Ponoči se bliska, grmi in dežuje. Odločitev, da odhod na Stromboli nima smisla, je bila pravilna. Ob pol treh obiščem toaletne prostore, ob pol petih krenemo na pot in se v Messini vkrcamo na prvi trajekt za celino.
Ni pretirane gneče, paluba je mokra, veter piha, za nami ostajajo luči Sicilije, od katere smo okusili le nekaj malenkosti. Še bo treba priti, si ogledati mesta, hoditi po podeželju in uživati z ljudmi, pokušati domačo hrano. Pod povezavami na video posnetke je še nekaj podatkov o tem svojevrstnem otoku.
Pred šesto uro smo na avtocesti. Danes se bomo vozili po tistem delu italijanskega škornja, kamor spadajo prsti in podplat: Kalabrija (Calabria) in Bazilikata (Basilicata) ter se malo približali peti: Apulija (Puglia). Na začetku nas spremljajo divje doline med visokimi hribi, kjer je cesta speljana med predori. Še vedno dežuje, potem pa je okolica meglena in končno se med oblaki pokaže tudi sonce. Ura je že skoraj osem, ko se za pol ure ustavimo in osvežimo na prijetnem postajališču, ki ga krasijo keramični in drugi izdelki iz okolice.
Ob akacijevih drevesih in cvetočih grmih so uredili prijeten prostor za piknike in otroško igrišče. To takoj prebudi otroka v meni in moram preizkusiti nekaj igral. Vsa so zdržala. Nadaljujemo vožnjo med nasadi sadja (pomarančevci, breskve, nektarine, češnje), oljk, nekaj je tudi trte. Zanimive so rezatve in vezave dreves: oljčna drevesa v kocke ali kvadre, breskve v neke vrste zelo razprte v-je. Vmes se razprostirajo žitna polja in že preorana strnišča.
Ob desetih se ustavimo v manjšem kraju, da v trgovini Eurospin obnovimo zaloge in pojemo pozni zajtrk.
Težave so s straniščem, zato pač raziskujemo okolico in uporabimo zavetje kakšne večje opuncije, oljke, vinske trte ali visoke suhe trave.
V Tarantskem zalivu blizu kraja Montegiordano nas pritegne sinje modro morje, ki v daljavi prehaja v skoraj vijočno barvo, obroblja pa ga bela pena valov. Spustimo se pod železniško progo na obalo, kamor butajo valovi in rožlja pesek, ko ti spet odtekajo. Sprehodimo se po borovem gozdičku, Danica pogumna zaplava, tudi Mojca se namoči, nekateri drugi pa le do kolen. Lepa obala, če ne bi bilo toliko raztresenih smeti.
Kakšnih 20 kilometrov pred naseljem Alberobello vidimo veliko pokošene trave, baliranega sena, na pašnikih se pasejo krave in konji. Ceste so ravne, parcele obrobljene s kamnitimi zidovi, kar veliko je drevja. Tu in tam se že pojavi kakšna hišica s stožčasto kamnito streho, pri novogradnjah zgolj v okras. Naselje Alberobello ("lepo drevo") z okrog enajst tisoč prebivalci je ohranilo veliko teh značilnih hiš iz grobo klesanih apnenčastih kamnov, zgrajenih brez malte. Imenujejo jih trulli in najstarejše so iz 13. stoletja, večina pa ni starejših od 300 let. Po obliki spominjajo na podobne v Grčiji in Siriji, gradili pa naj bi jih tako zato, da so prelisičili vladarja Ferdinanda I Aragonskega, ki ni dovolil gradnje stalnih bivališč. Ker izgledajo nedograjene, se je bilo mogoče izogniti tudi davkom. Bivališče tvori kombinacija dveh ali več trullov, ki so povezani z oboki. V njih je prijetno hladno, danes pa jih uporabljajo predvsem za turistične namene in so v njih trgovinice in lokalčki.
S parkirišča do starega dela mesta hodimo mimo trat, ki so rdeče od maka. Tu in tam pade kakšna kaplja, vendar nas dež na polurnem obhodu naselja ne moti.
Sprehodimo se po ozkih ulicah, pokukamo v hiše, se povzpnemo na strehe, brskamo med spominki. Res edinstvena arhitektura in lepo urejeno mesto.
Nadaljujemo pot po ravnini proti severu in uživamo v pogledih na nasade sadja, zlasti je veliko češenj in oljk. Vožnja do polotoka Gargano in po njem pa se nam kmalu zdi dolga in že skoraj dolgočasna. To je v bistvu ostroga italijanskega škornja, gričevnat svet do višine nekaj nad tisoč metrov, porasel z gozdom in obrobljen s skalnatimi pečinami. Večino področja zajema narodni park, ki so ga ustanovili leta 1991 in se ponaša z ostanki starodavnega bukovega in hrastovega gozda, ki ga je opeval že Horacij. Na severu pa ležita tudi dve slani jezeri. Zelenje, zelenje, zelenje ..., ozka cesta: malo gor, malo dol, mi pa iščemo primerno mesto, kjer bi ostali preko noči.
Ko že skoraj obupamo, se znajdemo na čudovitem mestu ob čudni stavbi, ki spominja na stolp ali skladišče in je zapuščeno. Ob njem je dovolj betoniranega prostora za avtobus in jedilnico na prostem s krasnim razgledom na morski zaliv globoko spodaj in jame v skalah na njegovi obali.
Na drugi strani je še lepši razgled na kamniti obok nad morjem. Tako okolje prav zahteva slovesno večerjo: zrezki iz zmletega mesa, paradižnikova solata z nekaj paprike, ob tem pa črno sicilijansko vino Črni vrag.
Avtor drugega posnetka je Vinko Šeško.
Ljuba se posebno potrudi z dekoracijo: vsaka miza dobi šopek in posodico s plavajočimi prižganimi svečkami,
za kuliso pa nam služi prekrasen sončni zahod. In poobedek: Danica nam v romantičnem vzdušju bere anekdote. Enkratno doživetje!
Ob štirih šli smo direkt v Messino, olja ni, sira ni, vina ni, ni, ni.
Ob štirih šli smo direkt v Messino, adijo rekli Siciliji.
Visoki hribi in ravnine, kar naprej, kar naprej, kar naprej, ej, ej.
Visoki hribi in ravnine, kamnite hiše, za nas ni mej.
Je večerja na višini, to diši, to diši, to diši, ši, ši.
Je večerja na višini: svečke, vino, vmes pa mi.
Video:
SICILIJA DANES
Je največja italijanska pokrajina, ki pa ima poseben status avtonomne dežele s svojim parlamentom in predsednikom. V regiji je cvetoča panoga turizem, ki je zelo v porastu, kmetijstvo pa se usmerja iz obdelovanja in gojenja žita v specializirano pridelovanje domorodne trde pšenice (durum), agrumov, vinske trte in oljk, povrtnine in drugega sadja.
Trda pšenica (znanstveno ime Triticum durum) je posebna vrsta pšenice, ki za rast potrebuje veliko toplote in tla, bogata s hranilnimi snovmi. Vsebuje veliko glutena. Najbolje uspeva na območjih z vročimo poletji (deli ZDA in bivše Sovjetske zveze, Mediteran). Pridelava trde pšenice je samo približno 10 % pridelave vse pšenice. Trda pšenica je potrebna za izdelavo testenin, kuskusa, ker se ti izdelki prehrambene industrije ne dajo izdelati iz s škrobom bogate mehke pšenice ali pa je njihova kvaliteta slaba.
Sicilija pridela skoraj 80 % italijanskega bombaža. Pomemben je tudi ribolov (tuna, mečarica, plave ribe). Problematično je energetsko stanje dežele, predvsem zaradi kroničnega pomanjkanje vode, ki ne dovoljuje hidroelektrarn. Obratuje več termoelektrarn, nekaj vetrnic (eolska energija) in na novo ustvarjena polja, ki zbirajo sončno energijo. Glavni dotok energije je elektrovod prek Mesinske ožine.
Posebnosti, zaradi katerih je Sicilija edinstvena in vredna obiska.
SLIKOVITA IN LEPA MESTA
Sicilija je dežela baročnih mest, ki so ohranila svoja bohotna središča bogato okrašenih stavb, ki v srcu nosijo plemenito zgodovino otoka. Taka mesta so Catania, Siracuse, Palermo, Noto … Poleg očarljivega baroka so tudi srednjeveški borgi, ki se te ne pustijo ravodušnega (Taormina, Cefalu, Erice) in seveda pristne vasice, kjer se je čas ustavil (Savoca, Forza D'agro, Nicolosi …)
ARHEOLOŠKI PARKI IN ZAPUŠČINE PRETEKLOSTI
Agrigento, Selinunte, Segesta, Neapolis so le nekatera izmed najbolj znanih grško-rimskih zapuščin otoka, ki je bil od nekdaj središče poznanega sredozemskega sveta. Otok je posejan z ostanki preteklosti in težko se izognete slikovitim scenam, ki vas prezrcalijo v obdobje antike. Pa ne le antike – zgodovina se je pisala ves čas.
AGRUMI
Na Siciliji gojijo predvsem agrume iz rodu citrusov ( pomaranče, limone …). Rastline so izvorno iz območja tropske in subtropske Azije. Na Sicilijo so jih prinesli Saraceni v desetem stoletju. Danes jih gojijo predvsem ob vznožju Etne. Plodovi zorijo v zimskih mesecih (od novembra do aprila). Znane so predvsem sicilijanske pomaranče (tarocco) z značilno sredico z žilami rdeče barve.
MAFIJA
Sicilijanska mafija je ime za organizirano kriminalno združbo, ki je začela delovati na tem področju in se nato razširila po vsem svetu (v severni Ameriki si je nadela ima Cosa Nostra – naša stvar). Njen izvor je povezan z dogodkom tako imenovane sicilijanske večernice. Zgodba pravi, da je francoski vojak, imenovan Droetto, posilil in ubil sicilijansko deklico, ko je cerkev Svetega duha v Palermu zvonila večernico 31. 3. 1282 leta. To je sprožilo splošen upor in maščevanje vsem francoskim vojakom. Mati nesrečnega dekleta naj bi vpila na trgu besede MIA FIGLIA (moja hči) in prav iz teh besed naj bi izviralo ime MAFIA, ki je bila oblikovana kot častna druščina (societa onorata), zasnovana za zaščito zatiranih pred oblastmi. Kmalu pa je postala »država v državi«, ki je začela pobirati posebne davke na varnost (tako imenovan pizzo) …
NAVADE IN OBIČAJI
Ljudje veliko povedo z gestami, veliko je pregovorov v narečjih (Tašče imajo svoje snahe rade toliko kot morskega ježka v postelji.). Praznik Vseh svetih 2. novembra praznujejo s krasitvijo grobov, otrokom pa sorodniki z drugega sveta prinesejo darilca. Prazniki posameznih svetnikov služijo za druženje. La Befana: robata starka, ki se ni pridružila trem kraljem pri obdarovaju novorojenega Kristusa, je to kasneje obžalovala in se z vrečo daril podala po svetu. Na praznik Svetih treh kraljev napolni otroške nogavice z darili, če so pridni, sicer pa s premogom. Praznik novega oljčnega olja slavijo na dan Svetega Martina 11. novembra. Preizkušajo ga na s soljo začinjenih okroglih hlebcih z janeževimi semeni in vse skupaj zalivajo z mladim vinom. Značilno in nujno je varčevanje z vodo: prestrežejo vsako kapljico, od kuhanja testenin jo dajo popiti živini. Še vedno nekaj malih ribičev lovi z ročno izdelanimi pripravami.
KULINARIKA
je del zapletene gastronomske dediščine, ki so jo pustile vse kulture, ki so vladale temu delu Sredozemlja. Seznam tipičnih jedi je zelo dolg in raznovrsten, se pa tudi deli po pokrajinah na otoku. Nekaj jedi:
Testenine V neverjetno pestro paleto jedi iz testenin je vključeno vse obilje Sicilije. Značilna palermska jed je „pasta con le sarde“ (s sardinami, janežem, pinjolami, rozinami in sardelami), za Katanijo pa testenine na »Norma način« (testenine narejene v omaki iz paradižnika, jajčevcev, pretresene z naribano slano skuto (ricotta salata). Testenine so iz moke durum, so čvrste in zelo okusne.
Arancini Zanimiva jed, ki jo ponujajo v barih in na ulici kot hitri obrok. Kepe riža nadevajo s sočnim paradižnikovim ragujem, povaljajo v drobtinah in cvrejo. Oblika in barva spominjata na pomaranče (aranci) in od tod ime. Jed je zelo nasitna, a odlična.
Gelato (sladoled) Sicilski sladoled je res nekaj posebnega zaradi svoje osnove: kreme iz mleka ali mandljevega mleka in škroba. Krema je nastala pod arabskim in španskim kulinaričnim vplivom. Mesto nastanka sladoleda so Sirakuze.
Granita Zamrznjen sadni sok, ki ga fino zmeljejo in v takem stanju ponudijo. Zelo osvežilno zlasti v poletnih mesecih.
Cassata in cannoli Klasična sicilska posladka. Cassata je iz kremaste ricotte (skute) in biskvita, prelitega z belim in zelenim marcipanom, okrašena pa s kandiranim sadjem. Cannoli so rahlo zapečeno pecivo, polnjeno z kremo iz ricotte (skute).
Marcipan in mandeljevi biskvit Vse vrste biskvitov, marcipanov in sladic, obogatenih z mandeljni, najdemo na Siciliji kot tipično hrano, ki jo strežejo kot prigrizke, okras ali pa obredna peciva.
Vina Vinska trta je svoje mesto na Siciliji našla med helenističnim obdobjem (7. stol. pr. Kr.). Trto so vezali na brajdo. Prava revolucija v pridelavi vin pa je bila ob prihodu angleškega trgovca Johna Woodhousa, ki je 1773 pričel z vzgojo prvega italijanskega vina s kontroliranim geografskim poreklom (DOC) in še danes najbolj znanega sicilijanskega vina Marsala. Sicilijansko vino se pogosto zaradi visoke vsebnosti alkohola uporablja za »rez« francoskih in severno italijanskih vin. Sicer pa je Sicilija velika pridelovalka vina zlasti v Trapani in okolici.
Avtor zapisa: VLADIMIR PETVAR, vodnik agencije Kompas
----------------------------------------------------------------------------------------------
ŠE SLAVA V POVEZAVI Z SICILIJO ...
-Ajshil (525 – 456 pred našim štetjem) – oče grške tragedije (Agamemnon, Ojdip, Vklenjeni Prometej … ohranjenih sedem del 500 dram).
-Vinzenzo Bellini (1801 – 1835) – skladatelj, naročila tudi za milansko Scalo (operi Norma in Mesečnica).
-Luigi Pirandello (1867 – 1936) – utemeljitelj dramatike 20. Stoletja, dobil Nobelovo nagrado 1934 (Šest oseb išče avtorja).
-Filmi: Sto dni v Palermu, Poštar, Boter.
...IN MALO MITOLOGIJE
Hefajst (Vulkan) je kot bog ognja živel na Etni in očetu Zevsu s plameni iz ognjenika koval strele.
Odisej je deset let taval po Sredozemlju po trojanski vojni in iskal pot domov (Homer). Veliko njegovih pustolovščin se je odvijalo na Siciliji.
Polifem: enooki kiklopski (velikan z enim očesom na sredi čela) pastir in kanibal je imel Odiseja v ujetništvu v votlini na gori Etna.
Eol: kralj vetrov in mojster navigacije je živel na Eolskih otokih.
Scila: odvratna morska pošast s šestimi glavami, ki je ustrahovala mornarje, ki so pluli skozi Messinsko ožino, na drugi strani pa je bila Karibda - strašni vrtinec. Med Scilo in Karibdo je zdaj pregovor, ki pomeni: med dvema enako nevarnima možnostima.
Ni komentarjev:
Objavite komentar