1. 06. 16

Firence - 28. in 29. 5. 2016

Od Bizeljskega, preko Brežic, Krškega do Ljubljane: pa smo skoraj kompletni. Šest nekdanjih dijakov Gimnazije Brežice, dva sta zadnji čas morala odpovedati, volan pa je v rokah potrpežljivega Vojka. 


Ob osmih zjutraj se na postajališču Barje ob avtocesti dokončno vkrcamo v kombi in odbrzimo proti Firencam. Zakaj pa? Obiskat gremo grob nekdanje sošolke Milice in njeno družino.
Vožnja do meje in po Italiji poteka brez problemov: ogledujemo si pokrajino z žitom, ki bo kmalu začelo zoreti, vinogradi, že kar visoko koruzo in drugimi pridelki. Razveselijo nas rdeče barve cvetočega maka, komentiramo odcepe za kraje, ki jih poznamo, obujamo spomine na gimnazijska leta, klepetamo kar tako ... Ko je sila, se ustavimo na postajališču, kjer je na prvi pogled velika gneča, pa kljub temu kar kmalu opravimo na straniščih in pri kavici. Dobro se podpremo s Cvetkino slastno potico, vmes pa malo dezinficiramo z mojim teranovim likerjem. Vreme je lepo, ne preveč vroče, kdo ne bi užival na taki poti.
Po neskončni ravnini zapeljemo med hribe Toskanskih Apeninov in pri kraju Barberino di Mugello zapustimo avtocesto. Tu nas čaka mož naše nekdanje sošolke Paolo in nas popelje po pokrajini med mestoma Bologna in Firence. Ob mestu leži veliko umetno jezero Lago di Bilancino (velikost: pet kvadratnih kilometrov, največja globina 31 metrov), ki je nastalo v zadnjih letih prejšnjega stoletja z zajezitvijo reke Sieve kot rezerva vode za Firence, poganja pa tudi elektrarno in služi v turistične namene. Vozimo se po slikoviti pokrajini s hribi tam do tisoč metrov, številnimi označenimi pohodniškimi stezami in manjšimi naselji. 


Najprej se ustavimo pri dveh jezerih (2Laghi), ki sta dva ribnika in lepo urejena. V restavraciji pa si ne privoščimo rib, ampak različne vrste testenin, ki jih zalijemo z močnim vinom bližnjega vinorodnega področja Chianti. 

Pri naseljih smo posebno pozorni na kraj Firenzuola z obzidjem in dvema mogočnima vhodoma iz srednjega veka. Ime kraja pomeni "Majhne Firence" in res je bil nekaj časa konkurenca Firencam tudi zaradi pomembnega strateškega položaja na poti od Firenc do Bologne. V drugi svetovni vojni je tu potekala nemška obrambna linija in Firenzuola je bila 12. septembra 1944 skoraj popolnoma uničena. To strašno bombandiranje zaveznikov so doživeli tudi Paolovi starši. Po krvavih bojih je bila obrambna linija prebita, nanjo pa spominjata dve pokopališči: nemško z okrog 31 tisoč grobovi vojakov in pokopališče zaveznikov z okrog 300 grobovi vojakov različnih narodnosti. Više v hribih leži vasica Casanouva, od koder izhaja Paolov rod. 


Tu, v zelenju, na majhnem pokopališču, je našla svoj zadnji dom tudi naša Milica, ki jo je kruta bolezen iztrgala družini in nam sošolcem pred dvema letoma. Paolo na ploščo zatakne rdečo vrtnico, mi pa dodamo lovorjev venček s trakom v barvah slovenske zastave in posvetilom. Darko se je spomni z izbranimi besedami, zmoli očenaš, potem pa tiho postojimo v mislih s pokojno. Kar ne moremo doumeti, da te prijetne, nasmejane, odločne Milice ni več. Ustavimo se še v cerkvi San Michele a Casanuova, kjer so pravkar končali s sobotno popoldansko mašo in veliko ljudi pozdravlja Paola. Še vedno ostajamo med zelenimi hribi, občudujemo črede frizijk in rjavih krav, napisi pa nas pogosto vabijo na La Via del Latte, Mlečno pot, ki povezuje 29 kmetij. Obiskati je mogoče hleve, se seznaniti s kulturnimi in naravnimi znamenitostmi področja Mugello, kaj dobrega prigrizniti ... Nas pa Paolo popelje k prijateljski družini, ki ravno praznuje obletnico. V nekdanjem kamnitem kmečkem poslopju so si uredili prijetno zatočišče, kjer uživajo v prostem času. 


Nič se ne ustrašijo nenapovedanih dodatnih gostov: narežejo sir, napravijo sendviče, ponudijo paradižnike, neke vrste nešplje, odprejo penino ... Še dobro, da smo prinesli Cvetkino potico in Danicino vino. Klepetamo po italijansko, angleško, z rokami ..., še najboljši pa so prijazni nasmeški. Pod nami šumlja potok, ob katerem je tudi manjši kamp, spada pa vse skupaj v Park Giogo Casaglia, ki obsega 6.240 hektarov. Med hribi, ki so visoki tudi nad tisoč metrov, so vode izjedle slikovite kanjone, spočijemo se lahko v obsežnih bukovih, hrastovih in kostanjevih gozdovih, po katerih vodijo številne označene poti za pohodnike, kolesarje in turiste na konjskih hrbtih. 


Mi imamo še toliko časa, da obiščemo samostan Moscheta, ki je bil ustanovljen že leta 1034, od njega pa je ostal le del zidu, ki je danes vgrajen v restavracijo. V novejših zgradbah je med drugim muzej, na voljo so predavalnice, ponujajo tudi konje in šolo jahanja, skratka: popolna turistična ponudba v zeleni oazi narave.
Počasi se bliža večer in začnemo se obračati proti Firencam: spet malo gor, malo dol, preko 820 metrov visokega prelaza, skozi številna naselja, tudi skozi Pratolino, kjer živi Paolo, kjer je živela tudi Milica, ko smo jo obiskali pred desetimi leti in so bili doma še tudi vsi trije otroci. Naš hotel Panorama je v Firencah na zelo primernem mestu: čisto blizu starega središča mesta, na vogalu ulic Via Camillo Benso Cavour in Villa della Dogana, kjer ima družina Vettori na številki deset svoj studio. To so namreč zelo znani izdelovalci violin. 


Začel je Paolov oče leta 1935, nadaljeval Paolo, zdaj pa dela že tretja generacija: Paolova dva sinova Dario in Lapo ter hči Sofia. Pri delu je pomagala tudi njihova mama Milica. 


Po osvežitvi v hotelskih sobah se odpravimo k Vettorijevim. Pozdravijo nas Dario z ženo in sinom, Sofia z dvema sinovoma, kmalu pa se nam pridruži še oče Paolo. Prisrčno dobrodošlico nam pripravijo s svojo neposrednostjo, odprtostjo, pa tudi s sirom, salamo, pašto, rižoto, vinom. Za češnjo na torti pa poskrbijo Dare, Sofia in Dario s pravim koncertom. Dolg dan je bil to, zato se odpovemo večernemu sprehodu po Firencah in pohitimo spat.


Zjutraj se zbudimo v oblačno nedeljo, kmalu po osmi uri uživamo v obilnem zajtrku, potem pa še na odprti terasi na najvišjem nadstropju, od koder se odpira krasen razgled na stari del mesta z mogočno kupolo katedrale. Pod nami na ulici številni turistični avtobusi izkrcavajo turiste, ki jih oblegajo temnopolti prodajalci pelerin in dežnikov. Začelo je deževati in treba je izkoristiti priložnost. Ob desetih se spet dobimo z Vettorijevimi, tokrat ni Sofie z otrokoma, pridruži pa se nam Lapo, ki je imel v soboto obveznosti. 


Kljub dežju se sprehodimo mimo krstilnice s slavnimi vrati, ki je ena najstarejših zgradb v Firencah in verjetno izvira že iz 4. stoletja. Originalne plošče z vrat (shranjene v muzeju, tu so kopije) so iz leta 1401 in so nastale kot zahvala za rešitev mesta pred kugo. Poleg nje se dviga najvišja zgradba v mestu, mogočna katedrala (duomo) Santa Maria del Fiore, ki so jo začeli graditi konec 13. stoletja na temeljih cerkve iz 4. stoletja, 85 metrov visoki zvonik je bil dokončan sredi 14. stoletja, šest metrov višja kupola pa leta 1436. To je bila največja kupola tistega časa, zgradili so jo brez gradbenih odrov, vanjo pa se je mogoče povzpeti po 463 stopnicah. Pročelje so dodali šele v 19. stoletju, vendar celotna zgradba, oblečena v bel, zelen in rožnat toskanski marmor, deluje zelo enotno. Celotno sliko dopolnjuje še krstilnica, ki so jo v 11. - 13. stoletju obložili z belim in zelenim marmorjem. 


Ker kar močno dežuje, se odločimo, da na Piazza della Republica v kavarni popijemo kavo. Na trgu nas pred veličastnim slavolokom v rimskem slogu razveseli pravcati starinski vrtiljak, 



mi pa pot nadaljujemo mimo stare tržnice iz 16. stoletja, sedeža nekdanjih cehov in končno prispemo na Piazza della Signoria, kjer najdemo streho v loži med starorimskimi kipi (Loggia dei Lanzi). 


Od tu se nam odpira lep pogled na Neptunov vodnjak in Palazzo Vecchio, ki je središče firenške politike od 14. stoletja naprej. To "staro palačo" so dogradili leta 1322 in je še danes mestna hiša. Sprehodimo se preko dvorišča z vodnjakom, potem pa malo pomilujemo dolge vrste čakajočih turistov pred najstarejšo galerijo na svetu Uffizi. Tu smo prvič pozorni na dvojice oboroženih vojakov, ki jih po mestu kasneje opazimo še več, nekatere tudi s terenskim vozilom. Pravijo, da je tako običajno, zaradi varnosti. Kljub dežju se po ulicah tare turistov različnih narodnosti, posebno še na starem mostu Ponte Vecchio, najstarejšem v Firencah, ki je v drugi svetovni vojni ostal edini nepoškodovan med mostovi preko reke Arno. 


Zgradili so ga leta 1345 in izgleda v bistvu kot ulica z delavnicami. Od konca 16. stoletja so tu ostale le še zlatarske delavnice, zaradi hrupa in smradu pa so se morali umakniti mesarji, strojarji in kovači, ki so reko uporabljali za smetišče. Sredi mosta stoji kip najslavnejšega firenškega zlatarja 16. stoletja Cellinija. Preko mosta poteka tudi Vasarijev hodnik, ki povezuje mestno hišo, Ufizzi in Palazzo Pitti. Ta je omogočal prehod noblesi, da se jim ni bilo treba mešati z navadnimi meščani. 


Vračamo se spet mimo katedrale, zavijemo mimo cerkve San Lorenzo in se spomnimo ob kapeli in palači slavne družine Medici, potem pa nas pritegne slastni sladoled.
Čas je za slovo od prijaznih gostiteljev, uspe se nam izviti iz ulic Firenc, ki imajo okoli 400 tisoč prebivalcev, in že drvimo proti domu. Tu in tam je na avtocesti po Italiji nekaj več prometa zaradi zaključka konca tedna, vendar je promet v glavnem tekoč. V Sloveniji pa se nekje pri Razdrtem to konča: kmalu izvemo, da nastaja zastoj zaradi prometne nesreče med Vrhniko in Logatcem, zapustimo avtocesto pri Postojni in poskušamo po stari cesti, kjer se pri Planini tudi ta tok prometa ustavi. Peter se spomni dobre rešitve: Rakek, Cerknica, Rakitna, Podpeč, Ig - nekaj daljša pot, rešimo pa se zastojev. Tako domov pridemo kasneje od načrtovane ure, vendar varni in polni vtisov: poslovili smo se od naše Milice in z njeno družino preživeli nekaj dragocenih trenutkov.

Video:












Ni komentarjev: