Ob štirih zjutraj Emanuel vžge motor in krenemo na pot proti domu. Ob petih ne zdržim več na ležišču in vstanem v malo oblačno jutro, v katerem pa se že kaže tudi sonce.
Ob sedmih se ustavimo na postajališču Gonars Sud in pripravimo še zadnji skupni zajtrk na tem vandranju. Po tradiciji je to carski praženec z vsemi sladkimi dobrotami, ki so nam ostale. Vinko nam predstavi obračun, dogovorimo se tudi za zaključek desetega junija. Le kam se nam tako mudi? Vedno sem malo nejevoljna, če na takih potovanjih ne izkoristimo zadnjega dneva, in tudi tokrat je tako. Vendar, treba se je prilagoditi drugim in njihovim potrebam. Saj tudi ni tako velik greh, če prideš domov že podnevi. V Rožni dolini malo pred deveto zapojemo Slovenija, od kod lepote tvoje ..., Ljuba pa nam vožnjo popestri še z eno zgodbo iz Dekamerona. Kmalu po enajsti smo v Sevnici in potem v Orešju, kjer že čakajo nekateri prevozniki za domov.
Slovo in snidenje si podajata roko. Preverimo. če česa v našem domu na kolesih nismo pozabili,
Milka in Emanuel najdeta orodje, ki bi kdaj prišlo prav, počasi se razhajamo. Slavico in mene Sonja prijazno pripelje pred blok in ob dvanajstih sem že v stanovanju. Kaj pa zdaj? Ja, pisat spomine, vendar!
Ko domov se zdaj odpravljaš, čeprav bi še, čeprav bi še, čeprav bi še, še, še.
Ko domov se zdaj odpravljaš, naj lep spomin ostane le!
Foto: Vinko Šeško, izrez: Milka Požun.
Naj ostanejo spomini in upanje za ponovno druženje!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar