koncu mesta.
Vmes v daljavi zagledamo nenavadno stožčasto zgradbo, visoko 74 metrov. To je cerkev Marije solzne (Santuario della Madonna delle Lacrime) iz leta 1968, ki so jo zgradili po čudežu, ko so leta 1953 v hiši mladega para večkrat odkrili solze na Marijini sliki. Tudi mi dobimo skoraj solze v oči, ko odkrijemo, da je arheološki park zaprt. Ponedeljek je in, ko uslužbenca na stranišču vprašam, če je tako vsak ponedeljek, odgovori, da "samo v ponedeljek" in se za to opravičuje. Delajo pa vse stojnice, veliko je šolskih skupin z avtobusi, ena izmed italijanskih vodičk s skupino turistov se jezi, ker očitno tudi ni vedela, da je področje ob ponedeljkih zaprto.
Preko ograje lahko poškilimo v kamnolom, iz katerega so dobili na milijone kubičnih metrov materiala za gradnjo Sirakuz ( Latomia del Paradiso). Ostale so velike jame in v eno je velik vhod v obliki uhlja - jama Dionizovo uho (Orecchio di Dioniso). To je 70 metrov dolga votlina, ki se na koncu zoži, na vrhu je balkon in izhod v grško gledališče. Sirakuški tiran Dionizij starejši (432 - 367 pred našim štetjem) je s tega mesta prisluškoval zapornikom, vsega skupaj naj bi bilo tu zaprtih sedem tisoč Atencev. Lahko le slutimo, da je za temi votlinami grško gledališče, ki je bilo največje na Siciliji. Začeli so ga graditi v 6. stoletju pred našim štetjem, tu so premierno uprizorili veliko Ajshilovih tragedij, tudi Vklenjenega Prometeja, zdaj pa poleti v njem poteka program klasičnega gledališča. Sedišča (cavea) za 15 tisoč gledalcev so vklesana v skalo.
Za ograjo vidimo Oltar Hierona II iz okoli 225 pred našim štetjem, posvečen Zeusu, ohranili so se samo temelji. Na površini 198 krat 23 metrov so opravljali javna darovanja, na enem so lahko pokončali tudi 400 bikov. Rimski amfiteater iz tretjega stoletja je nekje za njim.
V Sirakuzah se spomnimo tudi Arhimeda (približno 287 - 212 p. n. š), ki je bil svetovno znani starogrški matematik, fizik, filozof in izumitelj in je bil rojen v Sirakuzah. Šolal se je v Aleksandriji. Znan po Arhimedovem vijaku, zakonu vzgona, matematični uporabnosti arabskih številk, izračunu približka števila pi … Bil je vojaški svetovalec Hierona II in številne njegove izume (škripec, katapult) so vgradili v orožje in obrambne mehanizme. Glede njegove smrti kroži zanimiva zgodba: v drugi punski vojni naj bi ga ubil rimski vojak, ki ga je presenetil, ko je risal kroge na tleh in mu je Arhimed zavpil noli me tangere (ne dotikaj se jih), ker je želel zaključiti pričeto delo. Vojak ga je v jezi prebodel s sulico, čeprav so imeli rimski vojaki naročilo, da se mu ne sme nič zgoditi. Najbolj znana zgodba o Arhimedu pripoveduje, kako je odkril metodo za določanje prostornine teles nepravilnih oblik. Arhimedu so prinesli krono Hierona II, ki naj bi bila izdelana iz čistega zlata, in ga vprašali, ali so goljufivi zlatarji k zlatu primešali tudi nekaj srebra. Arhimed krone ni smel poškodovati, zato jo je potopil v vodo in iz dviga nivoja vode izračunal njeno prostornino. Meritev je mogoča zaradi dejstva, da je voda pri teh pogojih praktično nestisljiva. Ugotovil je, da je gostota krone manjša od gostote čistega zlata in s tem dokazal, da je k zlatu primešanega nekaj cenejšega srebra. Idejo za to je dobil v kadi in po tem odkritju je menda gol tekal po sirakuških ulicah in vpil »Eureka!« (grško εὕρηκα [heúrēka]), se pravi »Odkril sem!«. Zgodba o zlati kroni v Arhimedovih znanih delih ni omenjena, v praksi pa pomeni, da je izračun mogoč zaradi možnosti zelo točnega tehtanja mase izpodrinjene tekočine.
Dovolj imamo arheologije, Vinko pokliče Emanuela in že se vozimo nazaj proti mestu Catania.
Na postajališču ob meji iz večbarvnih cvetočih oleandrov in rdečih bugenvilij si pripravimo kosilo,
Foto: Vinko Šeško.
potem pa nadaljujemo vožnjo proti Etni, ki se riše pred nami. V bližini mesta Nicolosi zaidemo v gnečo na cesti, potem pa se začnemo dvigovati po lepi vijugasti cesti. Ob njej se vijejo "potoki" strnjene lave med površinami gozda in ostalega rastja. Vidimo nekaj opuščenih hiš, ena je do strehe zasuta s trdo lavo. Na parkirišču Nicolosi Nord (Etna Sud) je na višini 1910 metrov parkiranih veliko avtodomov. Table opozarjajo, da je treba na parkirnem listku, ki ga dobiš v Point Pointu, označiti čas prihoda. Bus Point je zaprt, brez navedbe časa delovanja.
Parkiramo in se že v mraku razgledamo naokrog: v dolini se razteza morje lučk, od objektov na parkirišču pa je odprto samo zavetišče Refugio Sapienza, ki je pravi hotel. Dovolijo nam uporabljati stranišča, dobimo pa tudi nekaj osnovnih informacij. Ob smetnjakih najdemi lisičko, ki se nas nič ne boji. Pri enajstih stopinjah se prileže zateči v toplo posteljo, čeprav se nekateri kar bojijo zaspati pod Etno, ki vedno nekaj kuha.
Divja tesen za dobro jutro, paše to, paše to, paše to, to, to.
Divja tesen za dobro jutro, po Sirakuzah dirkamo.
Video:
VEČ O SICILIJI (Vladimir Petvar)
Eolski otoki: zaradi ognjeniške dejavnosti je vsak od sedmih otokov pokrajina zase. Zanimivi so zaradi šest tisoč let starih zgodovinskih virov, delujočega ognjenika Stromboli, plaž, črnih zaradi lave, bistrega morja ter hrane in vina z izrazitim priokusom sonca. Sicilija ima neskončno dolgo obalo, razbrazdane gore, prostrana žitna polja in ognjenike. Več kot 61 % ozemlja zavzemajo griči, 25 % gorovje in samo 14 % je obmorske ravnine. Samostojen je seveda tudi najvišji vrh, vulkan Etna, ki je trenutno visok okoli 3340 m. Edini večji ravnini sta naplavinska dolina reke Simeto pri mestu Catania in tako imenovana Conca d’oro, v kateri je zrastel Palermo. Glavni reki sta Južna Imera in Simeto. Edino naravno jezero je Perguško.
Zgodovina na hitro
Zaradi ugodne zemljepisne lege in podnebja je bila Sicilija obljudena že v spodnjem paleolitiku (stara kamena doba: 500 tisoč do 11700 pred našim štetjem), o čemer pričajo bogate izkopanine. Arheološka najdišča govorijo tudi o naselbinah tujih plemen, ki so tod ustanovila nekakšna trgovska in vojaška oporišča. To so bili na primer Sesioti, ki so na otoku Pantelleria zgradili največji predzgodovinski zid v Sredozemlju, ali prvi anonimni kmetovalci, ki so okoli leta 8000 pred Kristusom uvedli gojenje oljke v notranjosti Sicilije. V 19. stoletju pred Kristusom so se priselila prva indoevropska plemena, v 14. stoletju Ausoni in v 13. Sikani. Okoli leta 1200 pred Kr. so prišli Sikuli in Enotri, v desetem stoletju Feničani. Od leta 735 pred Kr. so se začeli priseljevati Grki, ki so dolgo časa živeli v miru s Feničani, a so zatirali in potiskali vedno bolj v notranjost otoka Sikule in Sikane, edine še obstoječe staroselce. Grki so kmalu zasedli skoraj vso sicilsko obalo in nato razširili oblast na ves otok. Glavno vlogo je igralo mesto Sirakuza. Toda grška kolonizacija Sicilije ni bila enostavna. Na otoku so si sledili nepretrgoma spopadi in bitke vse do prve punske vojne, ko so se za oblast nad Sicilijo spopadli Rimljani in Kartažani. Rimljani so zasedli otok leta 241 pred Kr. in ostali na oblasti do leta 440. Po kratki vladi Vandalov in nato Ostrogotov so leta 535 zavladali Bizantinci, nato leta 827 Arabci in leta 106 vplivali na razvoj Sicilije. Ne primitivna plemena staroselcev, ne grški kolonizatorji, ne rimski imperij niso zapustili tako globokih sledov v kulturi in značaju Sicilijancev kot prav Bizantinci, Arabci in Normani. Po priključitvi normanskega kraljestva Svetemu rimskemu cesarstvu je Sicilija prešla pod Aragonce in nato Špance. Aragonci so priznavali deželi določeno samostojnost, a Španci so bili bolj zahtevni. Poleg tega je leta 1693 prizadel Sicilijo hud potres, ki je opustošil vsa mesta in povečal revščino prebivalstva. Z mirovno pogodbo v Utrechtu, ki je zaključila špansko vojno za nasledstvo, je pripadla Sicilija za kratek čas Savojcem, na kar so jo leta 1820 prevzeli Burbonci. Po 40 letih francoske nadvlade se je zaključilo s priključitvijo Sicilije Piemontu, torej bodoči Kraljevini Italiji. Garibaldi in njegovi rdečesrajčniki so leta 1860 začeli boj, ki se je končal z združitvijo Italije. Deseti naj osvajalci pa so bile sile pod generaloma Pattonom in Montgomeryjem, ki so 10. julija 1943 pristale na Siciliji in jo v 38 dneh zavzele.
Ni komentarjev:
Objavite komentar