9. 06. 16

Vandranje po Italiji - 8. 5. 2016

Vstanem okoli pol šestih, kmalu tudi ostali in zajtrk je tu: bolj zgodaj, kot je bilo dogovorjeno. To postaja že kar pravilo. Sicer pa: zjutraj so jutra najlepša. Na postajališču se dogaja marsikaj zanimivega: 


tokrat se pripeljeta dva motorista, parkirata ob robu parkirišča, se zavalita v travo in sladko zaspita. Mi pa nadaljujemo vožnjo proti mestu Salerno


To je pomembno kulturno središče Kampanije in Italije z nekaj nad 130 tisoč prebivalci. V srednjem veku je tu delovala prva medicinska šola na svetu. Mesto je po kapitulaciji Italije leta 1943 gostilo italijanskega kralja, v bližini pa so se izkrcavali zavezniki v času invazije na Italijo. 

Foto: Vinko Šeško.
Ustavimo se blizu pristanišča in kupimo karte za ladjo ob 8.40, ki nas bo popeljala proti kraju Amalfi. 12 evrov plačamo po osebi za vožnjo, ki traja dvakrat po 35 minut. Na njej občudujemo slikovito obalo, ob kateri vodi vratolomna cesta, 


hiše in manjša naselja pa so kot pripeta v strmino. 


Tudi Amalfi. 75 km južno od Neaplja leži, je obmorsko mesto s 5.353 prebivalci (leta 2009), ki leži na obali Salernskega zaliva v globeli pod goro Monte Cerreto (1.315 m). Mesto je bilo prvič omenjeno v 6. stoletju. Med 9. in 12. stoletjem je bila pomembna trgovska sila v tem delu Sredozemlja. Prišteva se med glavne pomorske republike. Prebivalci so izdali tudi pomorski zakonik Tavole amalfitane, ki je bil v veljavi v Sredozemlju do leta 1750. Ko je sicilijanski kralj Rogerij II. Sicilski uničil njihovo republiko, je mesto začelo nazadovati in ni nikoli doseglo take moči, kot ga je imelo v srednjem veku. Zgodaj pa so v tem mestu začeli s turizmom: v 19. stoletju so dva samostana preuredili v hotela. Tu sta ustvarjala tudi Richard Wagner in Henrik Ibsen, kraj je bil priljubljen počitniški cilj angleškega višjega razreda in aristokracije. Mesto se lahko pohvali z arzenalom pomorske republike, muzejem ročno izdelanega papirja, prirejajo različne regate, 31. avgusta pa slavijo bizantinsko silvestrovo. Izkrcamo se v majhnem pristanišču in krenemo po ozkih ulicah starega mesta, po katerih kar vrvi od turistov. 


Čudimo se velikim limonam in pasemo radovednost v majhnih prodajalnah. 



Ostrmimo nad lepoto cerkve Svetega Andreja iz enajstega stoletja v bizantinskem slogu in njeno bogato baročno notranjostjo.  

Manjšo sliko je posnela Darinka Suša.
Nad obalo sedemo na prijetno teraso z razgledom in si privoščimo kozarček hladnega limončela (limoncella) - likerja iz limon, po katerem je Amalfi še posebno znan. 


Mimo nas se po cesti odvija procesija v belo oblečenih otrok z velikimi belimi šopki - verjetno imajo obred prvega obhajila. Uživamo v vožnji z ladjo nazaj v Salerno in klepetu s turisti iz različnih dežel sveta, najbolj zanimiv je starejši par iz Avstralije, ki ga poskušam navdušiti za obisk Slovenije.
Sledi dolga vožnja proti jugu. Nikoli si teh krajev ne bi predstavljala tako zelenih: hribi so pokriti z listavci, pokrajino krasijo cvetoča akacija, brnistra in hermelika. Na italijanskih cestah je veliko predorov, na tem področju pa jih je še posebno veliko. Nekaj jih je še v gradnji, čeprav promet ni pretirano gost, drugače je verjetno v visoki sezoni. 

Foto: Vinko Šeško.
Pri prijetnih dvajsetih stopinjah si skuhamo kosilo in klepetamo s simpatičnim možakarjem na stranišču. Kako drugače je to, kot imeti opravka le z avtomati! V nadaljevanju poti po Kalabriji je zelenja malo manj, pripeljemo se na območje, ki je skoraj tisoč metrov visoko in zunanja temperatura pade na 15 stopinj. Pri kraju Lamezia terme se približamo morju, potem pa spet krenemo bolj v notranjost dežele. Ko pripeljemo spet do morja, smo visoko nad njim, pogosto v predorih, zvečer pa po današnjih 450 kilometrih zapeljemo v Villo San Giovanni pri kraju Reggio Calabria. Priključimo se dolgi kači vozil, ki čaka na trajekt za Sicilijo. Ta vozi vsakih 40 minut od 5.20 do 23.20, vožnja traja okrog dvajset minut, za povratno karto (avtobus in potniki) pa plačamo 327 evrov. Sicer se že dolgo časa pogovarjajo o gradnji mostu preko Messinskega preliva iz Torre Faro v Punta Pezzo (tri kilometre), vendar so načrti še vedno na papirju. Nekaj časa so govorili celo o možnosti predora po morskem dnu, vendar so problem pogosti potresi in močni tokovi. O nevarnosti preliva je pisal že Homer: na eni strani je prebivala pošast s šestimi glavami, imenovana Scila, na drugi je grozil ogromen vrtinec, imenovan Karibda. Še danes poznamo rek o njih, če moramo izbirati med dvema nevarnostima. Potekajo pa po morju danes tudi električni vodi, 


o nekdanji napeljavi pa pričata dva ogromna stolpa. Trajekt ima dve etaži za vozila in salon za potnike. Na hitro se sprehodimo po njem, se zagledamo v lučke na obali Sicilije in že smo na kopnem. Samo do prvega postajališča ob avtocesti se še zapeljemo in tam prenočimo. Ob obisku restavracije in stranišč nas kar malo stisne pri srcu, ko se znajdemo v množico temnih obrazov. Nedelja zvečer je in gneča nastane zaradi vračanja turistov domov po vikendu. Kljub vsemu pa kmalu utrujeni zaspimo.

Amalfi z ladjo smo osvojili, hec je to, hec je to, hec je to, to, to.
Amalfi z ladjo smo osvojili, s trajektom pa Sicilijo.

Video:





Ni komentarjev: