14. 06. 16

Vandranje po Italiji - 14. 5. 2016

Mir in nadmorska višina nam vandrovcem očitno dobro deneta, saj vsi malo dlje spimo. Jaz imam še vedno toliko časa, da se malo sprehodim po naselju, ki naj bi po popisu leta 2001 imelo blizu 150 prebivalcev, leta 2008 samo še osem, uslužbenka v lokalu pa trdi, da zdaj tu stalno živi 14 ljudi. Že Rimljani so živeli tu, naselbina Castelluccio di Norcia pa je bila zgrajena gotovo že pred 13. stoletjem. Ozkim ulicam in nekaterim hišam se pozna, da potekajo projekti za obnovo. Veliko hiš je zaprtih, vendar vzdrževanih. Verjetno se sem vračajo lastniki ob koncu tedna: največ jih dela v 28 kilometrov oddaljenem večjem kraju Norcia. Nekatere stavbe so zapuščene in potrebne popravila, med njimi tudi Marijina cerkev iz 16. stoletja in oratorij iz 16. do 18. stoletja. Pod naseljem leži pokopališče, ki je natrpano z grobovi in nagrobnimi tablami. Okrog poseljene vzpetine (1452 metrov) se na višini okrog 1350 metrov razprostira 15 kvadratnih kilometrov kraških polj - vse skupaj pa je ostanek starodavnega jezera na področju osrednjih Apeninov. Veliko polje (Piano Grande) je tisto, ki smo ga prečkali ob prihodu, in videli, da so med njivami tudi močvirni travniki in prav lahko si je predstavljati, da ob večjih količinah vode požiralniki ne zmorejo odvajati vse in nastanejo tu jezera, kot naše Planinsko polje, recimo. Domačini na njivah pridelujejo predvsem lečo, ukvarjajo pa se tudi z ovčerejo. O napredku pričajo novi traktorji na dvorišču kmetij in na poljih v dolini. Vse več je turistov: pohodnikov, padalcev, smučarjev. Fotografi poznajo to področje predvsem po prizorih, ko na poljih, ki jih obkrožajo vrhovi do skoraj 2500 metrov, vzcveti mak, ki se mu pridružijo marjetice, cvetovi oljne repice in leče. Italijani temu pravijo La Fiorita, čas cvetenja pa ni vedno enak, razmere je mogoče spremljati na kameri v živo ali animaciji za dan, mesec in leto. 


Mi smo tu vsaj mesec dni prezgodaj, pa je pokrajina vseeno slikovita, saj hribe naokrog lepšajo lise rjavo-rdečega gozda. Na žalost je to bukev, ki jo je osmodila slana. Sicer pa pozimi temperatura včasih pade na trideset stopinj pod ničlo.
Po zajtrku se, kljub temu, da nam oblaki visijo nizko nad glavo, odpravimo po eni izmed petih, z različnimi barvami označenih pohodniških poteh. 


Prehiti nas nekaj terenskih vozil, sicer pa uživamo v razgledih. 


Na križišču ugotovimo razlog za barvo bukovega gozda, večina se odpravi naprej v višine, nekaj pa nas gre raziskovat manjšo vzpetino, ki je bogato okrašena s cvetjem. 


Največ je modrih hrušic in roza njim podobnih cvetk, najdemo tudi mali encijan, spominčice, logarice in celo narcise. Vreme nas ne pusti dolgo pri miru: začne rositi, tudi veter postaja močnejši, zato se odpravimo nazaj v naselje. 


Poleg avtobusa nam nudi zatočišče tudi lokal Albergo Bar Sibilla, v katerem so bili že zvečer zelo gostoljubni. Krepčamo se s kavo, pivom, pecivom; kupujemo lokalne žgane pijače (tudi s tartufi), predvsem pa igramo karte in izrabimo vse proste vtičnice za polnjenje baterij. Zakaj ime Sibilla? To je ime prerokinje, ki so jo izgnali v te odmaknjene kraje in naj bi živela v votlini na vhodu v pekel. Po njej se imenuje votlina na višini 2150 metrov pod istoimenskim vrhom, ki jo še vedno raziskujejo, pa tudi narodni park Parco Nazionale dei Monte Sibillini, na robu katerega leži tudi Castelluccio.
Kmalu se vrnejo tudi najbolj vneti pohodniki, ki so se podali med oblake, ker je tudi njim bilo dovolj megle in dežja. Privoščimo si krepko malico pri desetih stopinjah, 


potem pa se preko prelaza z vodnim koritom, cerkvico in zaprtim gostinskim objektom Baita spustimo v dolino. Vozimo se med strmimi hribi, skozi majhne vasi, ob tropu ovac, vse je zeleno. Občasno posije sonce, pogosto dežuje, čas pa nam krajša Danica z branjem modificiranih Murphyjevih zakonov. Ko se ustavimo, da natočimo gorivo, si tudi mi privoščimo kapučino, ki stane samo evro dvajset.
Ker imamo še dovolj časa, se odločimo za obisk San Marina (Repubblica di San Marino), ki je z 61 kvadratnimi kilometri ena najmanjših držav na svetu in tretja najmanjša v Evropi. Po legendi naj bi republiko ustanovil kamnosek sveti Marino z Raba, ki je v 4. stoletju, v času preganjanja kristjanov pod rimskim cesarjem Dioklecijanom, pobegnil na Apeninski polotok, da bi v tamkajšnjih hribih ustanovil skupnost kristjanov. Obstoj samostojne skupnosti okrog gore Titano je sicer z listinami dokazan od visokega srednjega veka dalje, današnje meje pa je republika dobila leta 1463. Zaradi velike odvisnosti od Italije je vlada San Marina z Italijo sklenila več sto meddržavnih sporazumov  ki določajo sodelovanje ali usklajevanje na različnih področjih. Ne glede na to San Marino rad poudarja svojo neodvisnost, kadarkoli je to mogoče. Ima okrog 27 tisoč prebivalcev, glavno mesto San Marino pa nekaj čez štiri tisoč. Turizem je poleg trgovine, drobne obrti in kmetijstva glavni vir dohodkov. Parkiramo pod starim središčem mesta, kjer je veliko avtobusov, tudi slovenskih in hrvaških. 


Peš se napotimo navkreber, se sprehodimo mimo vladne palače in mestne hiše, občudujemo razgled in moderne skulpture  razstave Mutoid, najdemo zgornjo postajo žičnice iz doline, pokukamo v baziliko, hodimo po obzidju do dveh stolpov - trdnjav iz 12, in 13, stoletja, ki sta zdaj muzeja, ob času našega obiska oba že zaprta. 



Drugi stolp stoji na vrhu gore Titano, ki je sicer visoka le 756 metrov, zaradi ravnine okrog nje pa od daleč vidna. Tretji stolp si ogledamo le od daleč, treba se je vrniti na parkirišče. Tokrat se je večina skupine spustila predaleč navzdol in napravi dolg marš do avtobusa. 
Ustavimo se na prvem postajališču in skuhamo večerjo, ki pa jo prekine naliv, Ampak Milke in dežurnih to ne moti: pojemo pač v avtobusu. Izkoristimo še zastonjske tuše in zaspimo spanje pravičnega.

                Tja gor v hribe, v Castellucio: megla, dež, megla, dež, megla, dež, dež, dež.
                Tja gor v hribe, v Castellucio: med bukve rdeče, cvetje greš.
Plezamo na San Marino, strmo gor, strmo gor, strmo gor, gor, gor.
Plezamo na San Marino, je povratek hud napor.
               Med večerjo se je vlilo, kaj zato, kaj zato, kaj zato, to, to.
               Na avtobus smo vsi zbežali, vse lepo servirano.

Video:








Ni komentarjev: