14. 06. 16

Vandranje po Italiji - 11. 5. 2016

Spet se zbudim zelo zgodaj, nekaj časa kujem rime za vandrovsko pesem, ob pol petih vstanem. Ob pol šestih poteče rok za šoferjev postanek in pri 12 stopinjah se začnemo spuščati v dolino. Temperatura se polagoma dviguje do 17 stopinj, pa spet pade na 15. Vozimo se skozi manjša naselja ob vznožju Etne ob oljkah, pistacijah, mandljevih drevesih, opuncijah, hermeliki, suhih travah in divjem ovsu. Zlasti veliko dreves pistacije raste v okolici mesta Bronte z 19 tisoč prebivalci, ki ga je v 16. stoletju ustanovil Karel V na pobočjih ob reki Simeto.  V 18. stoletju je mesto in okoliška posestva dobil admiral Nelson v zahvalo za pomoč pri zatiranju uporov v Neaplju. Njegovi dediči so tu imeli grad do leta 1981. Leta 1860 so se kmetje uprli in zahtevali, da zemljo razdelijo mednje. Garibaldi je ta upor zatrl. Izbruhi Etne v letih 1651, 1832 in 1843 so mesto zelo poškodovali. 

Foto: Milka Požun.
Nas zgodovina tokrat ne zanima preveč, iščemo kruh za zajtrk. Neumorna nabavna ekipa ga po dolgem iskanju najde v pekarni in pol legalno kupi, za trgovine smo še prezgodnji.
Vozimo se  med nasadi hrušk in breskev, ki jih namakajo. Vidimo tudi črede govedi, ovc in koz, pokrajino pa spet krasijo rdeči cvetovi rastline, ki je podobna detelji, in smo jo videli že v Toskani. 

Naselje Cesarò z okrog 2500 prebivalci je bila prvotno verjetno arabska utrdba, potem srednjeveško mestece. Nekje bi morale biti razvaline starega gradu, za ozadje kraju pa mogočna Etna, ki se danes skriva v megli in oblakih. Hiše se vzpenjajo na strmo skalo z velikim kipom Kristusa na vrhu, ulice so ozke in komaj se jih rešimo ter usmerimo na pravo pot proti regionalnemu naravnemu rezervatu Monti Nebrodi (Parco regionale dei Monti Nebrodi). Grška beseda "nebros" pomeni srnjad in te je tu veliko. Sicer pa je bilo to področje dolgo pod Arabci in ti so ga imenovali "otok na otoku".  Park so ustanovili leta 1993 in s skoraj 860 kvadratnimi kilometri  pomeni največjo gozdno površino na Siciliji, ki jo dopolnjujejo pašniki, dve jezeri, močvirje, podzemne jame ... V njem rastejo predvsem hrasti, bukve, tise, niže plutovci, zavetje pa tu najdejo ptice selivke, ujede, močvirske želve, divji konji in poldivje črne svinje. Temperatura je že 18 stopinj, ko se dvigamo med nizkimi hrasti z majhnimi skodranimo listi, med njimi pa rastejo tudi glog, ilex in zlati koren. Bolj pri tleh se skrivajo kukavice in ciklame. Prihajamo na področje bukve in na križišče Portella femmina morta Miraglia na višini 1524 metrov. Kraj naj bi se res imenoval po mrtvi ženski. 


Končno je čas za zajtrk. 


Cesta naprej do jezer je zelo ozka, kljub temu se Emanuel potrudi in nas zapelje še do križišča Portalla Calucudera (1568 metrov). Tu se v desno odcepi kamnita cesta proti najvišjemu vrhu Soro (1847 metrov), nas pa bolj zanima dobro vzdrževana gozda cesta v levo proti jezeroma. 


V dobre pol ure smo pri jezeru Maulazzo, ki je umetno, potem pa naj bi hodili še šest kilometrov do jezera Biviere. 

Foto: Darko Kolnik.
Po gozdu, pašnikih z marjeticami, znamenjem, neke vrste hlevov, 


vse bolj navzdol, jezera pa ni nikjer. Spregledali smo odcep do njega, ker ni dobro označen, in iz daljave ga je videl le Vinko. 


Vračamo se in splašimo čredo konj, ki iščejo pašo v teh gozdovih. Tudi nam tekne malica pri avtobusu, potem pa se začnemo spuščati proti severni obali otoka. Med vožnjo po gozdu in cesti z nešteto ovinki uprizorimo pravi disko. 


K postanku nas premami izvir s koritom, kjer si natočimo svežo vodo, nekateri pa si ohladijo tudi noge. 


Obvezno je treba ustaviti tudi pri črnih svinjah: za občudovanje in fotografiranje. Cesto proti kraju Milazzo je okrašena z oleandri, v krajih ob njej je veliko rdečih bugenvilij. Za prenočevanje se ustavimo na bencinski črpalki še pred tem izhodiščem za Eolske otoke. Obisk otoka in vulkana Stromboli naj bi se tu začel, vendar zaradi kompliciranega prevoza in vprašljivega prenočevanja za ta del programa ni pretiranega zanimanja. Dilemo reši vremenska napoved: v dežju nima smisla iti tja. Na postajališču imamo stranišča in umivalnike, za tri evre se lahko tudi stuširaš. Pri avtobusu poskušamo specialitete: nešplje, opuncije, mandarine, posušene koščke kolača namakamo v vino, nič nam ne manjka. 

Foto: Darko Kolnik.
Igramo karte in, ko zmanjka naravne svetlobe, mizico in stole prestavimo kar pod cestno razsvetljavo. Igra nas tako pritegne, da gremo spat šele ob desetih.

Po kruh v Bronte, kar brez računa, v klet tja dol, v klet tja do, v klet tja dol, dol, dol.
Po kruh v Bronte, kar brez računa, pistacije pa skoz okol.
                 Po Nebrodi parku hodmo, vse zelen, vse zelen, vse zelen, len, len.
                 Po Nebrodi parku hodmo, bukve, hrasti, zlat koren.

Video:








Ni komentarjev: