Treba je še izkoristiti tuš na tem,
verjetno najlepše urejenem stranišču na naši poti: stene so okrašene z različnimi posnetki limon. Potem pa sledi bogat zajtrk, saj je ostala še enolončnica od včerajšnje večerje. Danes praznuje Zofka in tudi naši dve Sonji, zato jima voščimo s pesmijo.
Le 15 kilometrov imamo do kraja Comacchio, vendar se prej ustavimo še v trgovini Eurospar pred pristaniškim in ribiškim naseljem Porto Garibaldi, da obnovimo zaloge hrane. Nedelja je, v trgovini pa kar precej kupcev. Do sem smo se vozili med polji pšenice, travniki z nizkim drevjem, naprej pa je vse več vode in ob kanalih in rekah vidimo posebne naprave z dvignjenimi mrežami, ki jih potopijo za lov rib, predvsem jegulj. Smo v široki delti reke Pad (Po) s stotinami manjših kanalov in petimi večjimi, ki se deli na aktivno, kjer imajo kanali dostop do morja, in fosilno, kjer dostopa do morja ni več. V zgodovini se je njena oblika zelo spreminjala, tok reke so tudi umetno preusmerili, da ne bi voda prinesla preveč usedlin v lagune Benetk. Sicer pa reka Pad izvira v Kotijskih Alpah (v Italiji) na višini 2002 metra in je s 652 kilometri najdaljša italijanska reka. Njena širina doseže tudi okrog 500 metrov, povprečni pretok znaša 1540 kubičnih metrov na sekundo, površina porečja pa je kar 71 tisoč kvadratnih kilometrov. Teče skozi velika mesta Torino, Piecenza, Ferrara, s kanali je povezana tudi z Milanom, zato je njena onesnaženost zelo velika. Stanje je malo boljše, ker so v Milanu uredili čistilne naprave, našli pa so v vodi veliko benzoylecgonina, ki se izloča z urinom uživalcev kokaina. Znano je tudi, kako je leta 2010 prišlo do razlitja nafte rafinerije v kraju Villasanta. Pad se pogosto razliva in poplavlja: na več kot polovici toka je obdan z nasipi.
Comacchio so Benetke v malem na trinajstih oročkih, ki so povezani s slikovitimi mostovi preko kanalov. Z Vinkom poskušava najti turistične informacije in veliko domačinov poskuša pri tem pomagati, nekateri gredo celo del poti z nama. Policistka, ki zna dobro angleško, nama pokaže pravo pot.
V slikovitem okolju starega mesta dobiva informacije, da si je mogoče delto ogledati z ladjicami, ali pa po nasipu kolesariti ali pešačiti do Valli di Comacchio. Avtobus je pretežak za most na začetku poti, zato ga pustimo na velikem parkirišču.
Okrog pet kilometrov je dolg naš sprehod po nasipu, ki je okrašen z maki. Na desni polja, na levi voda in mreže za ribolov.
Ko pridemo do razglednega stolpa in se povzpnemo nanj, se šele začnemo zavedati veličine tega področja.
Vrnemo se k avtobusu, pripravimo kosilo in Pavli in Emanuelu izročimo darilci v obliki lokalnih dobrot, ker imata kmalu rojstni dan. Z avtobusom se zapeljemo daleč ven iz mesta (deset kilometrov severno od Ravenne) v park Punte Alberete, pomembno mokrišče, ki nastaja s poplavljanjem reke Lamone. Franci sprašuje, če tu živijo tudi albatrosi. V tistem trenutku pa mimo pripluje ladjica z imenom Albatros. Večina se odloči za krajše sprehode, nekaj pa se nas odpravi po lepi poti med zelenjem in jezerci vode na obeh straneh.
Drevje, ki se sklanja v vodo, šopi rumenega cvetja, drobne živali - pravo okolje za uživanje.
Ko prečkamo reko, v daljavi vidimo tudi flaminge.
Foto: Sonja Kostevc.
Po dveh urah pokličemo avtobus in štopamo kar na cestnem otoku. Dovolj časa imamo še za sprehod po mestu, ki je od Ravenne oddaljeno 30 kilometrov, od Jadranskega morja pa sedem kilometrov. Dostop do njega ima po kanalu. Znano je že iz časa Etruščanov, kasneje pa so se gospodarji pogosti menjali. Občina ima nekaj nad 22 tisoč prebivalcev, katerih glavni prihodki so od ribištva, solin in turizma. Na začetku 19. stoletja je bilo obdano z 18 tisoč hektari lagun, njihova površina se je zaradi izsuševanja zmanjšala za polovico.
Najprej se sprehodimo preko slikovitega mosta iz sedemnajstega stoletja, kjer se združujejo trije kanali, včasih pa so bila tu utrjena vrata za v mesto. Zofka upraviči svoj sloves in nas malo poškropi z dežjem, vendar kmalu odneha.
Slikovita je tudi bolnica iz 18. stoletja, ki je delovala do srede sedemdesetih, zdaj pa v stavbi prirejajo razstave in načrtujejo muzej delte reke Pad.
Mestni stolp je kasnejša rekonstrukcija stolpa iz 14. stoletja z uro in lepim kipom Marije z Jezusom.
Na mestu sedanje katedrale San Cassiano iz 18. stoletja je stala cerkev že v osmem stoletju. Načrtovali so veliko višji stolp, ki pa so ga znižali zaradi zrušitve med gradnjo.
Ob kanalih je še veliko lepih palač in zanimivih zgradb, preko njih pa slikovitih mostičkov. Pokukamo še v nekaj zelo ozkih ulic,
Sonja pa odkrije še nekaj zanimivega: napis z navodili za pošto je tudi v slovenščini.
Ob vodi hodim in ob makih, kar tako, kar tako, kar tako, ko, ko.
Ob vodi hodim in ob makih, vse lepo na reki Po.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar